luther-trubar-zamenhof-07

Ob prazniku Primoža Trubarja

Luther – Trubar – Zamenhof

Kaj imajo ti trije možje skupnega?

Vsak izmed te trojice, ki je živela in delovala v časovnem razponu 400 let, je imel dve veliki dejavnosti in usmeritvi, in par teh dejavnosti in usmeritev je pri vseh treh isti: vera in jezik. Skupno jim je tudi to, da je bila zanje vera smisel in cilj njihove dejavnosti, jezik pa sredstvo, nujno potrebno za doseganje tega cilja. Vsi trije stoje tudi na isti verski in jezikovni osnovi, čeprav je niso vsi enako interpretirali: na judovskem in krščanskem izročilu, temelječem na knjigah judovskega Tanaka ali s krščanskim naslovom Stare zaveze Svetega pisma in knjigah Nove zaveze, ki jo sestavljajo štirje evangeliji, zgodovina prve cerkve, ki jo poznamo pod naslovom Apostolska dela, apostolska pisma in Razodetje po Janezu. Luther in Trubar sta izhajala iz trdne vere, da je to Božja beseda, čeprav zapisana po človeški roki, kar se razodeva v jeziku te besede, ne pa v njeni vsebini in njeni resničnosti. Zamenhof je bil po svoji globoko verni judovski materi dobro poučen o knjigah Stare zaveze, v gimnaziji pa tudi o Novi zavezi. Vse njegove misli, pa tudi ravnanje v življenju, izhajajo iz celotne Biblije, kot »liberalni jud« pa je Božjo navdihnjenost Svetega pisma sicer dopuščal, kakor je to dopuščal tudi pri drugih knjigah, ki jih verniki imajo za svete, ni pa imel o tem gotovosti.

Luther, Trubar in Zamenhof se med seboj razlikujejo v razumevanju vere, predvsem Zamenhof od obeh reformatorjev iz 16. stoletja, a ne v smislu vere kot osnove, v kateri je vse drugo, tako tudi jezik, kultura, osebna in skupnostna identiteta šele utemeljeno, v to so enko verovali vsi trije, pač pa v smislu ekskluzivnosti, na katero pretendira Biblija tako v knjigah Stare, kakor še bolj jasno v knjigah Nove zaveze. Zamenhofa bi lahko označili tudi za pionirja današnjega ekumenizma, čeprav je sam za to uporabljal drugačne pojme, a vsebina in duh sta bila ista, medtem ko je bila reformacija v svoji izvirni obliki nasprotna vsaki pomisli na verski sinkretizem, ki meni, kakor to meni filozofski in svetovnonazorski sinkretizem, da je mogoče najti skupni imenovalec vseh verstev in tako logično definirati tudi neko osnovno, recimo tudi minimalno skupno vero človeštva, na tej osnovi pa potem izdelati »svetovni etos«, kakor ga zagovarja katoliški teolog Hans Küng. Zanimivo je to, da Zamenhof verskega sinkretizma ni apliciral tudi v osebnem verskem in moralnem življenju. Predvsem v njegovem moralnem mišljenju, izražanju in vsakdanjem življenju so vsi njegovi sodobniki, tudi taki, ki njegovi ideji sicer niso bili naklonjeni, opazili vzor, kakršnega poznamo iz evangelijev. Tako angleška biografinja v svoji biografiji Zamenhof – oče esperanta (izšla tudi v slovenskem prevodu) Marjorie Bulton poroča o neki poljski katoličanki – in iz zgodovine vemo, kako nenaklonjeni so bili poljski katoličani svojim judovskim sodržavljanom – ki je za Zamenhofa, čeprav ni sodila med njegove učenke v zadevi mednarodnega jezika, izjavila, da je bil to resničen »svetnik«, kakor pač katoličani to besedo razumejo. Njegov pogreb v vojnem letu 1917 v Varšavi je bil demonstracija moralne veljave Zamenhofa pri preprostih, predvsem najrevnejših meščanih Varšave, saj so se prišli dobrodelnemu očesnemu zdravniku dr. Zamenhofu na njegovi zadnji poti zahvalit za njegovo usmiljenost do tistih, ki zdravnikovega honorarja niso mogli plačati, v njegovi ordinaciji pa so bili deležni enako ljubeznive obravnave kakor bogati plačniki. Poseben dokument Zamenhofovega evangeljskega ravnanja je tudi način, kako je prestregel gotovo najtežjo moralno preizkušnjo v svojem življenju, ko je vodilni francoski esperantist Louis de Beaufront v letu 1907 ob svetovni razstavi v Parizu kot Zamenhofov zastopnik namesto esperanta podtaknil Couturatov projekt Ido, pri katerem je bil sam udeležen, s čimer je postal nekakšen »judež« Zamenhofovega jezika. Zamenhof ga ni obravnaval in obtožil kot izdajalca, kar je dejansko bil, ampak se mu je v pismu opravičil, da ga je s svojim pooblastilom, da ga zastopa, spravil v nerodno situacijo… S krščanskega vidika je tako mogoče reči, da je Zamenhof napak veroval, a prav ravnal, medtem ko je bilo pri Luthru v več ozirih obrnjeno, da je pretežno prav veroval, a marsikdaj hudo napak ravnal. Pri Primožu Trubarju razkorakov med vero in ravnanjem doslej še niso odkrili, čeprav je bil tudi on grešnik kakor mi vsi.

