luther-trubar-zamenhof-07

Ob prazniku Primoža Trubarja

Luther – Trubar – Zamenhof

Kaj imajo ti trije možje skupnega?

Vsak izmed te trojice, ki je živela in delovala v časovnem razponu 400 let, je imel dve veliki dejavnosti in usmeritvi, in par teh dejavnosti in usmeritev je pri vseh treh isti: vera in jezik. Skupno jim je tudi to, da je bila zanje vera smisel in cilj njihove dejavnosti, jezik pa sredstvo, nujno potrebno za doseganje tega cilja. Vsi trije stoje tudi na isti verski in jezikovni osnovi, čeprav je niso vsi enako interpretirali: na judovskem in krščanskem izročilu, temelječem na knjigah judovskega Tanaka ali s krščanskim naslovom Stare zaveze Svetega pisma in knjigah Nove zaveze, ki jo sestavljajo štirje evangeliji, zgodovina prve cerkve, ki jo poznamo pod naslovom Apostolska dela, apostolska pisma in Razodetje po Janezu. Luther in Trubar sta izhajala iz trdne vere, da je to Božja beseda, čeprav zapisana po človeški roki, kar se razodeva v jeziku te besede, ne pa v njeni vsebini in njeni resničnosti. Zamenhof je bil po svoji globoko verni judovski materi dobro poučen o knjigah Stare zaveze, v gimnaziji pa tudi o Novi zavezi. Vse njegove misli, pa tudi ravnanje v življenju, izhajajo iz celotne Biblije, kot »liberalni jud« pa je Božjo navdihnjenost Svetega pisma sicer dopuščal, kakor je to dopuščal tudi pri drugih knjigah, ki jih verniki imajo za svete, ni pa imel o tem gotovosti.

Luther, Trubar in Zamenhof se med seboj razlikujejo v razumevanju vere, predvsem Zamenhof od obeh reformatorjev iz 16. stoletja, a ne v smislu vere kot osnove, v kateri je vse drugo, tako tudi jezik, kultura, osebna in skupnostna identiteta šele utemeljeno, v to so enko verovali vsi trije, pač pa v smislu ekskluzivnosti, na katero pretendira Biblija tako v knjigah Stare, kakor še bolj jasno v knjigah Nove zaveze. Zamenhofa bi lahko označili tudi za pionirja današnjega ekumenizma, čeprav je sam za to uporabljal drugačne pojme, a vsebina in duh sta bila ista, medtem ko je bila reformacija v svoji izvirni obliki nasprotna vsaki pomisli na verski sinkretizem, ki meni, kakor to meni filozofski in svetovnonazorski sinkretizem, da je mogoče najti skupni imenovalec vseh verstev in tako logično definirati tudi neko osnovno, recimo tudi minimalno skupno vero človeštva, na tej osnovi pa potem izdelati »svetovni etos«, kakor ga zagovarja katoliški teolog Hans Küng. Zanimivo je to, da Zamenhof verskega sinkretizma ni apliciral tudi v osebnem verskem in moralnem življenju. Predvsem v njegovem moralnem mišljenju, izražanju in vsakdanjem življenju so vsi njegovi sodobniki, tudi taki, ki njegovi ideji sicer niso bili naklonjeni, opazili vzor, kakršnega poznamo iz evangelijev. Tako angleška biografinja v svoji biografiji Zamenhof – oče esperanta (izšla tudi v slovenskem prevodu) Marjorie Bulton poroča o neki poljski katoličanki – in iz zgodovine vemo, kako nenaklonjeni so bili poljski katoličani svojim judovskim sodržavljanom – ki je za Zamenhofa, čeprav ni sodila med njegove učenke v zadevi mednarodnega jezika, izjavila, da je bil to resničen »svetnik«, kakor pač katoličani to besedo razumejo. Njegov pogreb v vojnem letu 1917 v Varšavi je bil demonstracija moralne veljave Zamenhofa pri preprostih, predvsem najrevnejših meščanih Varšave, saj so se prišli dobrodelnemu očesnemu zdravniku dr. Zamenhofu na njegovi zadnji poti zahvalit za njegovo usmiljenost do tistih, ki zdravnikovega honorarja niso mogli plačati, v njegovi ordinaciji pa so bili deležni enako ljubeznive obravnave kakor bogati plačniki. Poseben dokument Zamenhofovega evangeljskega ravnanja je tudi način, kako je prestregel gotovo najtežjo moralno preizkušnjo v svojem življenju, ko je vodilni francoski esperantist Louis de Beaufront v letu 1907 ob svetovni razstavi v Parizu kot Zamenhofov zastopnik namesto esperanta podtaknil Couturatov projekt Ido, pri katerem je bil sam udeležen, s čimer je postal nekakšen »judež« Zamenhofovega jezika. Zamenhof ga ni obravnaval in obtožil kot izdajalca, kar je dejansko bil, ampak se mu je v pismu opravičil, da ga je s svojim pooblastilom, da ga zastopa, spravil v nerodno situacijo… S krščanskega vidika je tako mogoče reči, da je Zamenhof napak veroval, a prav ravnal, medtem ko je bilo pri Luthru v več ozirih obrnjeno, da je pretežno prav veroval, a marsikdaj hudo napak ravnal. Pri Primožu Trubarju razkorakov med vero in ravnanjem doslej še niso odkrili, čeprav je bil tudi on grešnik kakor mi vsi.

