Pojasnilo prijateljem o esperantu

Vinko Ošlak

Vinko Ošlak

Vinko Ošlak

Tiskana izdaja izšla v Slovenj Gradcu leta 1987, ob 110-letnici mednarodnega jezika in v spodbudo občanom Slovenj Gradca, »mesta miru« pri njihovi odločitvi za prispevek k miru z ustanovitvijo Mednarodnega liceja za mir.

Čemu to pismo?

Razmeroma lahko je prijateljevati z »možem brez posebnosti«, kakor bi rekel veliki Celovčan Musil. Zanj je dovolj druženje samo, skupno zazrtje v Nikamor, naskakovanje časa kot nasprotnika ali celo sovražnika. Težje pa je prijateljevati s človekom, ki je s čimerkoli označen. Ne gre nujno za sovražno zunanje označevanje, kakor je bilo to pri Judih, ki so morali nositi rumeno Davidovo zvezdo in svojim preganjalcem tako olajšati opravek. Gre tudi za označbe, ki si jih nekateri ljudje izberejo sami, ker menijo, da imajo v kaki pomembni stvari svoj prav, o katerem drugih še ne morejo prepričati, ker vidijo stvari, ki se drugim še ne kažejo na obzorju, ali so celo obdarjeni z darovi jasnovidnosti in preroštva, v čemer jim kajpada nihče bližnjih ne more slediti.

Biti esperantist, se pravi vztrajati pri razumni, elegantni in pravični, vsem dostopni rešitvi človeškega jezikovnega problema, vztrajati dosledno, se pravi tudi praktično, z lastnim prispevkom k tej rešitvi, je označenost posebne vrste. Ta označenost je tako izrazita, da je ohranjanje stikov ali celo prijateljstva s takim človekom včasih večjega občudovanja vredna zvestoba, kakor pa je zvestoba tako označenega človeka samega ideji, ki se ji je bil zapisal. Esperantisti svoje zvezde sicer ne nosijo po ukazu preganjalske oblasti, kakor so jo morali Judje v Hitlerjevem času. Svojo zeleno zvezdo, da Vincijev pentagram, ki simbolizira človeško bitje, nosijo prostovoljno, da se med seboj lažje spoznajo, vendar jih ta simbol upanja večkrat spravlja v podobno brezupen položaj, kakor je sploh v naravi znamenj, ki pomenijo kaj dobro hotečega, kaj idealnega in za predstave domišljijsko ubožnejšega človeka neuresničljivega. Tako je tudi prijateljevanje s tako označenim človekom dokaj kočljiva stvar.

Ker sodim tudi sam med tako – namreč prostovoljno – označene ljudi in ker gledam na prijateljstvo kot na veliko stvar med človekom in človekom, mi ne more biti vseeno, kakšno ceno morajo plačevati tisti, ki jim je kaj do prijateljstva z menoj. Ker pa je pripadnost esperantu, njegovi kulturi in etiki, njegovi notranji filozofiji in v neki meri celo religiji, sama po sebi prijateljski projekt najbolj intenzivne vrste, se tej označenosti ne morem odreči, da bi tako lažje ohranjal prijateljske vezi s posamezniki. V tem pogledu se pač pridružujem Aristotelovemu vzdihu: Amicus Plato, sed magis amica veritas (Platon je moj prijatelj, toda resnica mi je večja prijateljica). Iz teh razlogov sem se odločil vsem nekdanjim, sedanjim, prihodnjim, deklariranim in neznanim prijateljem napisati nekakšno odprto pismo, v katerem jim bom skušal pojasniti svoje razloge za vztrajanje v zadevi, ki zanje ni vedno spodbudna in jim večkrat pomeni tudi kaj neprijetnega ali vsaj motečega.

V letih, ko se začno rahlo, a nezgrešljivo po vrsti oglašati notranji organi človekovega telesa, je njegov lastnik tudi zaradi teh opozoril vse bolj pripravljen nazadnje vendarle sprejeti ta svet z vsemi njegovimi paradoksi in nesmisli, potemtakem tudi vsa taka pričakovanja, ki bi se prej zdela skoraj nesramna ali vsaj ne zelo umna in utemeljena. Boljšega sveta, kakor je ta, kajpada ni. Razumnejših pričakovanj, kakor so ta, ki so se dolgo zdela neznosno absurdna, ni. Drugih prijateljev in znancev, sopotnikov in sotrpinov, tudi pajdašev in adeptov, kakor so ti, ki takšna pričakovanja gojijo in včasih tudi naravnost izražajo, prav tako ni in jih ne bo. Drugega človeštva, kakor je to, ki nori zdaj za Elvisom Presleyem, malo pozneje pa za še veliko bednejšo človeško figuro Michaelom Jacksnom; ki gre na limanice vsakemu tiranu in demagogu; ki celo v najbolj tradicionalno civilizirani deželi sveta opušča najbolj zdravo od vseh pijač in si vse bolj množično kupuje eno najbolj škodljivih pijač iz ameriških retort – drugega človeštva, razumnejšega in bolj značajnega, bolj dovzetnega za čast in dostojanstvo, žal ni in ga najbrž nikoli ne bo.

Ker mi je v teh letih že včasih mučno vsakemu posebej razlagati svoje razloge za to, da nočem biti jezikovni podanik njenega veličanstva Elizabete II, želim opraviti ta pogovor, ki je zame vse bolj neprijeten in včasih kar aboten, tudi za vse tiste, ki sicer ne sodijo v krog mojih prijateljev, a se občasno prav tako spotaknejo ob to mojo »posebnost« in imajo z njo svoj križ. Tu bi rad končno pojasnil svoje razloge dobrim prijateljem, ki iskreno obžalujejo moj čas, ki ga »zapravljam« za tako neumno zadevo, kakor je mednarodni jezik esperanto; rad bi potolažil prijatelje, ki so se v mojo »čudaško« izbiro nekako »vdali«, kakor skušajo kdaj vljudno izpovedati svoj gnus in prezir; rad bi se izpovedal tudi tistim, ki jim zgolj odlični vedenjski vzorci branijo, da bi kar koli rekli. S temi mi je pravzaprav najtežje. Vse na njih jasno pripoveduje, kako neugodno jim je z menoj ob mojem ukvarjanju s stvarjo, ki ne bi smela vstopati v salon razumniškega sveta. Name gledajo kakor na samo po sebi spodobnega in v vsakem pogledu sprejemljivega človeka, ki se je po kakem nesrečnem naključju spečal z malovredno in odvratno žensko in jo povrhu še vedno pripelje s seboj. Moji dobri prijatelji bi zelo radi bili v družbi z menoj — a brez te »nespodobne ženske«. Pri tem pa so predobro vzgojeni, da bi mi to dali vedeti. Tako zgolj trpijo in mi svoje trpljenje skozi vse pore človeškega sporazumevanja tudi izražajo. Ne morejo pa se z menoj naravnost pogovoriti, ker so dolžni varovati ugled dobro vzgojenega človeka, ki ve, kaj se spodobi in kaj ne.

Sklenil sem, da naredim slepomišenju konec. Svojim prijateljem bi rad pomagal, da se osvobodijo zadrege pred mojo neugledno, a prav toliko zvesto spremljevalko – sebi pa bi rad pomagal, da se kolikor je mogoče, rešim dobrohotnih, a zame žaljivo abotnih pripomb in zbodljajev, ki zaradi te moje nespodobne in nesalonske »ljubice« otežujejo naše medsebojno shajanje in prijateljevanje. Glejte paradoks! V svoji nekaj več kakor sto let dolgi zgodovini je esperanto doslej funkcioniral predvsem kot jezik prijateljstva. Ne uporablja ga diplomacija, čeprav bi bil zanjo zelo priročen; ne uporabljajo ga kaj dosti podjetja, čeprav bi jim občutno znižal stroške poslovanja in odpravil kup dvoumij in nesporazumov; celo katoliška Cerkev, ki bi ga najbolj potrebovala v svojem namenu, da uči vse narode; in v svojem položaju, ko gospodari s finančno negativno, si ga le zelo počasi in zelo previdno prisvaja. Zato pa ga tisoči po vsem svetu uporabljajo za sklepanje prijateljstev. Če izvzamem literaturo, ki v tem jeziku od vsega začetka nastaja, je navezovanje in gojenje prijateljskih vezi onkraj administrativnih in jezikovnih meja njegovo poglavitno življenjsko okolje. Po drugi strani pa neprestano doživljam, kako nobena stvar ne postavlja tako visokih pregrad med menoj in mojimi prijatelji, kakor prav moje neškodljivo veselje s tem jezikom. Morda se mi godi približno tako, kakor neki znani gospe, ki se je zarekla, da bo spravila slovenski narod — in se je tega podjetja lotila s tako silovitostjo, da je medtem to ljudstvo dokončno sprla in razdelila med seboj. Nekaj podobnega se je mogoče dogajalo tudi v starih misijonskih časih, ko so evropski misijonarji v kakšnem primeru in v sodelovanju z manj evangeljskimi trgovci in osvajalci tako silovito vcepljali nauk ljubezni, pravičnosti in dobrote ubogim »divjakom«, da jih je ponekod ostalo za današnje turistično folklorne potrebe le še nekaj tisoč od nekdaj mogočnih rodov, ki so šteli milijone. Čisto mogoče je, da uporabniki in zagovorniki najbolj prijazne pogovorne rešitve, katere glavni pridelek naj bi bilo občečloveško prijateljevanje, svojo priljudno napravo ponujamo tako, da otežujemo sporazumevanje celo med ljudmi, ki govorijo isti materni jezik, in počasi uničujemo še tista prijateljstva, ki so se porodila brez pomoči jezika, katerega poglavitni stil naj bi bil prav prijaznost…