V verskem oziru bi lahko vse tri može okarakterizirali zelo poenostavljeno takole:

Luther in Trubar sta verovala, da je treba najprej urediti osebno razmerje med Bogom in človekom, kar je po nauku Biblije mogoče samo z vero v Božjega sina Jezusa Kristusa. Vera, kakršno Bog priznava za pravo, prihaja iz Kristusove besede, ta pa je zapisana v Svetem pismu – zato je treba vse storiti, da vsi ljudje dobijo možnost, da berejo Božjo besedo v jeziku, ki jim najgloblje seže v srce, to pa je materni jezik. Kjer se večji del ljudstva spreobrne h Kristusu po njegovi besedi, torej ob branju, premišljanju in življenjskem prakticiranju Svetega pisma, tam se tudi zemeljske reči obračajo na bolje. Napredujejo izobraževanje, znanost, gospodarstvo, medsebojna solidarnost med ljudmi in narodi, svoboda, upoštevanje človekovega dostojanstva itd. Zgodovina je to potrdila. Pripadniki vseh nekrščanskih ver hočejo živeti v deželah, ki so dosegle svoje standarde na osnovi vsaj delnega upoštevanja biblijskih načel in ne tam, kjer sta njihova vera in njihov način mišljenja edini dovoljeni način mišljenja in verovanja. Zamenhof je veroval, da je dovolj, če se ljudje oprimejo »zlatega pravila«, ki ga je izrekel judovski rabin Hilel. Ta je malo pred Jezusovim časom prišel iz Babilona v Jeruzalem in tam postal učitelj znanega rabina Gamaliela, pri katerem je študiral judovsko versko izročilo Savel, pozneje spreobrnjeni Pavel, apostol in avtor največjega števila apostolskih pisem v Novi zavezi. To pravilo se glasi: Kar želiš, da drugi ne stori tebi, tega tudi ti ne stori drugemu! V resnici je to »srebrno« in ne »zlato« pravilo, čeprav ga v podobni formulaciji poznajo vsa večja verstva na svetu. Resnično zlato pravilo imamo iz Kristusovih ust: »Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim! To je namreč postava in preroki« (Mt 7,12).  Hilelova in po vsem svetu znana formulacija je negativna – samo Kristusova je pozitivna. Premalo je ne škodovati drugemu, kar pove Hilel, čeprav je tudi to prav in dobro, treba je drugemu storiti dobro, ga ljubiti, kakor je Kristus ljubil svoje učence, in jim delati dobro, kakor je to delal on prvi. Zamenhof je živel v razcepu negativnega pravila o ne-škodovanju, sam pa je ravnal po Kristusovem pozitivnem pravilu o dolžnosti delati dobro. Večina ljudi to dvoje zamenjuje in zato Hilelovo pravilo imenuje »zlato pravilo«, in tej zmoti je zapadel tudi Zamenhof. Zamenhof je veroval, da je treba najprej kaj storiti proti sovraštvu med ljudmi in narodi, kaj narediti za mir in pravičnost. To pa je mogoče delati samo, če med ljudmi in narodi vzpostavimo možnost enakopravnega in na pravičnosti utemeljenega sporazumevanja, ki ga sistemsko gledano omogoča samo uvedba in splošna raba nevtralnega mednarodnega jezika. In če bodo ljudje tako delali in odložili spor o tem, katero versko izročilo ima nazadnje prav, ali morda sploh nobeno, potem naj bi se verska resnica nazadnje izkazala po dokončanem dobrem delu za človeštvo. To je pravzaprav samo konsekventno nadaljevanje še starejše ekumenske zamisli nemškega romantičnega filozofa in dramatika Gottholda Ephraima Lessinga, ki je v letu 1779 objavil svojo dramatizirano parabolo Der Weise Nathan (Modri Natan), pri čemer je osnovno zgodbo dobil iz Boccacciovega Dekamerona (nastal 1353; prvič natisnjen 1492), kjer so tri monoteistične religije: judovstvo, krščanstvo in islam, uprispodobljene s tremi prstani, ki jih oče Nathan razdeli svojim sinovom in jih pošlje v svet, da se na osnovi njihovih del izkaže, kateri je pravi prstan.