V verskem oziru bi lahko vse tri može okarakterizirali zelo poenostavljeno takole:

Luther in Trubar sta verovala, da je treba najprej urediti osebno razmerje med Bogom in človekom, kar je po nauku Biblije mogoče samo z vero v Božjega sina Jezusa Kristusa. Vera, kakršno Bog priznava za pravo, prihaja iz Kristusove besede, ta pa je zapisana v Svetem pismu – zato je treba vse storiti, da vsi ljudje dobijo možnost, da berejo Božjo besedo v jeziku, ki jim najgloblje seže v srce, to pa je materni jezik. Kjer se večji del ljudstva spreobrne h Kristusu po njegovi besedi, torej ob branju, premišljanju in življenjskem prakticiranju Svetega pisma, tam se tudi zemeljske reči obračajo na bolje. Napredujejo izobraževanje, znanost, gospodarstvo, medsebojna solidarnost med ljudmi in narodi, svoboda, upoštevanje človekovega dostojanstva itd. Zgodovina je to potrdila. Pripadniki vseh nekrščanskih ver hočejo živeti v deželah, ki so dosegle svoje standarde na osnovi vsaj delnega upoštevanja biblijskih načel in ne tam, kjer sta njihova vera in njihov način mišljenja edini dovoljeni način mišljenja in verovanja. Zamenhof je veroval, da je dovolj, če se ljudje oprimejo »zlatega pravila«, ki ga je izrekel judovski rabin Hilel. Ta je malo pred Jezusovim časom prišel iz Babilona v Jeruzalem in tam postal učitelj znanega rabina Gamaliela, pri katerem je študiral judovsko versko izročilo Savel, pozneje spreobrnjeni Pavel, apostol in avtor največjega števila apostolskih pisem v Novi zavezi. To pravilo se glasi: Kar želiš, da drugi ne stori tebi, tega tudi ti ne stori drugemu! V resnici je to »srebrno« in ne »zlato« pravilo, čeprav ga v podobni formulaciji poznajo vsa večja verstva na svetu. Resnično zlato pravilo imamo iz Kristusovih ust: »Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim! To je namreč postava in preroki« (Mt 7,12).  Hilelova in po vsem svetu znana formulacija je negativna – samo Kristusova je pozitivna. Premalo je ne škodovati drugemu, kar pove Hilel, čeprav je tudi to prav in dobro, treba je drugemu storiti dobro, ga ljubiti, kakor je Kristus ljubil svoje učence, in jim delati dobro, kakor je to delal on prvi. Zamenhof je živel v razcepu negativnega pravila o ne-škodovanju, sam pa je ravnal po Kristusovem pozitivnem pravilu o dolžnosti delati dobro. Večina ljudi to dvoje zamenjuje in zato Hilelovo pravilo imenuje »zlato pravilo«, in tej zmoti je zapadel tudi Zamenhof. Zamenhof je veroval, da je treba najprej kaj storiti proti sovraštvu med ljudmi in narodi, kaj narediti za mir in pravičnost. To pa je mogoče delati samo, če med ljudmi in narodi vzpostavimo možnost enakopravnega in na pravičnosti utemeljenega sporazumevanja, ki ga sistemsko gledano omogoča samo uvedba in splošna raba nevtralnega mednarodnega jezika. In če bodo ljudje tako delali in odložili spor o tem, katero versko izročilo ima nazadnje prav, ali morda sploh nobeno, potem naj bi se verska resnica nazadnje izkazala po dokončanem dobrem delu za človeštvo. To je pravzaprav samo konsekventno nadaljevanje še starejše ekumenske zamisli nemškega romantičnega filozofa in dramatika Gottholda Ephraima Lessinga, ki je v letu 1779 objavil svojo dramatizirano parabolo Der Weise Nathan (Modri Natan), pri čemer je osnovno zgodbo dobil iz Boccacciovega Dekamerona (nastal 1353; prvič natisnjen 1492), kjer so tri monoteistične religije: judovstvo, krščanstvo in islam, uprispodobljene s tremi prstani, ki jih oče Nathan razdeli svojim sinovom in jih pošlje v svet, da se na osnovi njihovih del izkaže, kateri je pravi prstan.

Luther, Trubar in Zamenhof so po nareku svoje vere prevedli Biblijo v nemščino, slovenščino in esperanto. Luther vso Biblijo iz izvirnih jezikov; Trubar Novo zavezo na osnovi Vulgate in Luthrovega prevoda; Zamenhof vso Staro zavezo na osnovi hebrejskega izvirnika.

To, v čemer se vsi trije veliki možje najbolj ujemajo, je njihovo delo za jezik. Vsaj esperantisti pa naj ne bi zapadli zmoti, ki jo producirajo in širijo tisti, ki bi radi prepovedali jajca, a bi radi jedli pečene piščance, da sta Luther in Trubar imela v mislih predvsem vsak svoj jezik, vsak svoj narod in njegove interese, vero pa naj bi uporabila kot v tistem času najbolj primerno sredstvo za uresničitev ciljev lastnega naroda. Ta nesmisel lahko berete v skoraj vseh prikazih Trubarjevega življenja – Luthra pa so uporabili za svojo propagando ideološki sorodniki teh, ki poneverjajo Trubarja, in iz Luthra naredili prvega »nacionalsocialista«. Ne, tako Luther kakor Trubar sta imela v mislih samo eno, in to trdita pri polni pameti in zavesti sama, torej verjemimo njima, ne pa njunim ponarejevalcem iste rdeče barve na zastavi ideološkega sorodstva, ljudem omogočiti, da dobe prost dostop do Božje besede in tako možnost, da preverijo osnove svoje vere in da uredijo svoje razmerje z Bogom, sprejmejo Kristusa v veri in se tako rešijo. Večina ljudi v tistem času ni znala več latinsko. Latinščina je sicer še vedno bila nekakšen »esperanto« tedanje Evrope, a le za zelo tanek sloj izobražencev. Res je, da so tedaj vse univerze v Evropi bile mednarodne, saj so bila vsa predavanja v latinščini, prav tako polaganje izpitov, pisanje diplomskih nalog in njihov zagovor. Tudi reformatorji so med seboj občevali v latinščini, pisali knjige v latinščini, Luthrovih 95 tez na domnevnih vratih würtenberške grajske cerkve je bilo napisanih v latinščini in so jih prevedli v nemščino šele čez čas, ko je bila reformacija že v polnem zagonu. Luther in Trubar in njuni sotrudniki niso potrebovali nemškega in slovenskega prevoda Svetega pisma, lahko bi mirno shajali s Hieronimovim latinskim prevodom, ki je bil v primerjavi s številnimi današnjimi zelo dober. Ljudstvo pa ne le ni razumelo latinščine, niti skupnega jezika svojega naroda ni imelo in poznalo, vsak je razumel in govoril le svoje bolj ali manj ozko krajevno narečje. Torej je moral Luther rešiti dva problema. Najprej sploh prevesti Biblijo v jezik svojih rojakov – potem pa se odločiti, v katero narečje. Že pred Luthrom je bila Biblija delno ali v celoti prevedena v vrsto nemških narečij, čeprav vedno iz latinske Vulgate, ni pa bilo prevoda v tako nemščino, ki bi jo vsi Nemci lahko razumeli. In Luther je bleščeče rešil obe nalogi. Ni se odločil za to ali ono krajevno narečje, ki ga že sosedje ne bi razumeli, ampak je preprosto sestavil nov, skupen jezik za vse Nemce, ki je postal osnova za nastanek nemškega naroda, kulture in vsega, kar je ta narod v zgodovini dosegel. Jezikovno gledano je bil Luther nekakšen »Zamenhof« svojega časa in svojih okoliščin, saj je dal vsem Nemcem skupni jezik, ki je bil glede na posamezna narečja nevtralen in tako za vse enako sprejemljiv. Nemec, kjer koli je živel, je dobil nenadoma možnost, da v jeziku vseh rojakov bere Božjo besedo, se po njej spreobrne in tako reši svoj temeljni problem z Bogom, kakor ga ima vsak naravni človek pred spreobrnitvijo. Da je Bog to delo obilno blagoslovil in je nemščina v 18. in 19. stoletju postala umetniško, znanstveno in gospodarsko najvišje razvit jezik na svetu, nosilec najvišje kulture, ni bil namen in program dr. Martina Luthra, ampak eden od stranskih učinkov njegovega dela. In kaj se je zgodilo, ko se je prav v najmočnejši deželi reformacije začela univerzitetna kritika Biblije, njeno relativiranje in nazadnje zavračanje? Dobimo nacionalizem in nazadnje nacionalsocializem in v našem času postopno, a neubranljivo islamizacijo Nemčije in delno tudi drugih evropskih držav. Nemški antisemitizem, ki je obsodil na smrt najmanjši del vseh semitov, namreč Jude, od katerih je dobil to, kar je Nemčijo naredilo tako veliko, se mora danes sprijazniti s semitizmom največjega dela vseh semitov, namreč Arabcev in njihovih islamskih sovernikov turške, kurdske, perzijske, albanske in bošnjaške narodnosti kot novo narodnostno sestavo na tleh, ki so po zavrnitvi Božje besede hotele svoja tla »očistiti« vsega nearijskega, vsega nenemškega…