V tem izpovednem pojasnilu svojim prijateljem bi vsekakor rad dosegel dvoje. Prvič, da mi ne bi bilo treba, kadar je »prilično« in kadar je »neprilično«, neprestano odgovarjati na bodice, s katerimi moji prijatelji preizkušajo kvaliteto moje esperantske kože. Odslej jih bom lahko poslal k temu papirju, naj se prepirajo in zbadajo z njim. Drugič pa bi rad dosegel, da bi mednarodni jezik, kakor ga je predlagal eden najprijaznejših in najplemenitejših mož, kar jih je kdaj živelo na tem ne tako gentlemanskem planetu, tudi med nami deloval v svoji izvirni naravi, kot jezik prijaznosti in prijateljstva, ne pa kot organ razdora in sovražne zbadljivosti. Da ne bo nesporazuma: temu papirju ne pripisujem moči moralnega spreobračanja ali celo spreminjanja značajev. Argumenti so skoraj najmanj prepričljiv in najmanj učinkovit poskus povečati razumevanje in spremeniti odnos. A obsojen sem na uporabo tega najšibkejšega sredstva. Kdor res želi, kdor je res poln dobre volje, si bo lahko za silo pomagal tudi s tem. Ali, kakor so rekli v jeziku, ki je nekoč smel biti mednaroden, ker je bil prej imperialen: Sapienti sat – pametnemu zadostuje…

Očetovščina…

Kakor pravim slovenščini materinščina, tako pravim včasih, napol v šali, esperantu očetovščina. To ne prihaja toliko od tega, ker bi bil v tem jeziku bolj poudarjen vidik logičnosti, kakor je v narodnih jezikih poudarjen vidik arbitrarnosti – in velja logika po nekem starem nesporazumu za bolj moško kakor žensko lastnost. Če je verjeti Konfuciju, da je pogoj in začetek nravnosti v dobrem mišljenju, se pravi v logiki – in Pascalu, da je podlaga logike odločitev za nravnost, potem ni dvomiti, da gre pripisati logiko veliko bolj ženskemu kakor pa moškemu spolu. Ne le, da verjamem tej Konfucijevi in Pascalovi trditvi, tudi vse izkušnje mi govorijo, da največjih nesmislov nisem slišal iz ženskih ust. Ali naj posebej povem, da to še toliko bolj velja za antologijo nesmislov o esperantu? – Esperanto doživljam in včasih predstavljam kot očetovščino predvsem zato, ker me je oče, ki je bil preprost človek s tremi razredi ljudske šole, a z rokopisom kaligrafa in s kulturo olimpijca, ko sem imel sedem ali osem let, poklical k staremu italijanskemu radiu in mi povedal, da je to, kar je bilo slišati iz zvočnika, mednarodni jezik esperanto. Bil je tečaj, ki ga je takrat oddajal ljubljanski radio, napovedovalec je našteval imena mesecev. Ni mi naročal, naj se tega jezika oprimem, a njegova predstavitev je razodevala, da mu je bila zamisel popolnoma jasna.

Sam sicer ne dam zelo veliko na dokaz iz avtoritete, kakor ga pozna klasična filozofija, a če ga tu in tam le uporabljam, potem skušam presoditi »avtoritete« po tem, kako so se motile v svojih napovedih o prihodnosti. O očetu lahko rečem, da je bil recimo nezmotljiv v svojem ocenjevanju političnih sprememb in dogajanj. Ne le, da je suvereno odklonil vse diktatorske režime, ki so se po razpadu Avstrije vrstili, od Aleksandra do Tita, temveč mu je bilo v letih, ko sem bil še otrok, popolnoma jasno, da bosta Slovenija in Hrvaška nekoč samostojni državi. Spominjam se, kako je na že omenjenem sprejemniku vsak četrtek iskal madridsko postajo, po kateri so oddajali program v hrvaščini, ki se je vedno končal s klicem: Živjela nezavisna država Hrvatska! O kakšni neodvisni državi Sloveniji si takrat ni upala sanjati niti emigracija, ki je sicer tudi govorila po tujih radijskih postajah. Njemu pa je bilo to tako samoumevno jasno, kakor je bilo prvim kristjanom jasno, da bo rimski lev padel pred jeruzalemskim jagnjetom. Zakaj bi mu potem ob vprašanju esperanta manj verjel, kakor svojim prijateljem, ki so se prav v oceni možnosti za državno samostojnost vsi po vrsti zmotili? Eden teh prijateljev, ki me velikokrat draži z očitki utopizma, in ki samega sebe vidi kot hudega realista, je v letu 1978, kakor sem si natančno zapisal v dnevnik, iz vsega svojega realizma izjavil, kako je tudi najslabša Jugoslavija za Slovence boljša rešitev, kakor bi bila še tako dobra samostojna Slovenija. Komentar si bo pripisal realistični prijatelj sam…

Ta izkušnja se mi je v življenju velikokrat ponovila. Kadarkoli sem govoril o vprašanju mednarodnega sporazumevanja z zelo preprostimi ljudmi, a so ti razpolagali z napravo, ki se ji reče zdrava pamet, je bil njihov odgovor enak: -Zakaj se res ne bi domenili, da bi se vsi naučili še enega jezika, ki bi bil za vse skupen? Tudi ljudje, ki o esperantu niso imeli pojma, so prišli na enako misel. Ta preprosta logična doslednost je torej globoko zasidrana v preprostih ljudeh, kakršen je bil tudi moj oče. Ob tem mi je vselej prišla na misel ugotovitev apostola Pavla: Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta nespametno, da bi osramotil modre. Tisto, kar je v očeh sveta slabotno, si je Bog izbral, da bi osramotil tisto, kar je močno. Bog si je izbral tisto, kar je na svetu preprosto in zaničevano, tisto, kar ni nič, da bi onesposobil tisto, kar je, da se pred Bogom ne bi ponašal noben človek (1Kor 1, 27-30). Ali pa tudi besede Gospoda samega: Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to prikril modrim in bistrim, razodel pa malim (Mt 11, 25-26).

Če torej pravim, da je esperanto moja očetovščina, s tem ne želim reči, da sem se ga naučil od očeta, kakor sem se materinščine naučil od matere, temveč želim reči, da vidim v svojem nešolanem, a z zdravim razumom obilno obdarjenem očetu tisto zanesljivo zakladnico razumnosti in celo modrosti, v katero lahko vselej sežem, kadar odpovesta razumnost in modrost sveta, ki se s svojim razumom in s svojo modrostjo ponaša. Podobno, kakor dobi pisec, ki mu je kaj do jezika, najbolj zanesljiv nasvet, kadar se znajde v dvomu glede kakšne oblike v knjižnem jeziku, če gre iskat v narečje, tako mi vsa izkušnja govori, da se je ob dvomih, ki jih porajajo akademske lege mišljenja, najbolje posvetovati z zdravo pametjo preprostega ljudstva. V svoji vasi sem med preprostimi ljudmi že kot otrok slišal jasne politične presoje, do kakršnih so se najbolj šolani in prav v teh vedah izurjeni filozofi in sociologi dokopali šele nekaj let po smrti tirana, ki so ga častili in mu upesnjevali ter izfilozofirali literarne in psevdoznanstvene hvalnice. Medtem ko so se številni današnji protagonisti vpeljave demokratičnega sistema globokoumno spogledovali z iluzijami od »mladega Marxa« do »socializma s človeškim obrazom«; od »preseganja zahodnega parlamentarizma« do »uvajanja neposredne demokracije«, so preprosti kmetje in hlapci v mojem kraju z jasno besedo poimenovali oblast z imenom, ki je izražal njeno naravo.