Luther, Trubar in Zamenhof so po nareku svoje vere prevedli Biblijo v nemščino, slovenščino in esperanto. Luther vso Biblijo iz izvirnih jezikov; Trubar Novo zavezo na osnovi Vulgate in Luthrovega prevoda; Zamenhof vso Staro zavezo na osnovi hebrejskega izvirnika.

To, v čemer se vsi trije veliki možje najbolj ujemajo, je njihovo delo za jezik. Vsaj esperantisti pa naj ne bi zapadli zmoti, ki jo producirajo in širijo tisti, ki bi radi prepovedali jajca, a bi radi jedli pečene piščance, da sta Luther in Trubar imela v mislih predvsem vsak svoj jezik, vsak svoj narod in njegove interese, vero pa naj bi uporabila kot v tistem času najbolj primerno sredstvo za uresničitev ciljev lastnega naroda. Ta nesmisel lahko berete v skoraj vseh prikazih Trubarjevega življenja – Luthra pa so uporabili za svojo propagando ideološki sorodniki teh, ki poneverjajo Trubarja, in iz Luthra naredili prvega »nacionalsocialista«. Ne, tako Luther kakor Trubar sta imela v mislih samo eno, in to trdita pri polni pameti in zavesti sama, torej verjemimo njima, ne pa njunim ponarejevalcem iste rdeče barve na zastavi ideološkega sorodstva, ljudem omogočiti, da dobe prost dostop do Božje besede in tako možnost, da preverijo osnove svoje vere in da uredijo svoje razmerje z Bogom, sprejmejo Kristusa v veri in se tako rešijo. Večina ljudi v tistem času ni znala več latinsko. Latinščina je sicer še vedno bila nekakšen »esperanto« tedanje Evrope, a le za zelo tanek sloj izobražencev. Res je, da so tedaj vse univerze v Evropi bile mednarodne, saj so bila vsa predavanja v latinščini, prav tako polaganje izpitov, pisanje diplomskih nalog in njihov zagovor. Tudi reformatorji so med seboj občevali v latinščini, pisali knjige v latinščini, Luthrovih 95 tez na domnevnih vratih würtenberške grajske cerkve je bilo napisanih v latinščini in so jih prevedli v nemščino šele čez čas, ko je bila reformacija že v polnem zagonu. Luther in Trubar in njuni sotrudniki niso potrebovali nemškega in slovenskega prevoda Svetega pisma, lahko bi mirno shajali s Hieronimovim latinskim prevodom, ki je bil v primerjavi s številnimi današnjimi zelo dober. Ljudstvo pa ne le ni razumelo latinščine, niti skupnega jezika svojega naroda ni imelo in poznalo, vsak je razumel in govoril le svoje bolj ali manj ozko krajevno narečje. Torej je moral Luther rešiti dva problema. Najprej sploh prevesti Biblijo v jezik svojih rojakov – potem pa se odločiti, v katero narečje. Že pred Luthrom je bila Biblija delno ali v celoti prevedena v vrsto nemških narečij, čeprav vedno iz latinske Vulgate, ni pa bilo prevoda v tako nemščino, ki bi jo vsi Nemci lahko razumeli. In Luther je bleščeče rešil obe nalogi. Ni se odločil za to ali ono krajevno narečje, ki ga že sosedje ne bi razumeli, ampak je preprosto sestavil nov, skupen jezik za vse Nemce, ki je postal osnova za nastanek nemškega naroda, kulture in vsega, kar je ta narod v zgodovini dosegel. Jezikovno gledano je bil Luther nekakšen »Zamenhof« svojega časa in svojih okoliščin, saj je dal vsem Nemcem skupni jezik, ki je bil glede na posamezna narečja nevtralen in tako za vse enako sprejemljiv. Nemec, kjer koli je živel, je dobil nenadoma možnost, da v jeziku vseh rojakov bere Božjo besedo, se po njej spreobrne in tako reši svoj temeljni problem z Bogom, kakor ga ima vsak naravni človek pred spreobrnitvijo. Da je Bog to delo obilno blagoslovil in je nemščina v 18. in 19. stoletju postala umetniško, znanstveno in gospodarsko najvišje razvit jezik na svetu, nosilec najvišje kulture, ni bil namen in program dr. Martina Luthra, ampak eden od stranskih učinkov njegovega dela. In kaj se je zgodilo, ko se je prav v najmočnejši deželi reformacije začela univerzitetna kritika Biblije, njeno relativiranje in nazadnje zavračanje? Dobimo nacionalizem in nazadnje nacionalsocializem in v našem času postopno, a neubranljivo islamizacijo Nemčije in delno tudi drugih evropskih držav. Nemški antisemitizem, ki je obsodil na smrt najmanjši del vseh semitov, namreč Jude, od katerih je dobil to, kar je Nemčijo naredilo tako veliko, se mora danes sprijazniti s semitizmom največjega dela vseh semitov, namreč Arabcev in njihovih islamskih sovernikov turške, kurdske, perzijske, albanske in bošnjaške narodnosti kot novo narodnostno sestavo na tleh, ki so po zavrnitvi Božje besede hotele svoja tla »očistiti« vsega nearijskega, vsega nenemškega…