Tudi Primož Trubar ni hotel »ustanoviti« slovenskega naroda in še toliko manj slovensko državo. Tudi slovenskega jezika si ni hotel izmisliti in zamisliti, tudi v njem nastala literatura ni bila njegova skrb. Hotel je samo uporabiti primerno sredstvo za to, da bi se izpolnila njegova zahteva, formulirana v prvi slovenski knjigi Katekizem (1550): »Za vse Slovence prosim milosti, miru, usmiljenja in pravega spoznanja Boga po Jezusu Kristusu.« To je ves Trubarjev program in hotenje, vse drugo je sredstvo za njegovo uresničenje. Ni prosil za ohranitev jezika, ne za bogato literaturo v tem jeziku, ne za narodno afirmacijo, ne za narodne institucije, ne za lastno državo – prosil je za vsakega rojaka posebej: milosti, miru, usmiljenja in pravega spoznanja Boga! Kako pa naj Slovenec prav spozna Boga, če ne more brati njegove besede? In Peter Pavel Vergerij, nekdanji koprski škof, Italijan, mu pravi: Kaj čakaš? Prevedi vendar svojim rojakom Sveto pismo v vaš slovanski jezik! Trubar se brani, da ne zna hebrejščine in grščine, saj zaradi turškega prodiranja proti Dunaju študija tam ni mogel dokončati, a Vergerij ga prepričuje: Pomagali ti bomo, dali ti bomo pomočnikov, ki to znajo… Potem se sestanejo v nemškem mestu Ulmu (1555), kjer se odloči usoda slovenščine. Zmaga Trubarjeva trma, da ne bo prevajal v nekakšno »slovanščino«, kakor sicer dobrohotno misli Italijan Vergerij, ki med hrvaščino in slovenščino ne sliši bistvenih razlik, Trubar pa še kako! In Trubar se loti prevajanja Nove zaveze in delo tudi dokonča in tako postavi osnovo za kasnejši Dalmatinov prevod celotne Biblije, a iz obeh izvirnih jezikov, ki ju je Dalmatin dobro obvladal, saj je končal študij na sloviti protestantski univerzi v Tübingenu s štipendijo, ki jo je würtemberški nadvojvoda Krištof po Trubarjevem in Ungnadovem priporočilu rezerviral za dva Slovenca vsako leto. Delo je bilo deležno velikega blagoslova, prav kakor na Nemškem, a Slovenci, ki so že v veliki večini sprejeli za svoje vodilo evangelij, ne pa verski ponaredek Rima, so se izkazali za povečini nezveste in so že ob najmanjšem pritisku habsburške katoliške hiše in ljubljanskega škofa klonili in se vrnili v objem Rima. Blagoslov se je umaknil, meje slovenstva so se vse do razpada dvojne monarhije krčile, za uro hoda vsakih sto let, kakor je izračunal Prešernov prijatelj Urban Jarnik v Blatogradu na Koroškem. Izpod avstrijskega dežja so prišli pod kap srbske nadvlade v unitaristični Kraljevini SHS. Nesreča slovenske zgodovine kulminira vzporedno s poplitvenjem vernosti v bratomornem vojskovanju med okupacijo, lažno krščanstvo pa dobi »disciplinski ukrep« z neba, za kar je bil uporabljen slovenski boljševizem. A tudi ta čas stiske Slovencev ni izmodril, po pridobitvi državne samostojnosti se niso vrnili k veri iz evangelija, ampak so se odvrnili celo od zmotne vere Rima in se odpirajo vsem poganskim kultom, ki so na tržišču religioznosti na voljo. Danes se sami odrekajo jeziku, katerega pravica je bila tako drago plačana, in svojo dediščino prodajajo, najprej na univerzah in drugih ustanovah, s perspektivo počasne utonitve v brezimnosti evropskega neopoganstva, katerega jezik je evropski pidgin, sicer imenovan »angleščina«.