S temi navedki ne želim buditi političnih spominov, temveč samo ponazoriti svojo odločitev, da se tudi v zadevi mednarodnega sporazumevanja ne mislim dosti ustavljati ob mnenjih tistih, ki jih bo po zagotovilih apostola Pavla Bog nekoč osmešil v njihovi tolikokrat kupljivi »modrosti«, temveč se bom raje oprl na lastni razum, po nasvete pa bom, kakor jezikoslovec ali pisatelj k narečju, sam hodil k ljudem zdrave pameti, kakršnih je v kasti visoko šolanih in akademsko uveljavljenih zelo malo. Če torej rečem, da je esperanto moja očetovščina, s tem hkrati pravim, da je to jezik, kakršnega kot razumno in pravično rešitev hitro in brez miselnega onegavljanja sprejemajo ljudje, ki so enako preprosti in enako obdarjeni z zdravim razumom, kakor mislim, da je bil moj oče.

Babilonska kazen

Naj še enkrat prikličem v spomin kratko poročilo o tem, kako si je človeštvo po grehu zapravilo sporazumevalno enotnost, kakor je mogoče prebrati iz prve Mojzesove knjige (Genesis):

Vsa zemlja je imela en sam jezik in isto govorico. Ko so odšli od vzhoda, so našli ravnino v senaarski deželi in se tam naselili. Tedaj so rekli drug drugemu: »Dajte, delajmo opeko in jo žgimo v ognju!« Opeka jim je služila za kamen in zemeljska smola za malto. Potem so rekli: »Dajte, sezidajmo si mesto in stolp z vrhom do neba in si naredimo ime, da se ne razkropimo po vsej zemlji!«

Gospod pa je stopil dol, da bi videl mesto in stolp, ki so ga postavili človeški sinovi. In rekel je Gospod: »Glej, vsi so eno ljudstvo in imajo en jezik in to je začetek njihovega početja; zdaj jih ne bo nič zadrževalo, da ne bi storili, kar koli jim pride na um. Dajmo, stopimo dol in zmešajmo tam njih jezik, zato da drug drugega govorice ne bodo razumeli!« In razkropil jih je Gospod od ondod po vsej zemlji in nehali so zidati mesto. Zato se je imenovalo njegovo ime Babel, ker je tam Gospod zmešal jezik vse zemlje in jih je od ondod Gospod razkropil po vsej zemlji (Gen 11, 1-9).

Vsaj ena stvar je za svetopisemskega pisatelja nedvomna: Bog zidarjev stolpa do neba ni nagradil, temveč jih je kaznoval. Kakor je kaznoval prva starša z delom, čeprav utegne biti ta kazen kdaj tudi užitek. Kakor je kaznoval ženo z bolečino poroda, čeprav je nazadnje tudi to ženi v užitek. Eno je, da Bog vse obrne na dobro, tudi lastno kazen, ki jo naloži človeku – drugo pa je, da je kazni treba reči kazen in jo kot kazen jemati resno. O odtujenosti, ki je samo razsvetljenski izraz za božjo kazen, ki jo doživlja človek pri delu, si je človeštvo dokaj edino. Vemo, da prinaša delo blagostanje, da preganja dolgčas in celo hudobne misli, kakor je zapisal Voltaire, a prav tako vemo, da to v največji meri ni blagoslov, ni nagrada, temveč kazen. Celo tisti redki, ki jim zaradi družbenega položaja ni treba delati, da bi se preživljali, so deležni kazni dela, saj v svojem brezdelju v resnici še bolj trpijo kakor tisti, ki morajo delati. O delu kot kazni se nam ne kaže sprenevedati, saj nas k sprejetju in premagovanju te kazni, ki je toliko manj kazen, kolikor bolj se dela pošteno oprimemo, sili potreba po vsakdanjem kruhu in po vsem, kar ob kruhu še potrebujemo. Glede dela nam ni dana na voljo kakšna druga možnost, kakor nam je dana v babilonski kazni zmešnjave v jezikih. A naj se danes še tako sprenevedamo o »bogastvu jezikov in kultur«, o dragocenosti tolikih različnih jezikovnih podob in zvenov na naši zemlji, za svetopisemskega pisatelja vendarle ostaja jasno, da je bila božja intervencija v Babelu predvsem strašna kazen. Da ima ta kazen tudi svojo olajševalno plat, ki jo doživljamo ob pestrosti in zanimivosti jezikovnega mnoštva, kazni same prav nič ne zmanjšuje ali relativizira.

Predno zapišem kakšno misel o tem, kako malo verodostojna so zvečine sprenevedanja, ki bi na račun nekakšne zvočne in morfološke pitoresknosti rada odčarala naravo kazni, bi rad podrobneje premislil, kaj je pravzaprav vsebina te kazni; v čem se izraža in kakšne posledice pušča v razvoju človeških civilizacij in kultur vse do danes. Bolj ko o tem premišljujem, bolj sem začuden, kako globoko spi človekov povprečni razum pred tem strašnim dejstvom, kako malo se je sposoben vživeti v to, kakšen komunikacijski raj je bil človeku, čeprav izgnanemu iz splošnega raja, odvzet po tem, ko so nesrečniki, ki so blagoslov jasnega medsebojnega sporazumevanja uporabili za to, da so ustvarili nesporazum s Stvarnikom, ki jim je moč sporazumevanja dal. Pravzaprav ne dal, kakor da mogočnik kako stvar podložnemu. Ne le, da je Bog poklical človeka v partnersko razmerje, kar zadeva gospodarjenje nad kopnim in nad vodami, nad rastjem, laznino in zverjadjo in kar leta pod nebom. Bog je povabil človeka celo k ustvaritvi prvega jezika. Tudi o tem je mogoče prebrati presenetljivo poročilo v prvi Mojzesovi knjigi:

Gospod Bog je torej naredil iz zemlje vse živali polja in vse ptice neba in jih privedel k človeku, da bi videl, kako jih bo imenoval, in da bi vsakršno živo bitje imelo tisto ime, ki bi mu ga dal človek (Gen 2, 19-20).

Vsaj dvoje je mogoče sklepati iz poročila, iz katerega zaveje v človeka vonj tiste prazaupljivosti med kreaturo in njenim Stvarnikom, ki je bila pozneje zapravljena. Bog človeku ne položi v usta pripravljenih morfemov in fonemov; diskretno ga opremi s splošno možnostjo za tvorbo jezika in za izražanje v jeziku, način, kako bo človek to možnost uresničil, pa prepusti njemu samemu. Gibelinski strastnež iz Firenc je v XXVI. spevu Raja to resnico takole upesnil:

Opera naturale e ch’uom favella; ma cosi o cosi, natura lascia poi fare a voi, secondo che v’abbella. Človekov govor iz narave izhaja; tak ali tak, pa vsakdo sam izbira, kot zdi se mu lepo in mu pristaja.

(Prevod: Andrej Capuder, ZTT 1991)

Dante se je v teh verzih, v tem najkrajšem povzetku filozofije jezika, najbrž oprl na podobno misel, ki jo je mogoče najti v kozmološki pesnitvi rimskega pesnika Lucretia Cara De Rerum Natura (O naravi stvari). Pesnik pravi takole:

Razne glasove dajati je silila jezik narava, potlej je rabe korist izobrazila stvarna imena, ne kaj prida drugače, kot vidimo to pri otrocih, namreč, da sama jezika nemoč jih navaja na kretnje, kadar stori, da pokažejo s prstom na bližnje predmete.

(L. Carus, De rerum natura 1028-1031, prevedel Anton Sovre)

A veliki Rimljan, ki so ga v prejšnjem stoletju po krivici označili kot materialističnega pesnika — ker pač ni verjel v pravljice o bogovih, kakor so bile razširjene v tedanjem času – se je navdihoval pri velikem Grku Epikurju. Ta se je o nastanku jezika izrazil še določneje. Razlikoval je dve fazi: physei (naravni izvor glasov in govora) ter thesei (besede, nastale po dogovoru). V svojem pismu Herodotu pravi takole:

»Zategadelj tudi imena stvari prvotno niso bila rezultat dogovora, pač pa so narave ljudi same, ki so vsaka po svoji plemenski pripadnosti imele svoje posebne občute in prejemale svoje posebne vtise na svoj posebni način pošiljale (iz ust) zrak, kakor so ga iztiskovala občutja in vtisi, in sicer ustrezno tudi različnosti krajev, v katerih so plemena prebivala. Pozneje pa so bila pri slehernem ljudstvu po dogovoru postavljena posebna imena z namenom, da bi bilo izražanje krajše in manj dvoumnosti v občevanju. A tudi kake dotlej neznane reči so uvajali tisti, ki so jih poznali, pa so spravili v obtok določena imena zanje, bodisi taka, ki so bili po naravi prisiljeni jih izgovarjati, bodisi da so si jih izbrali s preudarkom po običajni analogiji in tako izrazili svojo misel.« (Epikur, Pismo Herodotu, 75-77 – prev. A. Sovre)

Enakega mnenja je tudi sistematik in oče vseh sodobnih znanosti Aristotel. V svoji temeljni knjigi Organon, na kateri pravzaprav počiva evropska civilizacija, pravi:

»Vsaka govorica ima pomen, a ne kot naravni organ (instrument), temveč – kakor smo rekli – po konvenciji (tj. na osnovi človeškega sporazuma).« (Aristoteles, Organon, 2. del, 4. pogl. »Govor in stavek«)

Tako pa je mislil tudi Aristotelov učitelj Platon. V svojem znamenitem delu, ki je vse posvečeno vprašanju jezika in jezikovne adekvatnosti, v dialogu Kratilos polaga sogovorniku Hermogenesu v usta tele misli:

»Meni se namreč zdi, da je ime, ki ga kdo čemu vzdene, pravilno. In če to spet predrugači in mu vzdene drugo ter onega ne kliče več tako, ni le-to nič slabše ka kor prejšnje – prav kakor spreminjamo imena služabnikom in ni predrugačeno ime nič manj pravilno ko prvo dano.

