skrabec

Evlalija – umetni jezik Stanislava Škrabca

https://ars.rtvslo.si/2018/10/jezikovni-pogovori-171/

Komentar Vinka Ošlaka na oddajo:

Pozdravljen, Kozma,
opozorjen sem bil na tvoj pogovor za radio ARS na temo Škrabčeve evlalije – in malo prej sem to z užitkom poslušal. Mislim, da si eden redkih med temi, ki sicer sami ne govorijo mednarodnega jezika, a prav dobro razumejo njegovo osnovno poanto. Z veliko večino tega, kar si povedal, se lahko le strinjam. Je pa nekaj pojmov, kjer vidim reči malo drugače, če dovoliš…

Skupnost družin, kjer je esperanto materinščina in v njem odraščajo otroci od prve besede dalje, obstaja, tako da je tvoja trditev glede tega zmotna. Teh družin je vsaj 1000, morda celo 2000. Ena taka družina je kar pred tvojim pragom v Ljubljani. To je družina Zlatnarjevih, kjer govorijo esperanto že v četrtem rodu. Zadnji rod je dr. Marija Zlatnar, anglistkinja, ki govori esperanto od otroštva, kakor ga je govoril oz. ga še govori njen oče, pravnik Svobodan Zlatnar, kakor ga je govoril njen ded dr. Peter Zlatnar – Marija pa je poročena z norveškim esperantistom, tudi anglistom, tako njuni otroci doma odraščajo z esperantom, sicer pa se učijo tudi norveščine, angleščine in seveda slovenščine. Zamenhof sam se je dobro zavedal pomena tistih, ki bi jim bil njegov jezik materinščina, saj bi prav ti dajali jeziku socialno stabilnost, obenem pa igro in inovativnost. To torej obstaja, lahko bi bilo tega več, a tudi to je za vzorec dovolj. In ti otroci se vsako leto združujejo na svetovnih kongresih in drugih mednarodnih srečanjih.

Drugi pojem je »univerzalni jezik«. Esperanto ne sodi v skupino »univerzalnih jezikov« in tako tudi evlalija ne, saj je to izraz za filozofski poskus (Kartezij, Leibniz, Komensky) jezika, ki bi zajel vse »univerzalije«, kakor jih poznamo v filozofiji. Iz tega v praksi ni bilo nič, ne smemo pa tega zamenjavati s kategorijo mednarodnega jezika, ki nima tega specialnega namena. Tretja kategorija so svetovni jeziki, torej trenutno najmočnejši, ki je tudi ne smemo aplicirati na mednarodnih jezikih, čeprav predvsem novinarji vse troje mešajo.

Ne samo evlalija, leksikalno tudi esperanto temelji na latinščini in je zato prav tako speven, tudi v esperantu se besede končujejo na samoglasnike razen pri akuzativu in pri glagolskih oblikah, a tudi te so blagoglasne in spominjajo na španske končnice. Drug Slovenec, tvoj kolega, profesor latinščine med obema vojnama, Frajo Modrijan, je pred vojno objavil knjigo »Elementoj latinaj en Esperanto«, kjer skuša na primerih dokazati, da je esperanto pravzaprav poenostavljena latinščina. Deloma ima prav, v celoti pa ne, saj je esperantska slovnica bližja grški kakor pa latinski, besedotvorje pa je sploh zunaj obeh. Knjižico sem pred leti prevedel v slovenščino in nabira pajčevino v mojem računalniku.

Posted in Neuvrščeni.