Zamenhof je v osnovi naredil nekaj podobnega kakor Luther za Nemce in Trubar za Slovence, le da Zamenhof za ljudi vsega sveta. Prav je razumel, da je raba trenutno najmočnejšega jezika v stikih med narodi vedno tudi del boja za prevlado med najmočnejšimi jeziki v zastopstvu za narode, ki so posestniki teh jezikov. Prav pa je tudi razumel, da samo nevtralnost, ki bi jo dala tudi oživljena latinščina ali oživljena stara grščina, za službo mednarodnemu sporazumevanju ni dovolj. Tak jezik mora biti tudi primerno usposobljen za izražanje vsega, kar je treba izraziti v našem času in njegovih danostih, a tudi tako preprost in logično sestavljen, da je dovolj lahek za učenje in se ga tako lahko dovolj dobro in hitro nauči tudi človek brez siceršnje jezikovne izobrazbe in posebne jezikovne nadarjenosti. To pa je mogoče samo, če iz že obstoječih prvin jezikov, ki so v njegovem času imeli najvišjo kulturno in znanstveno veljavo, sestavi nov jezik, ki bi tem zahtevam zadostil. In to je zgodba o esperantu. Nekaj mu je reklo, naj o svojih verskih pogledih, o svojem naivnem ekumenskem prepričanju, da je analogno skupnemu jeziku, sestavljenemu iz prvin najpomembnejših nacionalnih jezikov (predvsem: francoščine, nemščine, angleščine, poljščine in ruščine), mogoče sestaviti tudi »mednarodno« religijo s prvinami vseh treh monoteističnih verstev, kakor je to menil že Lessing, ne govori preveč glasno in naj pri tem vsaj ne izdaja svojega imena in naj tega javno ne povezuje s svojim mednarodnim jezikom. Ubogal je glas, ki mu je to svetoval, in zaradi tega je esperanto kot jezik sploh lahko zaživel in se ohranil do danes in ni nobenih znamenj, da bi se njegova zgodba končala s smrtjo tega jezika.

Zamenhofov hilelizem, ki ga je pozneje preimenoval v homaranizem, je stvar hude manjšine med esperantisti in ne igra niti v jezikovni skupnosti niti na svetovni religiozni sceni nobene opazne vloge. To je velika sreča za esperanto, sicer bi esperantska jezikovna skupnost postala verska sekta, ki bi ji grozila ista nesrečna usoda, kakor grozi novi svetvni poenoteni religiji, kakršna bo nastala v času Antikrista.

Usoda esperanta je v verskem smislu analogna usodi Luthrove nemščine in Trubarjeve slovenščine, če vzamem samo ta dva dobra sadeža reformacije. Ker sta se oba naroda močno odvrnila od tega, kar je bil temeljni namen reformacije, namreč človeku odpreti Božjo besedo v njegovem maternem jeziku, sta oba jezika danes močno ogrožena v svojem obstoju. Slovenec morda težko razume, da se nemščini godi še slabše kakor slovenščini. Narod, ki je več prejel, se je nad tem tudi bolj spozabil in je njegovo izginotje tudi bolj verjetno. Enaka usoda čaka Zamenhofovo plemenito in delujočo pobudo. Če bo med uporabniki njegovega mednarodnega jezika prevladalo število tistih, ki mislijo, da storijo veliko dobrega, če iz njega izganjajo Božje ime, če ga zlorabljajo za sovražno propagando in laži proti izvoljenemu narodu Izraelu, potem se lahko esperantisti trudijo kolikor hočejo, Bog ne bo zidal z njimi (glej: Ps 127,1). Bog pa bo zidal z esperantisti, če bodo ti svoj jezik uporabljali z istim namenom, kakor je Luther uporabljal skupno nemščino in Trubar skupno slovenščino. Usoda jezika, vsakega, je odvisna od tega, komu in čemu hoče služiti. In izbira ni velika: Bogu Biblije – ali bogu tega sveta… Nemci, Slovenci in esperantisti smo vsak svoj jezik dobili po Bibliji in z Biblijo, ne z Izvorom vrst!

 Vinko Ošlak

esperanto-kurso

Esperanto v 12 lekcijah

Najhitrejši tečaj osnov esperanta!

  • Naučil se boš 500 najpomembnejših.
  • Ni potrebna registracija: samo klikni Začetek.
  • Optimizirano za pametne telefone.
  • Ni samo brezplačen, ampak se lahko tudi prosto uporablja v drugih projektih.

Tečaj je sestavljen iz 12 lekcij, od katerih vsaka vsebuje:

  • tekst,
  • slovnična pojasnila
  • in 3 vaje.

Ko končaš tečaj, boš lahko razumel najpomembnejše stvari in se samostojno izražal v esperantu.

Poskusi: http://learn.esperanto.com/sl/!

somera-eostu

Poletna šola esperanta

Poletna šola esperanta je enotedenski poletni aranžma, ki ga vsako leto organizira, E@I običajno na Slovaškem. Namen je učiti se esperanta.

Dopoldan se dogajajo različni tečaji (zapopolne začetnike do tekoče govorečih) z izkušenimi učitelji; popoldan se vrstijo predavanja, igre, izleti, plesni tečaji in podobno, zvečer se odvijajo različni koncerti.

Dogodka se običajno udeleži do 250 ljudi vseh starosti (veliko mladih) iz tridesetih držav, z veliko novinci katerim je to prvi stik z esperantskim svetom.

Dogodek se bo odvijal od 15. do 23. julija, tokrat v mestu Banská Štiavnica, v enem izmed najlepših mest Slovaške, ki je vneseno na UNSECO-v seznam svetovne dediščine.

Poletna esperantska šola ni dolgočasno šola, ampak pisan aranžma, ki bo všeč vsem, novincem in strokovnjakom: poleg tečajev z znanimi učitelji je predviden tudi bogat kulturni program (koncerti znanih in manj znanih umetnikov, fili, mednarodni večer …) in izleti do zanimivih krajev .

Za več informacij obiščite spletno stran:  http://ses.ikso.net/


Somera Esperanto-Studado (SES) estas unusemajna somera aranĝo organizata ĉiujare de E@I kutime en Slovakio, kies celo estas instrui Esperanton.

Matene okazas diversnivelaj kursoj (por kompletaj komencantoj ĝis fluaj parolantoj) kun spertaj instruistoj, posttagmeze okazas prelegoj, ludoj, ekskursoj, danckursoj, ktp., kaj vespere estas divers-stilaj koncertoj.