Zakaj ničemur ni nobeno ime prirojeno po naravi, ampak je vzeto po postavi in navadi tistih, ki so imena navajeni dajati.« (Platon, Kratilos, 384D – prev. Marijan Tavčar)

Drugo, na kar je mogoče sklepati iz tega opisa, pa je dejstvo, da je jezik v svojih konkretnih oblikah človekova umetna (danes bi rekli kulturna) stvaritev, h kateri ga Bog povabi v svoji diskretni moderaciji in mu pušča popolno avtonomijo v oblikovanju in organiziranju prvin, ki sestavljajo vsak človeški jezik. Sveto pismo samo nas obvešča o tem, da jezik človeku ni »padel z neba«, da mu ga ni pripravil Bog v konkretni obliki – a da prav tako ni bil zajet že v človekovo naravo. Po pripovedi svetopisemskega pisatelja je človeški jezik nastajal ob defileju živih bitij – a ta pomenijo v tej zgoščeni pripovedi le nekakšno zastopstvo vsega bivajočega, čemur naj bi človek določil imena. Teorija o jeziku kot nekakšnem »naravnem« organizmu, ki se ga človek ne bi smel arbitrarno dotakniti (kar pa so romantični teoretiki te smeri sicer vendar obilno počeli…) nastane šele ob velikem romantičnem uporu zoper predstavo o stvarjenju sveta in človeka, ki vključuje tudi človekovo oblast, ne le nad ribami v vodah in laznino na zemlji, temveč tudi nad mi, ki prihajajo iz ust, da bi kaj sporočile drugemu človeku!

A kakor je Bog neskončno obziren in diskreten ob nastajanju prvega človeškega jezika, tako je nenadoma nasilen, silovit in strašen ob posegu v ta največji kulturni izdelek človeškega uma, ki ga še danes ni preseglo nobeno drugo kulturno dejanje. Previsoka je bila v Stvarniku podoba o človeku in o njegovi pristni poti v poveličanje, da bi mu lahko puščal v miru morda bolj otročji kakor objestni načrt, da bi se z žgano ilovico povzpel do neba. Kakor ima Bog za človeka pripravljeno avtentično nebo z avtentično večno srečo, tako ima zanj pripravljene tudi avtentične poti, ki so vredne tega vzvišenega cilja in ki so v skladu z njegovo naravo.

Božja kazenska intervencija v enotnost človeškega jezika ni povzročila le strukturnih, oblikovnih in glasovnih diferenciacij, temveč je poleg nenadne nerazumljivosti pustila med rodovi, ki se niso mogli več sporazumevati, tudi nenadno nestrpnost, ki se ni polegla vse do današnjih dni. Zdi se, kakor da bi v globinski psihologiji rodov in narodov vladalo občutje, da so drugi rodovi in narodi krivi razbitja človeške enotnosti — in njih jeziki so zunanja znamenja te prastare krivde. Zato med jeziki in kulturami ne vlada sproščenost radovednega ušesa, ki bi se preprosto veselilo zvokov, temveč ves čas vlada preziranje in sovražnost do tistih, ki so šibkejši — in izprevrženo občudovanje in malikovalsko oboževanje tistih, ki so močnejši. Babilonska kazen ne vsebuje le žalostnega dejstva nerazumljivosti jezikov, temveč tudi še bolj žalostno dejstvo nestrpnosti in sovražnosti med njihovimi posedovalci. Spodbujanje ali celo izsiljevanje asimilacije ter upiranje asimilaciji z vsemi iracionalnimi barbarizmi, ki se v tem nesrečnem razmerju porajajo, je prav tako sestavina babilonskega prekletstva, kakor dejstvo, da se človek po dolgoletnem šolanju komaj za silo nauči nekaj elementov tujega jezika in da je le izjemnim ljudem dano, da si osvojijo tuj jezik do kulturno sprejemljive ravni.

Kdor želi danes reševati problem jezikovne, kulturne in narodne nestrpnosti, tega ne bo mogel uspešno storiti s sredstvi, ki mu jih dajeta družboslovje in politika. Koren tega vprašanja je verske narave, sega v izkope za temelje stolpa, ki naj bi človeški rod mimo božjega odrešitvenega načrta popeljal v nebo. Prav tako se mora napotiti v Babel tisti, ki želi rešiti vprašanje mednarodnega sporazumevanja na regionalni, evropski ali svetovni ravni. Obe vprašanji se zlivata v isto opečno jamo babilonskih zidarjev, teh prvih »znanstvenih materialistov«, ki so v tistem ganljivo davnem času mislili, da je duha mogoče osvojiti s nenehnim nalaganjem na soncu in v pečeh žgane materije…

Da je mnoštvo jezikov nadvse huda kazen za človeštvo, je vedel tudi največji poganski filozof Platon. Rimski zgodovinar Piso poroča v svoji knjigi Historiae o tem, kak vtis je naredila na Galenusa, zdravnika cesarja Marka Avrelija, Platonova pripomba, kako bi bil skupni jezik največje darilo za človeštvo. Po tem poročilu je bil Galenus prvi človek v zgodovini, za katerega je izpričano, da je izdelal osnutek mednarodnega jezika (na osnovi pasigrafije – univerzalne pisave).

Kako strašna kazen je za človeštvo jezikovna zmešnjava, najbolj izpričuje dogodek v Jeruzalemu, kakor o njem pripoveduje pisec Apostolskih del:

»Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.«

»V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. Ko se je razširil glas o tem, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, kako da jih vsakdo sliši govoriti v svojem jeziku. Strmeli so, se čudili in govorili: »Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? Kako da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku? Parti, Medijci in Elamiti in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Krečani in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika božja dela! Vsi so bili osupli in si tega niso znali razložiti. Drug drugega so spraševali: ,Kaj naj to pomeni?’ Nekateri pa so se norčevali in govorili: ,Sladkega vina so se napili.’« (Apd 2, 114).

Predno poskušam razčleniti znameniti dogodek o binkoštih v Jeruzalemu, naj pripomnim, da apostolov, tedaj govorečih v neznanih jezikih, skoraj ni več slišati, vse bolj pa je slišati tiste, ki so se tedaj iz njih norčevali, kakor pove zadnji stavek iz navedka. Razlika je morda v tem, da tistim, ki danes po svoje obnavljajo binkoštni čudež, to je esperantistom, norčevalci ne govorijo v prilikah, kakor se glasi zbadanje o sladkem vinu, temveč govore naravnost in z največjo grobostjo, ki jo premore orgiastični krohot daljnih potomcev babelskih opekarjev…

Ne spravlja me v začudenje čudež glosolalije, saj je za verujočega čudež mogoče še najmanj čudna zadeva. Kar se mi zdi nenavadno in pomenljivo, poučno in usmerjevalno tudi za današnji čas, je dejstvo, da Sveti Duh ni podaril Jezusovim apostolom daru tedanje »francoščine«, ki je bila grški koine – in prav tako ne tedanje »angleščine«, ki je bila imperialna lingua latina, temveč je poudaril brezizjemno enakopravnost in enakovrednost vseh jezikov, ki jih je kdor koli govoril v bližini apostolskega zbora. Pisec poročila se naravnost trudi, da bi še izbrskal kak rod in kak jezik, ki bi ga utegnil kdo tisti dan govoriti ali razumeti na jeruzalemskih ulicah. Parti, Medijci, Elamiti, Kapadokijci, Frigijci, Pamfilijci, Grki s Krete in Arabci…

Kako je čudež pravzaprav potekal? So bili v nevidnih nebeških kabinah skriti angeli simultanega prevajanja, ki so vsakemu naključnemu mimoidočemu prav v njegovi materinščini, pa naj bo ta še tako nenavadna že po težki izgovorjavi njenega imena, sproti prišepetavali pravi pomen tega, kar so govorili apostoli, ki se je tedanjim »realistom« in »skeptikom«, tedanjim »antiutopistom« zdelo, da so se napili sladkega vina…?