Tudi Primož Trubar ni hotel »ustanoviti« slovenskega naroda in še toliko manj slovensko državo. Tudi slovenskega jezika si ni hotel izmisliti in zamisliti, tudi v njem nastala literatura ni bila njegova skrb. Hotel je samo uporabiti primerno sredstvo za to, da bi se izpolnila njegova zahteva, formulirana v prvi slovenski knjigi Katekizem (1550): »Za vse Slovence prosim milosti, miru, usmiljenja in pravega spoznanja Boga po Jezusu Kristusu.« To je ves Trubarjev program in hotenje, vse drugo je sredstvo za njegovo uresničenje. Ni prosil za ohranitev jezika, ne za bogato literaturo v tem jeziku, ne za narodno afirmacijo, ne za narodne institucije, ne za lastno državo – prosil je za vsakega rojaka posebej: milosti, miru, usmiljenja in pravega spoznanja Boga! Kako pa naj Slovenec prav spozna Boga, če ne more brati njegove besede? In Peter Pavel Vergerij, nekdanji koprski škof, Italijan, mu pravi: Kaj čakaš? Prevedi vendar svojim rojakom Sveto pismo v vaš slovanski jezik! Trubar se brani, da ne zna hebrejščine in grščine, saj zaradi turškega prodiranja proti Dunaju študija tam ni mogel dokončati, a Vergerij ga prepričuje: Pomagali ti bomo, dali ti bomo pomočnikov, ki to znajo… Potem se sestanejo v nemškem mestu Ulmu (1555), kjer se odloči usoda slovenščine. Zmaga Trubarjeva trma, da ne bo prevajal v nekakšno »slovanščino«, kakor sicer dobrohotno misli Italijan Vergerij, ki med hrvaščino in slovenščino ne sliši bistvenih razlik, Trubar pa še kako! In Trubar se loti prevajanja Nove zaveze in delo tudi dokonča in tako postavi osnovo za kasnejši Dalmatinov prevod celotne Biblije, a iz obeh izvirnih jezikov, ki ju je Dalmatin dobro obvladal, saj je končal študij na sloviti protestantski univerzi v Tübingenu s štipendijo, ki jo je würtemberški nadvojvoda Krištof po Trubarjevem in Ungnadovem priporočilu rezerviral za dva Slovenca vsako leto. Delo je bilo deležno velikega blagoslova, prav kakor na Nemškem, a Slovenci, ki so že v veliki večini sprejeli za svoje vodilo evangelij, ne pa verski ponaredek Rima, so se izkazali za povečini nezveste in so že ob najmanjšem pritisku habsburške katoliške hiše in ljubljanskega škofa klonili in se vrnili v objem Rima. Blagoslov se je umaknil, meje slovenstva so se vse do razpada dvojne monarhije krčile, za uro hoda vsakih sto let, kakor je izračunal Prešernov prijatelj Urban Jarnik v Blatogradu na Koroškem. Izpod avstrijskega dežja so prišli pod kap srbske nadvlade v unitaristični Kraljevini SHS. Nesreča slovenske zgodovine kulminira vzporedno s poplitvenjem vernosti v bratomornem vojskovanju med okupacijo, lažno krščanstvo pa dobi »disciplinski ukrep« z neba, za kar je bil uporabljen slovenski boljševizem. A tudi ta čas stiske Slovencev ni izmodril, po pridobitvi državne samostojnosti se niso vrnili k veri iz evangelija, ampak so se odvrnili celo od zmotne vere Rima in se odpirajo vsem poganskim kultom, ki so na tržišču religioznosti na voljo. Danes se sami odrekajo jeziku, katerega pravica je bila tako drago plačana, in svojo dediščino prodajajo, najprej na univerzah in drugih ustanovah, s perspektivo počasne utonitve v brezimnosti evropskega neopoganstva, katerega jezik je evropski pidgin, sicer imenovan »angleščina«.