La aranĝo kutime venigas de trideko da landoj 250 homojn de ĉiuj aĝoj (ankaŭ multe da junuloj), inkluzive de multaj novuloj, por kiuj ĝi estas la unua kontakto kun la Esperanto-mondo.

Somera Esperanto-Studado 2017
15-a ĝis 23-a de julio 2017

Somera Esperanto-Studado okazos ĉi-jare en Banská Štiavnica, unu el la plej belaj urboj de Slovakio enskribita en la liston de la monda heredaĵo de Unesko.

SES ne estas teda lernejo, sed bunta aranĝo, kiu plaĉos al ĉiuj, novuloj kaj spertuloj: krom kursoj kun konataj instruistoj estas planataj ankaŭ riĉa kultura programo (koncertoj de famaj kaj malpli konataj artistoj, filmoj, internacia vespero…) kaj ekskursoj al interesaj lokoj.

Por pli da informoj, vizitu la paĝon http://ses.ikso.net/

zamenhof-obrezano

Stota obletnica smrti Ludvika Zamenhofa – 14. april 2017

Vir: zamenhof.life/eo/.

Mednarodni jezik Esperanto se širi

“Kot otrok sem se učila Esperanto, oče je govoril z menoj v tem jeziku.“

Tako pripoveduje sedaj odrasla študentka, ki se je Esperanto učila doma. Še vedno uporablja Esperanto v pogovorih z očetom in z nekaj prijateljicami, s katerimi se je že kot otrok spoznala na srečanjih esperantskih družin. Govori tudi nekaj drugih jezikov.

1 Prva verzija Esperanta že v šolskih letih

Osnove tega jezika, kateri je v mnogih deželah tisočem ljudi postal jezik, ki ga govorijo že od rojstva, je ustvaril Ludvik Zamenhof. 14. aprila bo stota obletnica njegove smrti. Unesco ga uvršča med pomembne osebnosti človeške zgodovine in stota obletnica njegove smrti je na seznamu pomembnih dogodkov za obdobje 2016-17.

Zamenhof se je rodil v takrat večjezičnem Bialystoku, mestu na severovzhodu sedanje Poljske. Od blizu je doživljal konflikte med Judi in Rusi, Poljaki in Nemci.

Že kot šolar se je odločil ustvariti skupni jezik, ki bi se ga bilo lahko naučiti, in tako bi se konflikti reševali s pogovorom, ne s silo.

Prvo verzijo je slovesno predstavil že leta 1878, na svoj 19. rojstni dan, nekaj tovarišem iz šole – celo zapeli so v novem jeziku.

fig1

2 Dr. Esperanto – človek, ki upa

Zamenhof je študiral medicino in postal očesni zdravnik. Svoj mednarodni jezik je še izpopolnil in ga uspel objaviti leta 1887 z denarno pomočjo svojega tasta. Soproga Klara je podpirala njegovo odločitev. Kot psevdonim je izbral “Dr.Esperanto“ – upajoči. Upal je, da se bo njegov jezik razširil in prispeval k sporazumevanju in zmanjševanju konfliktov med pripadniki različnih narodov.

fig2

3 Kratka slovnica z le 16 osnovnimi pravili

Prva knjiga (v esperantu “La unua libro“) je imela uvod, kratko slovnico s šestnajstimi osnovnimi pravili in slovar. Izšla je v petih jezikih – ruskem, poljskem, francoskem, nemškem in kasneje tudi v angleškem.

fig3

4 Prvi svetovni kongres leta 1905

Ideja mednarodnega jezika, ki se ga da naučiti mnogo hitreje kot že obstojeće jezike, se je hitro razširila tudi zato, ker je že prej obstajal podobni jezik, Volapuk, ki pa je za učenje terjal veliko več časa. Že dve leti po izdaji prvega učbenika so obstajala Esperantska društva, nastal je časopis in izšlo je več knjig v novem jeziku. Leta 1905 je bil v Boulogne sur Mer prvi svetovni esperantski kongres s skoraj 700 udeleženci iz mnogih dežel. Zamenhofa so slavili kot “Mojstra“.

fig4

5 Širitev na vseh kontinentih

Število knjig v esperantu je hitro naraščalo. Zamenhof je sam prispeval nekaj prevodov, npr. Hamleta, Schillerjeve Razbojnike, nekaj delov Stare zaveze in Andersenove pravljice. Nastal je “Lingva komitato“ – jezikovni odbor, ki je obravnaval jezikovna vprašanja, in Mednarodno esperantsko združenje,“Universala Esperanto Asocio (UEA)“. Leta 1912, 25 let po objavi prve esperantske knjige, se je Zamenhof umaknil kot neuradni vodja esperantske skupnosti in ta je postala samostojna. Pred začetkom 1. svetovne vojne so govorili esperanto že na vseh kontinentih.

fig5

6 Zgodnja smrt

Zamenhof je bolehal, imel je šibko srce in pljuča, in to ga je primoralo opustiti delo. Umrl je v Varšavi, 14. aprila 1917.

fig6

7 Mednarodna jezikovna skupnost

Njegovo delo, mednarodni jezik esperanto, je medtem pridobilo govorce v več kot 130 deželah po vsem svetu. V Svetovno esperantsko zvezo je vključenih sedemdeset društev v različnih deželah. Nekaj stotisoč ljudi redno govori esperanto, ocenjuje pa se, da se je osnov esperanta učilo nekaj milijonov. Okoli 1.000 jih govori esperanto od rojstva.

fig7

8 Knjige, glasba, dnevne vesti iz Kitajske . . .

Iz skromne knjižice leta 1887 je nastala literatura s približno desettisoč knjigami, okoli 300 jih je originalno napisano v esperantu. V zadnjih letih se razvija esperanto tudi na glasbenem področju; rok, pop, hip-hop, rep – vse se lahko najde na Youtubu. Kitajska vlada vsak dan objavlja novice v esperantu. Na medmrežju najdete tečaje esperanta; na Duolingo.com je več kot 800 000 prijavljenih tečajnikov. Esperanto se stalno razvija in širi po vsem svetu.

fig8

Ustvarjalec mednarodnega jezika Esperanta

(Avtor: Luis v. Wunsch- Rolshoven). Malo stvari je tako tesno povezanih s človeškim življenjem, kot jezik, ki ga govorimo. Spremlja nas od jutra do večera in je nezamenljiva osnova za človekovo sobivanje.Posebno mesto med iznajditelji ima zato Ludvig Zamenhof, ki je leta 1887 kot 27 letni mladenič objavil osnovo svojega mednarodnega jezika Esperanta in ki je umrl 14. aprila 1917, torej pred 100 leti. Zamenhof je edini avtor planskega jezika, katerega projekt je postal živi jezik z bogato kulturo.