Podoba je, kakor da je bila vsa zadeva veliko preprostejša, kakor pa se nam na prvi pogled zdi. Apostoli so dobili dar govorjenja v jezikih, ki jih sicer niso znali – oni na cesti in po dvoriščih pa so dobili dar poslušanja, a ne tako, da bi pridobili sposobnost prevajanja vsak v svoj jezik, temveč tako, da so v lastnem jeziku slišali to, kar je vsak od apostolov govoril v kakem drugem jeziku.

Naj je bilo kakor koli, za nas je pomembno, da Sveti Duh pri tistem enodnevnem suspenzu Očetove babilonske kazni ni uporabil rešitve, ki se tako rada ponuja današnjemu človeku: da bi uveljavil splošno rabo najpomembnejšega kulturnega jezika tistega časa (grščine) ali pa državnega jezika mogočnega rimskega imperija (latinščine), temveč je prvič v zgodovini človeštva demonstrativno podprl veljavo vsakega maternega jezika posebej. Vsi so se razumeli, in vendar nikomur ni bilo ničesar odvzeto. Tisti dan so se sporazumevalna nebesa za nekaj časa spustila na majhen jeruzalemski vzorec človeškega rodu.

Če nič drugega, je iz binkoštnega čudeža v Jeruzalemu mogoče sklepati vsaj na dvoje. Jezikovne enotnosti ni mogoče obnoviti brez delovanja Svetega Duha – in ni je mogoče obnoviti na račun maternega jezika vsakogar od prizadetih. Veliki rimski imperij tedaj ni začutil komunikacijske revolucije, ki se je za en dan zgodila v provincijskem Jeruzalemu. Latinščina je kakor valjar teptala pod seboj številne jezike in narečja narodov in plemen, ki jih je osvojil rimski orel. Če bi tedaj kdo v katerem od provincijskih mest ali rimskih vojaških naselbin izrekel misel, da bi bilo za sam imperij dobro, ko bi imeli v njem jezik, ki bi bil vsem skupen, a ne bi bil last nikogar posebej, bi slišal porogljiv odgovor, da vendar »ves svet« govori latinsko. Kakor bi še pred sedemdesetimi leti slišal, da »ves svet« govori francosko. Kakor bi danes slišal, da »ves svet« govori angleško. Nihče ne ve, kako bo to slišati čez petdeset, sto, petsto let. Vsekakor se kolo fortune vrti neusmiljeno naprej in prinese na vrh zdaj tega, zdaj onega. Na tem kolesu rešitve ni mogoče najti.

Vendar pa je imela latinščina v svojem poznejšem razvoju svojevrstno srečo, ki ji je omogočila za lep čas vsaj za najvišje sloje postati pravi mednarodni jezik v Evropi in delno tudi zunaj nje. Ob vseh zgodovinskih krivdah, ki so si jih nakopali narodi, katerih materinščina je angleščina, temu jeziku te »sreče« ne želim.

Gre za dejstvo, da je po razpadu rimskega imperija v 4. stoletju nehal obstajati socialni nosilec tega jezika. Tisti, ki so jih v tem jeziku zaradi vztrajanja v njihovi veri pošiljali v rudnike in kamnolome, pa tudi metali levom v arenah, so rešili tri stvari iz rušeče se stavbe: rimsko pravo, oblačila rimskih uradnikov (ki postanejo obredna oblačila krščanske Cerkve) in jezik, ki je izgubil svojega lastnika. Kdor danes govori za to, da bi naj bila angleščina mednarodni jezik, ta Angležem in Američanom, pa naj se tega zaveda ali ne, ne želi boljše usode, kakor so jo doživeli Rimljani ali natančneje Latinci. A vztrajanje pri poskusu, da bi kak mogočen nacionalni jezik uveljavili kot mednarodno sredstvo sporazumevanja lahko doživi tudi drugačen razplet. Ni treba, da izumre narod, ki mu je ta jezik materinščina — danes je veliko bolj verjetno, da se to zgodi jeziku samemu. Ne kot nenadna smrt jezika, tako jeziki le redko kdaj umirajo, temveč kot počasno drobljenje jezikovne norme, pa tudi kot počasno nižanje jezikovne ravni v kulturnem in izraznem smislu.

Oba procesa lahko danes opazujemo prav pri angleščini. Že lep čas ni več mogoče govoriti o enem jeziku, ki bi bil splošno razumljiv vsem, ki ta jezik tako imenujejo. Najprej se angleščina deli na vsaj štiri velike jezikovne pojave, ki se na zunaj ne razlikujejo tako zelo, za poznavalca pa pomenijo že skoraj razdeljenost na samostojne jezike. Jeziki, ki jih govorijo na angleškem otoku, v severni Ameriki, v Indiji, v Avstraliji in v bivših kolonijah v Afriki, se sicer vsi imenujejo angleščina, a vendar so že tako daleč vsaksebi, da je marsikdaj potrebno prevajanje. Na svojem skrajnem robu se že tako osiromašena kolonialna angleščina na najnižji jezikovni ravni spaja z jeziki majhnih jezikovnih skupnosti v razne variante pidgina. Opazno pa je tudi razpadanje angleščine v smislu kulturnega naboja in poslanstva. Danes je angleščina predvsem nosilka svetovne subkulture, v čemer se bistveno razlikuje od nekdanje francoščine, pa tudi nemščine, ki sta bili vsaj nosilki visoke kulture. Veliko popularnost angleščine je pripisati prav temu, da razširja po vsem svetu dokaj primitivno subkulturno sporočilo, ki polpismenim množicam obljublja udeleženost pri največji moči sveta, ne da bi morali to udeležbo plačati z izobraževalnim in kulturnim dvigom. Sodobni svetovni glasbeni tok, ki drvi od blagozvočnosti evropske klasike k rjovenju satanistično navdihnjenega hardrocka (torej v kameno dobo, kakor pove že samo ime), govori angleško. Sodobni industrijski trend, ki drvi od dobrih starih obrti v množično, a vse slabšo poenoteno in brezdušno proizvodnjo, govori angleško. Sodobni tok hranjenja, oblačenja in javnega vedenja, ki ga žene od nekdanje rafiniranosti, pestrosti in harmoničnosti k brutalnemu poenotenju in k ustvarjanju ekoloških ter etnoloških katastrof, govori angleško. Svetovna brutalnost, svetovna dekadenstnost in koruptnost, svetovna brezobzirnost, drogiranost in vsakršna izprijenost govore angleško.

Tega kajpada ni kriv angleški jezik. Angleščina na britanskem otoku je vsekakor nosilka enako barvitih in zahtevnih kulturnih, znanstvenih in umetniških sporočil, kakor francoščina, nemščina ali ruščina. Vendar ta angleščina ni dostopna vsem tistim ljudstvom, generacijam in slojem, ki so ta jezik bodisi morali privzeti zaradi kolonialne odvisnosti, ali pa ga danes privzemajo zaradi vsakršne odvisnosti od anglo-ameriškega sveta moči. To, kar velja kot »svetovna« angleščina, seveda ni angleščina literarnih klasikov in dobrih britanskih šol, salonov, dvorov in klubov. Svetovna angleščina je nekakšna blažja oblika pidgina, ki se zadovoljuje z najnižjimi komunikacijskimi legami, z minimalno slovnico in še bolj minimalnim slovarjem. V resnici je to nekakšen Basic English (C. K. Ogden 1932), le da se je razvil spontano, a se v resnici ne razlikuje veliko od projekta, ki ga je z velikimi denarnimi zneski podprla Chamberlainova vlada. Tiste zneske bi si angleška vlada lahko prihranila, saj so milijoni preprostih ljudi po vsem svetu pripravljeni sami drago plačati pridobitev jezika, ki se imenuje angleščina, po svojem komunikacijskem standardu pa ne presega bistveno Ogdenovega projekta.

Zakaj prihaja do tega svetovnega goljufanja z etiketo, zakaj milijoni ljudi po vsem svetu, ki jih statistike sicer prištevajo k angleško govorečim (vsaj v smislu angleščine kot drugega jezika), niso sposobni privzeti angleščine v njeni visoki legi, k temu vprašanju se bom vrnil pozneje, ko bom skušal neposredno soočiti angleščino in esperanto kot kandidata za mednarodni jezik.

Predno grem k naslednjemu sklopu vprašanj, naj povzamem poglavje o babilonski kazni.