Zamenhof je v osnovi naredil nekaj podobnega kakor Luther za Nemce in Trubar za Slovence, le da Zamenhof za ljudi vsega sveta. Prav je razumel, da je raba trenutno najmočnejšega jezika v stikih med narodi vedno tudi del boja za prevlado med najmočnejšimi jeziki v zastopstvu za narode, ki so posestniki teh jezikov. Prav pa je tudi razumel, da samo nevtralnost, ki bi jo dala tudi oživljena latinščina ali oživljena stara grščina, za službo mednarodnemu sporazumevanju ni dovolj. Tak jezik mora biti tudi primerno usposobljen za izražanje vsega, kar je treba izraziti v našem času in njegovih danostih, a tudi tako preprost in logično sestavljen, da je dovolj lahek za učenje in se ga tako lahko dovolj dobro in hitro nauči tudi človek brez siceršnje jezikovne izobrazbe in posebne jezikovne nadarjenosti. To pa je mogoče samo, če iz že obstoječih prvin jezikov, ki so v njegovem času imeli najvišjo kulturno in znanstveno veljavo, sestavi nov jezik, ki bi tem zahtevam zadostil. In to je zgodba o esperantu. Nekaj mu je reklo, naj o svojih verskih pogledih, o svojem naivnem ekumenskem prepričanju, da je analogno skupnemu jeziku, sestavljenemu iz prvin najpomembnejših nacionalnih jezikov (predvsem: francoščine, nemščine, angleščine, poljščine in ruščine), mogoče sestaviti tudi »mednarodno« religijo s prvinami vseh treh monoteističnih verstev, kakor je to menil že Lessing, ne govori preveč glasno in naj pri tem vsaj ne izdaja svojega imena in naj tega javno ne povezuje s svojim mednarodnim jezikom. Ubogal je glas, ki mu je to svetoval, in zaradi tega je esperanto kot jezik sploh lahko zaživel in se ohranil do danes in ni nobenih znamenj, da bi se njegova zgodba končala s smrtjo tega jezika.

Zamenhofov hilelizem, ki ga je pozneje preimenoval v homaranizem, je stvar hude manjšine med esperantisti in ne igra niti v jezikovni skupnosti niti na svetovni religiozni sceni nobene opazne vloge. To je velika sreča za esperanto, sicer bi esperantska jezikovna skupnost postala verska sekta, ki bi ji grozila ista nesrečna usoda, kakor grozi novi svetvni poenoteni religiji, kakršna bo nastala v času Antikrista.

Usoda esperanta je v verskem smislu analogna usodi Luthrove nemščine in Trubarjeve slovenščine, če vzamem samo ta dva dobra sadeža reformacije. Ker sta se oba naroda močno odvrnila od tega, kar je bil temeljni namen reformacije, namreč človeku odpreti Božjo besedo v njegovem maternem jeziku, sta oba jezika danes močno ogrožena v svojem obstoju. Slovenec morda težko razume, da se nemščini godi še slabše kakor slovenščini. Narod, ki je več prejel, se je nad tem tudi bolj spozabil in je njegovo izginotje tudi bolj verjetno. Enaka usoda čaka Zamenhofovo plemenito in delujočo pobudo. Če bo med uporabniki njegovega mednarodnega jezika prevladalo število tistih, ki mislijo, da storijo veliko dobrega, če iz njega izganjajo Božje ime, če ga zlorabljajo za sovražno propagando in laži proti izvoljenemu narodu Izraelu, potem se lahko esperantisti trudijo kolikor hočejo, Bog ne bo zidal z njimi (glej: Ps 127,1). Bog pa bo zidal z esperantisti, če bodo ti svoj jezik uporabljali z istim namenom, kakor je Luther uporabljal skupno nemščino in Trubar skupno slovenščino. Usoda jezika, vsakega, je odvisna od tega, komu in čemu hoče služiti. In izbira ni velika: Bogu Biblije – ali bogu tega sveta… Nemci, Slovenci in esperantisti smo vsak svoj jezik dobili po Bibliji in z Biblijo, ne z Izvorom vrst!

 Vinko Ošlak

Posted in Neuvrščeni.