9 »Izjemen mednarodni uspeh«

Popolnoma upravičeno je novinarska agencija AFP pred kratkim imenovala Esperanto kot »izjemen mednarodni uspeh«. Ta uspeh si Esperanto zasluži predvsem zaradi lahkosti učenja jezika. Esperanta se človek lahko nauči v tretini ali petini časa potrebnega za učenje drugih jezikov; to so dokazali tudi mnogi eksperimenti v šolah.

10 Govorci Esperanta od rojstva

Mednarodni jezik Esperanto se je medtem razširil po celem svetu. Danes v večini držav živijo govorci Esperanta; ocena je, da se ga je učilo nekaj milijonov in da ga stalno govori nekaj sto tisoč. Danes živi že približno tisoč govorcev od rojstva- to je naravni razvoj, kadar starši redno obiskujejo mednarodne prireditve in pogosto sprejemajo obiske govorcev Esperanta. Že v letu 1901 je Zamenhof zapisal, da bi bilo za bodočnost Esperanta zelo pomembno, če bi ga skupina ljudi sprejela »kot svoj družinski jezik«- in leta 1904 se je rodila prva deklica, ki je odraščala z Esperantom kot enim od svojih rojstnih jezikov.

Opomba: V Sloveniji to že četrto generacijo uresničuje družina Zlatnar iz Ljubljane.

11 Znani govorci Esperanta

Lev Tolstoj (pisatelj), Franz Jonas (predsednik Avstrije), Umberto Ecco (pisatelj), George Soros (investitor), J.R.R. Tolkien (pisatelj), Reinhard Selten (Nobelov nagrajenec za ekonomijo), veleposlanik ZR Nemčije v Moskvi Ulrich Brandenburg je govorec od rojstva itd.

Opomba: v Sloveniji Henrik Haas (ustanovitelj prvega esperantskega društva v Mariboru), prof. Rudlf Rakuša (pisec učbenikov in metodike ter avtor slovenske stenografije), Alma M. Karlin (svetovna popotnica in pisateljica), Martin Kojc (svetovno znan psiholog in pisatelj), Vinko Bitenc (pisatelj), Vinko Ošlak (filozof in pisatelj).

12 Knjige in pesmi v Esperantu

Jezikovna skupnost govorcev Esperanta se je oblikovala v kulturno skupnost. Doslej je objavljenih približno deset tisoč knjig in vsako leto je objavljenih okrog 120 novih. V Youtbe-u in drugih naslovih je objavljen bogat nabor glasbe v Esperantu in to od rocka, preko tradicionalne do hiphopa.

Opomba: v Sloveniji je zadnja znana skupina iz Radelj ob Dravi »Hedera vento«.

13 Dnevne novice v Esperantu iz Kitajske

Kitajska vsakodnevno objavlja novice v jeziku Zamenhofa, izdaja spletni časopis v Esperantu in ima radijske oddaje. Wikipedija vsebuje okrog 230 000 člankov in je s tem nekaj večja od danske ali hebrejske izdaje. Kompletna angleška wikipedija pa je sprotno prevedena v Esperanto (Wiki Trans); ta je relativno dobro razumljiva govorcem Esperanta zaradi enostavne strukture Esperanta. Prevode iz tega ali v ta jezik omogoča tudi Google Translate.

14 35.000 izpitov iz Esperanta na Madžarskem

Na Madžarskem se je število govorcev Esperanta po nacionalnem kriteriju povečalo za štirikrat – leta 1990 jih je bilo 2083, leta 2011 pa 8397. Razlog je poleg odpiranja proti zahodu po koncu obdobja komunizma predvsem dejstvo, da je Esperanto priznan kot živi jezik. Zato lahko študentje uporabijo opravljen izpit iz Esperanta kot poznavanje tujega jezika ali za točkovanje pri sprejemu na univerzo. Inštitut NYAK je odgovoren za uradno potrjevanje izpitov iz tujih jezikov od leta 2001. Izpit iz Esperanta je po tem času naredilo 35 tisoč študentov in je tako na tretjem mestu kot približno francoščina.

15 800 000 učencev Esperanta na Duolingo

Esperanto je medtem na razpolago tudi na več desetih omrežjih. Ko omrežja ponujajo preko 25 brezplačnih tečajev jezikov, je med njimi tudi Esperanto. Največ učencev je doslej izbralo Duolingo.com; Tam se je dosedaj registriralo preko 800 tisoč tečajnikov. Pred nekaj meseci je poleg angleške verije tudi španska ; vsak mesec pa se prijavi okrog 60 000 novih tečajnikov za Esperanto.

16 Zatiranje in ogrožanje v tridesetih letih (1930)

Javnosti je širjenje Esperanta še vedno malo znano in nekateri celo menijo, da ga nihče ne govori. To je najbrž povzročilo obdobje po letu 1930, ko so bili govorci Esperanta zatirani in ogroženi. Po letu 1933 je Hitler pobil skoraj celotno družino Zamenhof, v Rusiji pa je Stalin govorce Esperanta prav tako pobijal ali poslal v zapore. Po drugi svetovni vojni je bil Esperanto prepovedan skoraj v vseh državah vzhodne Evrope, v Romuniji še do leta osemdeset. Tudi v Španiji in Portugalski je bil Esperanto zatiran skozi desetletja.

Opomba: v Mariboru so Nemci aretirali člane društva, v Jugoslaviji se je v NOB vključil vsak drugi organiziran esperantist, med njimi je 37 narodnih herojev.

17 Težka oživitev po drugi svetovni vojni

Skupnost esperantistov je bila po drugi svetovni vojni izredno skrčena in mnogi so menili, da Esperanto nima več bodočnosti. Razen tega so ljudje imeli takrat pomembnejše naloge kot pa je učenje jezika. Tudi dosežki Esperanta na političnem področju razen lepih besed niso dali rezultatov.