Stara zaveza ima štiri mesta, ki se izrecno ukvarjajo z jezikom. Prvo, ki ga je evangelist Janez stoletja pozneje povzel v stavku: V začetku je bila  (Jan 1), pripoveduje o tem, kako je Bog ustvarjal z besedo, z rabo jezika. Drugo mesto sledi le nekaj odstavkov za tem in pripoveduje, kako je Bog povabil človeka k največjemu kulturnemu dejanju vseh časov, k oblikovanju človeškega jezika. Tretje mesto pripoveduje o božjem posegu v človeški jezik, o razbitju jezikovne enotnosti, ker je pred tem človek razbil svojo enotnost z Bogom. Četrto mesto je sicer manj neposredno vezano na jezik in ga je mogoče razlagati tudi kot metaforo, pa je vendarle pomembno kot upanje za prihodnost. Prerok Sofonija napoveduje: Tedaj bom dal ljudstvu spet čiste ustnice, da bodo vsi klicali moje ime in mi služili v skupni vnemi (Sof 3, 910). Gotovo je tu najprej mišljena čistost namenov, misli in čustvovanja. A namenilni odvisnik daje slutiti, da tu ne gre samo za spreobrnitev posameznikov in čistost njihovega mišljenja in izražanja, temveč da je tu mišljeno neko občečloveško dogajanje, za katerega je potrebna ne le duševna, temveč tudi jezikovna enotnost. Sam razumem prerokbo kot božjo ponudbo, da prekliče babelsko prekletstvo, če se človeštvo kot celota moralno spreobrne. Spreobrnitev bo nagradil z novo jezikovno enotnostjo, ki pa ne bo ukinila tega, kar je bilo v prekletstvu vendarle milost: bogastva večjezičnosti in večkulturnosti. Toliko Stari zakon.

V Novi zavezi je najjasnejše kajpada sporočilo binkoštnega čudeža, ki daje vedeti, da Bog po Sofoniji napovedane jezikovne enotnosti ne bo ustvaril na škodo obstoječih jezikov in prav tako ne v privilegij jezikov velikih in mogočnih narodov. Apostol Pavel se v svojem prvem pismu Korinčanom na več mestih ukvarja z vprašanjem jezika. V znamenitem začetku 13. poglavja, kjer poveličuje ljubezen, pove, da: Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale… (1Kor 13, 1-2) – malo naprej pa: … jeziki bodo umolknili… (1Kor 13, 8-9). Znanje, na katerega je naša doba tako ponosna, da ga ima kar za sinonim človeške izobraženosti, je v teh Pavlovih stavkih precej relativirano. Ne izničeno, a vendar relativirano. Apostol stopnjuje svoje relativiranje v 14. poglavju: Kaj bi vam koristil, bratje, če bi prišel k vam in govoril z darom jezikov, pa vam ne bi povedal ne razodetja ne spoznanja ne prerokbe ne nauka! (1Kor 14, 6-7). Pisatelj tu sicer nima v mislih znanja tujih jezikov, temveč glosolalijo, kakor se je najmočneje zgodila apostolom v Jeruzalemu, a se posameznikom dogaja vse do današnjega časa. A to pomen relativiranja samo še povečuje. Človek naj bi torej ne padel na kolena niti pred tistimi, ki imajo dar jezikov, kar je dar Svetega Duha, kje pa šele pred tistimi, ki so se s trudom naučili kakega jezika, kar ni nujno dar niti navadnega človeškega duha. Malo naprej apostol Pavel zelo jasno pove, kaj je posledica nerazumevanja jezika: tujstvo! Takole pravi: če torej ne vem, kaj pomeni glas, bom za tistega, ki govori, tujec, in tisti, ki govori, bo zame tujec (1Kor 14, 11-12).

To je bistveno spoznanje. V božjem načrtu ni statusa tujca. Tujstvo je del babilonske kazni. Tako tujstvo, kakor tudi nemožnost razumeti drugega in biti razumljen drugemu, pa je mogoče premagati le tako, kakor so to storili apostoli za binkoštni praznik v Jeruzalemu. Postali so eno v Duhu. Ker so postali eno v Duhu, ker so torej skupno sprejeli Očetovo voljo, so tako omogočili Svetemu Duhu, da se je spustil nadnje. To jim je odprlo pot do razumevanja, to je za tisti hip ukinilo vsakršno tujstvo. Za vse, ki želijo rešiti svetovni jezikovni problem, je to jasno znamenje, pa naj stavijo na tako ali drugačno rešitev. A kakor da bi apostol Pavel poznal današnje razmere mednarodnega sodelovanja, ko ustanove, podjetja in vlade pošiljajo na konference, simpozije in zasedanja tiste, ki govorijo več jezikov in ne tiste, ki obvladajo več vsebin, pravi: Hvala Bogu, bolj kakor vi vsi govorim z darom jezikov, toda v Cerkvi hočem raje povedati pet razumljivih besed, da bi tudi druge poučil, kakor pa na tisoče besedi v daru jezika (1Kor 14, 18-20).

Dobri Jud Lazar iz Bialystoka je hotel s svojim projektom mednarodnega jezika natanko to, kar je hotel goreči Jud Pavel iz Tarza: dopovedati ljudem, da je bolj pomembno povedati pet resnic v enem jeziku, kakor pa eno resnico v petih jezikih.

Kaj je prav in kaj je mogoče storiti?

Če hočem verodostojno odgovoriti na to vprašanje, moram začasno zastreti v sebi zeleno svetlobo esperanta in metodično začeti pri točki nič. Kakor da ni bilo doslej še nobenega poskusa rešiti vprašanje mednarodnega sporazumevanja, kakor da sva z beročim člana nevtralne mednarodne komisije, ki bi jo Organizacija združenih narodov imenovala za dokončno rešitev tega problema. Slediti bom moral običajni metodologiji, ki jo uporablja človekov razum tudi za reševanje drugih vprašanj. To pomeni: ugotoviti trenutno stanje, določiti ali ugotoviti zaželeno stanje, najti ali določiti poti od trenutnega do zaželenega stanja.

Stvar bi lahko tudi razmeroma hitro končali. Ugotovili bi, da je trenutno stanje tako, da ima večina svetovnega prebivalstva hude težave v sporazumevanju že s svojimi neposrednimi sosedi, kaj šele na kontinentalnem ali svetovnem nivoju. Kolikor pa do sporazumevanja prihaja, je to povezano z velikanskimi stroški, pridržano je v glavnem privilegiranim slojem in tudi zanje ne zagotavlja optimalne kvalitete. Tudi zaželeno stanje bi lahko izrazili zelo na kratko: svetovni komunikacijski sistem bi moral biti tak, da bi lahko vsak človek brez človeških ali tehničnih posrednikov naravnost komuniciral s katerimkoli človekom na zemlji, ne da bi se moral pri tem odreči svojemu jeziku in kulturi. Ne poznamo pa še poti do tega cilja. Tukaj želim resnično pozabiti pot, ki ji sledim sam že desetletja. Vsaj teoretično želim to pot prehoditi z vsakomer, ki bo bral to pisanje, od ničelne točke do iskanega spoznanja o razumni, pravični in demokratični rešitvi.

Mislim, da je za dober potek tega iskanja vendarle dobro, če si pavšalno ugotovitev, da je trenutno stanje mednarodnega sporazumevanja katastrofalno, ogledamo nekoliko pobliže. Tudi zaželeno stanje bomo morali natančneje določiti, postaviti jasne pogoje in parametre, saj pripravljamo projekt, ki bo morda vzdržal tisočletja. Pripravljamo projekt, ki bo mogoče popolnoma spremenil nadaljnji tok človeške zgodovine, kakor je Luthrovo poenotenje nemškega jezika ob prevodu Svetega pisma bistveno spremenilo tok nemške zgodovine; kakor je Dantejevo poenotenje italijanščine v Božanski komediji spremenilo tok italijanske zgodovine; kakor je dejavnost slovenskih protestantskih piscev s poenotenjem knjižne slovenščine usodno vplivala na razvoj slovenske zgodovine (in tako pri vseh narodih, ki so razvili svoj standardni literarni jezik). Za to pa ne zadoščajo splošne ugotovitve človeka, ki izreka svoje sodbe ob politem vinu, temveč potrebujemo natančnih predstav o tem, kaj vse naj se zgodi, da bomo to lahko imenovali »ustrezna rešitev«.

Trenutna bilanca sporazumevalnega položaja na planetu Zemlja je takšnale: Po vsem svetu govorimo od 3.000 do 6.000 jezikov (odvisno od definicije, ki razlikuje narečje od samostojnega jezika), med katerimi je samo kakih 5% takšnih, ki jih govori več kakor milijon ljudi. Po tej statistiki se tako slovenščina kakor tudi esperanto uvrščata med 5% najbolj razširjenih jezikov sveta! Najbolj razširjen nacionalni jezik je kitajščina, ki jo govori skoraj četrtina svetovnega prebivalstva. Angleščino kot drugi najbolj razširjeni jezik govori največ 8% svetovnega prebivalstva. V najnovejšem času dohiteva angleščino že španščina, ki jo bo v dvajsetih letih 21. stoletja že prehitela in tako postavila angleščino na tretje mesto najbolj razširjenih svetovnih jezikov.

OZN uporablja tri kriterije za razvrščanje jezikov: uradni jeziki (francoščina, angleščina, španščina, ruščina, kitajščina in arabščina), delovni jeziki (francoščina, angleščina, ruščina in španščina) ter drugi. Od ustanovitve Združenih narodov (1945) do danes se bije boj za vključevanje in večje upoštevanje drugih jezikov v privilegirani krog »uradnih« , še bolj pa »delovnih«. Najostrejši je bil ta boj ves čas med angleščino in francoščino. Vsaka vključitev kakega novega jezika pa je pomenila nove milijone dolarjev stroškov za prevajalski aparat. Zmeda je še večja, ker ta določila veljajo le za generalno skupščino, varnostni svet in sekretariat ZN, ne pa tudi za specializirane organizacije in agencije, ki uporabljajo lastne ureditve z najrazličnejšimi jezikovnimi kombinacijami. Samo za ilustracijo podatek, da je mednarodna zdravstvena organizacija, ki deluje pod okriljem OZN na istem zasedanju povišala proračun za prevajanje (ob sprejetju arabščine kot novega uradnega jezika organizacije) za 5 milijonov $ – in se zaradi pomanjkanja denarja hkrati odrekla projektu za ureditev sanitarnih naprav v nekaterih predelih Afrike, ki bi veljal 4,2 milijona dolarjev… Če nič drugega, prav ureditev in praksa OZN dokazujeta, kako narodi ne pristajajo na težnjo, da bi se kateri koli od »velikih« jezikov samodejno postavil nad vse druge in začel veljati kot drugi jezik za vsakogar. Tudi gospodarski vidik, ki je za države gotovo eden najbolj pomembnih, ni dovolj močan, da bi premagal naravni čut za pravičnost. Ta sicer ni dovolj močan, da bi ustvaril dosledno enakopravnost, a je vendar dovolj močan, da nikomur ne dovoljuje absolutne prevlade.

Evropska skupnost, ki je medtem prerastla v Evropsko zvezo, je hotela biti pravičnejša od OZN. Njena pravila določajo, da je jezik vsake pridružene članice samodejno tudi uradni jezik zveze. Določilo ima seveda lepotno napako. Irska v EZ npr. ni zastopana z lastnim jezikom (gaelščino), temveč kar z angleščino. Prav tako španijo zastopa samo kastiljščina, ne pa tudi katalonščina in baskovščina. Po tej logiki bi Jugoslavija, če bi še obstajala in bila sprejeta v EZ, bila zastopana jasnoda samo s srbohrvaščino. V letu 1989 so znašali stroški prevajanja v institucijah Evropske skupnosti 1,4 milijarde ekujev. Vsaka zapisana  te ustanove je veljala 36 ameriških centov. Do prave eksplozije stroškov pa bo seveda šele prišlo, če se bo ta zveza držav odprla za številne novo nastale države oz. države, ki jih ne veže več blokovska prisila nekdanjega komunističnega velikana. V Bruslju si sicer nihče ne upa glasno premišljati o ukinitvi teh določil, saj bi s tem sprožil jezikovni spor nepredvidljivih razsežnosti in najbrž tudi razpad že tako krhke Evropske zveze. Zato pa na ravni »delovnih jezikov« tiho vzpostavljajo dejstvo privilegirane rabe angleščine in francoščine, pri čemer je francoščina samo figov list, ki naj prekrije nečednost očitnega privilegiranja angleško govorečih narodov in diskriminacije vseh drugih.

Politiki Evropske zveze veliko stavijo na idejo splošne trojezičnosti večine državljanov bodoče združene Evrope, ki pomeni znanje materinščine, angleščine kot prvega tujega jezika, in enega od siceršnjih evropskih jezikov. Pustimo ob strani dejstvo, da privilegiranost treh jezikov nikakor ne odpravlja neenakopravnosti, temveč jo v nekem smislu še povečuje. Namesto enega priviligiranega jezika in naroda imamo tako pač tri. A kako je z dejanskim znanjem vsaj treh »velikih« jezikov v Evropi? Anketna raziskava v šestih zahodnoevropskih državah iz leta 1993 je pokazala, da je le 6% odraslega prebivalstva sposobno kolikor toliko razumeti povprečno angleško besedilo. O kakem aktivnem ali celo materinščini enakovrednem znanju seveda ni govora. V Franciji je ta delež samo 1%. Če je tako v najbolj razvitem delu Evrope z najboljše urejenim šolstvom, z relativno jezikovno bližino angleščini in z možnostmi, da tisoči mladih preživljajo svoje počitnice v Angliji, si lahko predstavljamo, kako je potem šele v vzhodnejšem delu Evrope. O splošnem znanju treh evropskih jezikov lahko ne ženirano govorijo le privilegirani gospodje, ki so jim že ob aristokratski zibeli stale vsaj tri guvernante za pouk tujih jezikov. A kakor rečeno, pravičnost kot kriterij smo tu zaenkrat zanemarili.

Izpita pa ne naredi niti moralno indiferentna pragmatičnost. Da je vse to še kako res, sem se velikokrat lahko prepričal sam. V Metzu, ki je bil v svoji zgodovini zdaj nemško, zdaj francosko mesto, vsekakor pa mesto tik ob nemški meji, si na »mednarodnem« okencu na železniški postaji nisem mogel pomagati niti z nemščino niti z angleščino. Podobno se mi je godilo v Varšavi, kjer me je, prav tako ob mednarodnem okencu, rešilo nekaj ruščine, kolikor se je še spominjam iz študentovskih časov. Mnenje, kako ves svet zna angleško, je podobna neumnost, kakor če kdo misli, da so bili vsi Grki v Platonovem času filozofi ali vsaj zelo modri ljudje. Meni samemu se neredko pripeti, da mi človek, ki mi je še pred nekaj dnevi zagotavljal, kako je povsod »prodrla« angleščina in je svetovni jezikovni problem tako pravzaprav rešen, prinese kako angleško besedilo s prošnjo, da mu ga prevedem. Ko se začudim, kako da je svetovna angleščina naenkrat uplahnila, mi pove, da trditev še vedno drži, le da on sam tega jezika ne zna. Ampak znajo ga drugi. Tako mi vedno kažejo drug na drugega, a le zelo redko naletim na koga, ki bi ta zahtevni jezik v resnici vsaj za silo znal. Pravzaprav samo pri dobrih poznavalcih tega jezika naletim na trezne ocene o njegovi razširjenosti in o njegovih možnostih, da bi postal drugi jezik za vsakogar. Najboljši poznavalci angleščine, se pravi, Angleži sami, jezikovno prebujeni in tenkočutni Angleži, niso tako navdušeni nad idejo, da bi njihov jezik postal svetovna razredčina. Zato me ne spravlja v začudenje, če samo v Angliji deluje poslanski klub za esperantsko iniciativo, ki šteje že več kakor 200 poslancev spodnjega in zgornjega doma – ali če je med kakšnimi petdesetimi poslanci evropskega parlamenta, ki se zavzemajo za uvedbo esperanta kot panevropskega jezika, kar 17 britanskih poslancev…

Rešitev, ki se zdi trenutno najbolj uspešna, je profesionalno in z elektronskimi napravami urejeno simultano prevajanje. Na prvi pogled nikakor slabo. Vendar ima ta rešitev svojo ceno, ki jo lahko za silo plačajo le vladni in gospodarski krogi ter včasih še druge dovolj bogate ustanove. A cena te rešitve ni samo denarna. Udeleženec takega načina komuniciranja sprejme nase status invalidne osebe in si nadene protezo v obliki slušalk in prenosnega sprejemnika. Ta proteza mu sicer prinaša v uho bolj ali manj pravilen prevod govorjenega, odtrga pa ga od osebe, ki mu govori, ogradi ga od vseh drugih v prostoru. Udeleženec mednarodne konference s slušalkami simultanega prevajanja na glavi je v položaju človeka, ki bi se v isti dvorani gibal v težkem potapljaškem skafandru. Kdor se zadovoljuje s tako komunikacijo, ta je pojem komunikacije pač bistveno osiromašil. Nekaj dragocenega pa je vendarle v teh žičnih napravah: nazorno kažejo, da je človek še vedno komunikacijski invalid najvišje stopnje!