18 Cilji Zamenhofa

V svoji prvi knjigi l. 1887 piše Zamenhof o idejah v povezavi s svojim jezikom. Našteje tri glavne naloge:

  1. Jezik naj bo lahek za učenje.
  2. Takoj po tem, ko se ga začnemo učiti, naj ga uporabimo za mednarodno komunikacijo, ne glede na to, če bo priznan v svetu ali ne.
  3. Treba je najti sredstva in skrbeti, da se bo jezika učilo in ga uporabljalo veliko število ljudi.

19 …in uresničenje

Jasno je, da je Zamenhofu uspelo kreirati jezik, se ga da hitro naučiti in je vse bolj uporabljan v mednarodni skupnosti, razen v časih pritiskov in nasilja. Morda le ni takega sredstva o katerem je sanjal Zamenhof, da bi z njim dosegli, da bi se veliko ljudi učilo esperanto. Kaže, da se ta nenavadna novost s planiranim jezikom širi le počasi. Izgleda, da si tudi politiki le redko upajo tvegati in ogroziti svoj renome s podporo nečemu tako novemu. Zamenhof je l. 1910 v svojem govoru na šestem mednarodnem esperantskem kongresu v Washingtonu rekel, da vlade pridejo s svojo podporo le takrat, »ko je že vse pripravljeno«. Tako bi bil cilj za katerega si prizadevamo, dosežen » z delom posameznikov«.

20 Jezik sporazumevanja

Idejo, da bi ustvaril mednarodni jezik, ki se ga da hitro naučiti, je imel Zamenhof že kot mladenič. Odraščal je v Bjalistoku, danes v severovzhodni Poljski, ki je takrat pripadala carski Rusiji. Tam so živele različne narodne skupnosti, največ Židje, Poljaki, Rusi in Nemci. Govorili so različne jezike in se med seboj niso sporazumevali. Zamenhof je želel narediti temelje, da bi se ljudje različnih maternih jezikov sporazumeli, se spoznali in v miru rešili svoje probleme. V letu 1906 je zato v svojem govoru v Ženevi poudaril, da nismo tako naivni, da bi verjeli, da bo nevtralni temelj naredil iz ljudi angele. »Komunikacija in spoznavanje bosta pa le odstranila velik del surovosti in kriminala, ki ni povzročen zaradi slabe volje, ampak preprosto zaradi nepoznavanja drug drugega in različnih vslijevanj.«

21 Dolga pot

Zamenhof je dobro vedel, da tega cilja ne bo mogoče doseči v kratkem času. O tem v svojem govoru v Cambridge-u l.1907 pravi : » Govorci esperanta delajo za ta jezik, ker upajo, da bodo -slej kot prej, morda čez stoletja- narodi sporazumno naredili velik družinski krog-, kot se je izrazil. Morda je ta cilj utopija za človeštvo, a govorci esperanta ga udejanjajo že danes v svoji mednarodni jezikovni skupnosti..

22 Mnogo jezikov že kot mladenič

Dobro poznavanje jezikov je so bili dobri temelji za Zamenhofovo ustvarjanje jezika. Odraščal je z jidišem in ruščino, od očeta se je učil poljsko in hebrejsko. Njegov oče je bil učitelj jezikov in je dolgo poučeval nemščino in francoščino. V šoli je dodal še grščino, latinščino in angleščino. Tako je imel Zamenhof širok pregled nad slovnico in besedjem različnih jezikov. Izbral je skupne strukture in korene besed, ki se najdejo v mnogih jezikih in jih zbral v svoj jezik z enostavnimi strukturami, da se ga je mogoče hitro naučiti, da lahko mnogi ljudje v njem najdejo besede iz svojega maternega jezika.

23 Prva verzija jezika z 19. leti
Za njegov 19. rojstni dan v 1878 je takratna verzija »Lingwe Uniwersala«, univerzalni jezik, gotova. Slovesno ga je predstavil s sošolci tudi s pesmijo v novem jeziku. Po maturi je študiral medicino in postal očesni zdravnik. Poleg drugega se je zanimal tudi za strukturo židovskega jezika in izdelal prvo slovnico židovskega jezika na svetu. Istočasno je dopolnjeval svoj mednarodni jezik in ga razvijal s pomočjo prevodov.

24 Objava v 1887

V letu 1887 se je Zamenhof poročil s Klaro Zilbrenik. S pomočjo njene dote je lahko objavil svoj jezik v ruskem, poljskem, nemškem, francoskem in kmalu tudi angleškem jeziku. Izbral je psevdonim D-ro E

Esperanto (človek, ki upa). Lahko menimo, da mu je oče, ki je nekaj časa delal kot cenzor, svetoval raje izbrati psevdonim. Prva verzija knjige s pribl. 50 listi, z naslovom »Mednarodni jezik«, je dobila 26. julija 1887 dovoljenje cenzure za objavo natiskanih izvidov in ta dan se upošteva kot rojstni dan esperanta.

25 Tri pesmi v esperantu

K predstavitvi novega jezika in za vzpodbudo ob njegovem nastanku, je bilo dodanih tudi šest primerov: Začetek Biblije, molitev »Oče naš«, pismo in tri pesmi, dve Zamenhofovi in iz »Knjige pesmi« Henricha Heineja. Tko je Zamenhof takoj pokazal, da želi poslati na pot kulturni jezik, ki bo veliko več kot le preprosto sredstvo za sporazumevanje. Iz psevdonima se je hitro razvilo ime za jezik-jezik Dr. Esperanta-skrajšano Esperanto.

26 Prva esperantska skupina, časopis, svetovni kongres

Prva esperantska knjiga (v esperantu Unua Libro) je vsebovala nekaj kuponov na katerih je podpisnik lahko obljubil, de se bo naučil esperanto, ko bo 10 milijonov ljudi podpisalo to deklaracijo. Zamenhof je dobil vrnjenih do leta 1910 le približno 25 000 teh kuponov. Imena pošiljateljev so bila objavljena v adresarjih. Kljub temu so se mnogi bralci »Prve knjige« takoj učili jezika in pisali pisma v esperantu avtorju jezika. Že po dveh letih je nastala prva esperantska skupina v Nürnbergu, kjer je izšel tudi prvi esperantski časopis » La Esperantisto«. V naslednjih letih se je ustanovilo vedno več esperantskih skupin, potem nacionalnih združenj in leta 1905 se je v Boulogne-sur-Mer sestalo na prvem velikem mednarodnem esperantskem kongresu sestalo skoraj 700 udeležencev.

27 Težka leta poklicnega začetka

V letih po izidu prvih esperantskih knjig je Zamenhof poskušal v različnih mestih zaslužiti svoj kruh kot očesni zdravnik. Le ordinacija v Varšavi od 1897 je prinesla boljši finančni položaj družini. Z rastočim širjenjem esperanta je dodatno včasih dobil honorarje za izdajo knjig ali sodelovanje pri časopisu.

28 Prevodi Hamleta, Roparjev, Andersenovih pravljic

Zamenhof se je udeležil vsakoletnih svetovnih esperantskih kongresov v različnih deželah in tam je bil salvljen kot »mojster« (majstro). V letu1912, 25 let po izidu prve esp knjige,se je med kongresom v Krakovu umaknil s svojega neformalnega položaja vodje nastajajoče jezikovne skupnosti. Jezikovni razvoj je že nekaj let spremljal »Jezikovni komite«( lingva komitato). Poleg narodnih esperantskih organizacij se je 1908 ustanovila tudi Svetovna esperantska organizacija ( Universala Esperanto –Asocio), ki je izdala Letno knjižico (Jarlibron) z naslovi govorcev esperanta, organizacij in uradov.

Zamenhof sam pa se je med drugim posvetil prevodom; napisal je esperantsko verzijo Hamleta, Roparji (La Rabistoj) Schiler, dele Starega testamenta in pravljice Andersena.

29 Konkurenca v tistem

Gotovo je bilo nazadovanje nastanek spremenjenega esperanta »Ido«, h kateremu se je obrnilo od 1907 10 do 20% do takratnih esperantistov. Čeprav je to vodilo do nekaterih konfliktov, je bilo s tem širjenje le malo upočasnjeno. Temu je prispevalo tudi to, da je Ido doživel več reform.

30 Zgodnja smrt

Zamenhof je trpel zaradi slabotnega srca in pljuč. Moral je prenehati z delom okulista in umrl je 14. aprila 1917 v Varšavi, kjer je tudi pokopan.

31 Življensko delo Zamenhofa

Mednarodni jezik in kulturna skupnost. Čeprav se del sanj Zamenhofa do sedaj ni uresničil, je Ludvik Zamenhof postavil bazo za nov mednarodni jezik, ki se ga da relativno lahko naučiti, s katerim se je izoblikovala svetovna jezikovna in kulturna skupnost. Zamenhofov jezik, ki je izšel v tanki knjižici, je v nekaj več kot stoletju, našel mesto med petdesetimi mednarodno najbolj uporabljenimi jeziki. Le malo ljudi je doseglo primerljiv učinek s svojim življenjskim delom.

ludwik-l-zamenhof

Vsa dela L. Zamenhofa na spletu!

Ĉiuj verkoj de Zamenhof estas legeblaj en la reto!

Lige al la 100-a mortodatreveno de Zamenhof, la viena Esperanto-Muzeo celis ĉi-jare prezenti ĉiujn verkojn de Ludoviko Zamenhof, aperintaj ĝis 1930, kiuj troviĝas en ilia kolekto.

125 libroj jam estas libere kaj senpage legeblaj en la retejo de la muzeo IEMW. Kelkaj ankoraŭ sekvos dum la venontaj semajnoj.

Verkoj (1887-1930) de Ludoviko Zamenhof:
https://www.onb.ac.at/eo/bibliothek/sammlungen/kolekto-por-planlingvoj/digitaj-dokumentoj/ludwik-l-zamenhof/

 

alma-_-vabilo

Z Almo v svet

V sredo 12. oktobra je bila v Etnografskem muzeju v Ljubljani predstavitev dveh novih knjig svetovne popotnice in pisateljice Alme Karlin.

Predstavitev je spremljal bogat kulturni program z igralko Polono Vetrih, pisateljem Milanom Deklevo in drugimi nastopajočimi, udeležilo pa se nas je preko sedemdeset obiskovalcev.

To je četrta knjiga prevajalke in založnice Jerneje Jezernik v seriji Z Almo v svet. Gospa Jezernik je v času predstavitve Alminega življenja tudi posebej navedla Almino poznavanje esperanta.

Prireditve sem se udeležil ter pozdravil z gospo Jezernik, s katero smo se srečali že 2. avgusta 2016 na predstavitvi prvih dveh knjig v Umetnostni galeriji v Mariboru.

Alma Karlin je namreč med mnogimi jeziki poznala tudi esperanto, tako kot npr. Martin Kojc, Vinko Bitenc, Miroslav Košuta in še kdo.

Nedvomno je esperanto pomenil mnogim ljudem samoumevni del njihove duhovne širine pri pogledu na človeštvo in svet.

Lahko torej rečemo: z Almo in esperantom v svet.

Janez Zadravec

z-almo-v-svet_zlozenka_page_2

z-almo-v-svet_zlozenka_page_1

Lernu 1

Prenovljen lernu!

Vabimo vas, da si ogledate povsem prenovljeno spletišče lernu!

lernu! Je brezplačen medmrežni portal za spoznavanje in učenje esperanta. Je tudi poskus medmrežnega učenja jezikov brez učitelja in tečajnih ur. Smo odprti za skupno delo in z veseljem izmenjujemo izkušnje in nove ideje.

To je tudi nekakšen poskus metodike spletnega učenja jezika brez učitelja in brez razreda. Mi smo odprti za sodelovanje in radi izmenjujemo izkušnje in tehnike!

Ideja lernu! kot sredstvo za učenje je nastala s prvim Esperanto@Interreto (E@I) seminarjem na Švedskem v aprilu 2000 in se je udejanjila oktobra 2001 med drugim E@I, tudi na Švedskem. Julija 2002 je projekt dobil podporo ESF in v avgustu se je portal vzpostavil. Zagon se je zgodil štiri mesece pozneje, v decembru 2002.

Lernu 1a

Lernu 1b

Lernu 2a

Slovnica...

Mediateka...

Forum