Težavnost sporazumevanja pa ne tiči le v moči ali nemoči razumevanja, temveč tudi v psihološkem ozadju pogovora med človekoma, ki do uporabljenega jezika nista v enakem razmerju, saj je prvemu to materinščina, drugemu pa tuji jezik. Površni ljudje mislijo, da je bistveno opravljeno, če se tujega jezika naučijo tako dobro, da lahko v njem vse razumejo in vse izrazijo. Že samo to je skoraj vedno pobožna želja. A tudi če kdo ta ideal doseže, mu vse to nič ne pomaga, ko pa ga prvi glas izda domačinu, da je tujec. Domačin našega jezikovnega perfektneža seveda ne bo ocenjeval po njegovi perfekciji, temveč po dejstvu, da je tujec. Perfekcija ga bo kvečjemu še bolj potrjevala, da gre za tujca. Tujcu pa se tudi v pogovoru spodobi pokazati, da je samo gost v hiši; pokazati, kdo je v hiši pravzaprav gospodar… Večina ljudi tega problema seveda ne občuti, ker je njihovo znanje tujega jezika tako pičlo, da morajo problem razreševati na najbolj primitivni ravni in do teh psiholoških fines sploh ne pridejo. Splošni zmoti, kako znanje, posebno še »perfektno« znanje tujega jezika človeku odpira srce domačinov, je mogoče ugovarjati. Kdor je imel kdaj opraviti s Francozi ali z Angleži, ta mi bo najbrž pritrdil, da nanje nikakor ni mogoče narediti kakega izrednega vtisa, če dobro govoriš njihov jezik. Pač pa zelo radi pokažejo, da si tepec, če te perfektnosti ne dosegaš — in prav tako, da si tepec, če jo dosegaš in si iz tega umišljaš, da si jim enakovreden. Znano je, da je bilo dobro znanje ruščine v času stalinizma večkrat smrtno nevarno. Znanja si nikakor niso razlagali kot izraz ljubezni do njihove kulture in jezika, temveč kot pripravo za vohunjenje v njihovi deželi. Tudi sam moram reči, da ne omedlevam od sreče, če se kak Nemec ali kdo drug uči slovenščine ali če jo že zna. Na psihološki ravni je vstopanje v tuj jezik vendarle nekakšno vstopanje v tuje stanovanje. V smislu kratkega obiska je to lahko zaželeno, v smislu trajne naselitve pa vsekakor manj.

To bi bila nekakšna bilanca trenutnega stanja mednarodnega sporazumevanja v svetu. Spremljana s skoraj sistematičnim zamolčevanjem problema samega, kar težo problema samo še huje poudarja. Najbolj nevaren je hudič, ki taji svoj obstoj. Veliki svet moči danes vsesplošno taji obstoj jezikovnega problema.

Če hočemo izpeljati pot, postaviti most, moramo utrditi še drugi breg, jasno formulirati stanje, kakršnega si želimo, pa četudi se nam trenutno te predstave ne zdijo uresničljive. Kako naj bi se zares odvijala človeška komunikacija na mednarodni ravni? Poskusimo za hip pozabiti na to, kar je, na stare modele sporazumevanja, o katerih sem govoril doslej, in se sproščeno predajmo fantaziji želenega.

Čisti rešitvi brez ostanka sta v načelu samo dve. Prva, pri kateri bi morali vztrajati skoraj vsi današnji oblastniki in veljavni ljudje, če bi imeli poleg čuta za oblast in veljavo tudi čut za pravičnost: vsakdo vsaj pasivno obvlada vse obstoječe jezike. Po tem modelu vsakdo govori v materinščini in ga vsi drugi razumejo. Kdor zavrača drugo rešitev, a kaj da na pravičnost, bi res moral vztrajati v tej zahtevi, pa naj se zdi še tako nora. A da pri tej zahtevi nihče ne vztraja, ni stvar pomanjkanja norosti, temveč prej stvar pomanjkanja pravičnosti.

Kaj pa naj rečemo o rešitvi, ki bi bila po svojem učinku (popolnem vsestranskem medsebojnem komuniciranju) enaka, zahtevala pa bi samo še nekoliko izobraževalne energije k tisti, ki jo posvečamo vsak svoji materinščini? To sicer ni tako noro, kakor prva rešitev, a se vendar sliši kakor pravljica. Tako je preprosto, tako zares uresničljivo, tako demokratično, da se današnjemu kapricioznemu in malo kooperativnemu človeku kar ne more zdeti res. Druga rešitev predlaga, naj se vsakdo poleg svoje materinščine nauči še drugega jezika, ki bi bil skupen za vse človeštvo. Model svetovne komunikacije bi bil v bodočnosti torej takle: z rojaki v materinščini, z vsemi drugimi v drugem jeziku za vsakogar.

Ne morem dovolj poudariti, da se je res treba vživeti v dejstvo, kako bi uvedba skupnega drugega jezika za vsakogar povzročila nekako take učinke, kakor če bi vsi znali vse jezike. Pravzaprav res le nekako, saj bi bili učinki pri tej drugi rešitvi še nekoliko boljši. Pri prvi varianti bi se sicer vsi razumeli, a doživljali bi vse to kot govorjenje drug mimo drugega, saj bi vsak ostajal pri svojem. Pri tej drugi rešitvi pa bi vsi doživljali pripravljenost drugih, da pristopijo k svetovnemu dogovoru kot gesto prijaznosti in kooperativnosti. Občutek bi bil vsaj tak, kakor nastane, če se pripadniki med seboj komaj razumljivih narečij sporazumejo, da bodo med seboj govorili v skupnem knjižnem jeziku. Tudi to bi bilo več, kakor če bi zgolj vsak razumel narečja vseh drugih, sam pa bi govoril svojega.

Ničesar še nismo rekli o tem, kakšen in kateri naj bi bil ta drugi jezik za vsakogar. Najprej se še nekoliko sprehodimo po sporazumevalnem paradižu, ki bi ga sprejetje takega jezika vsekakor zelo hitro vzpostavilo. Zavestno sem rekel sprejetje in ne uzakonitev ali uvedba. Če sem v poglavju o babilonski kazni trdil, da je mogoče to kazen odpraviti samo tako, da se vrnemo v babelsko situacijo in sprejmemo tak način približevanja Bogu in nebesom, kakršen je Bogu in nebesom všeč, potem je odločitev za tak jezik mogoča le kot sklepno dejanje globalne spreobrnitve človeštva, to pa pomeni tudi popolno prostovoljnost.

Ni moja ugotovitev, da je predvsem jezik oziroma jezikovna pregrada to, kar človeka dela tujca zunaj njegovega ožjega območja. Bog pa je ustvaril človeka kot svetovnega državljana, kar je med starimi prvi izrekel Sokrat. Človeku tujstvo torej ni usojeno, temveč je pridelek človekove grešnosti, iste grešnosti, ki je v Babelu priklicala božji poseg v enotnost jezika. Če bi vsi obvladali oba jezika, maternega in mednarodnega, bi vsaj na jezikovni ravni začeli dojemati dejansko enotnost in skupno lastništvo ter usojenost sveta. Današnje meje bi se podrle, kakor se je podrl berlinski zid. Človeka ne bi več presojali po njegovem poreklu, temveč po njegovem značaju, po njegovih delih in vedenju. Šele s tako popravljeno zavestjo pa bomo kos velikanskim ekološkim in socialnim problemom, ki so pred nami. Današnji razmejeni, komunikacijsko gluhi in sprti svet teh problemov ne more rešiti.

Odpadli bi vsi asimilacijski pritiski, saj bi bili ob rabi tega drugega jezika vsi narodni jeziki nivelirani na enako vrednost in veljavnost. Prav nič več ne bi pomenilo govoriti nemško kakor govoriti slovensko ali furlansko. Vsi javni napisi bi bili po vsem svetu dvojezični. A ne na ravni »državni jezik« – mednarodni jezik, temveč na ravni materinščine tistega, ki je lastnik objekta, ki ga napis označuje in mednarodnega jezika. Tako bi v Celovcu vse nemške hiše imele nemško-mednarodni, vse slovenske pa slovensko-mednarodni napis. Samo imena krajev in državnih ustanov bi bila v jezikih vseh narodnih skupnosti tistega kraja in v mednarodnem jeziku. Predstavljajte si: vsi vozni redi po vsem svetu, vsi jedilniki, vsa opozorila, vsi formularji za nedomačine, vse javne službe od zdravstva do spovednice, vse to bi bilo dostopno v skupnem jeziku. Povsod tudi nacionalni časopisi v mednarodnem jeziku, prav tako radijski in televizijski programi. Na vseh univerzah tudi oddelki s predavanji v mednarodnem jeziku.

Ljudje bi se tujih jezikov kajpada učili še naprej. V resnici bolj kakor sedaj, saj bi bili učbeniki tudi za najmanjše jezike dostopni v najboljši izvedbi v skupnem mednarodnem jeziku. A izbira jezika, ki bi se ga kdo učil, ne bi več bila odvisna od družbene veljave tega jezika, temveč od njegove jezikovne in kulturne zanimivosti. Naenkrat bi se izkazalo, da je mogoče kak komaj še živeči indijanski jezik v Andih veliko zanimivejši od angleščine ali španščine. Marsikdo bi odkril slovenščino, ki mu sedaj ni zanimiva. Predvsem pa bi šele od tu naprej lahko govorili o svetovni literaturi, kakor si jo je zamislil Goethe. Prešerna ne bi ocenjevali v primerjavi s Petrarko v razmerju števila tistih, ki govorijo italijanščino in teh, ki govorijo slovenščino. Zelo hitro bi se vzpostavile nove in presenetljive hierarhije literarnih in umetniških kvalitet. Res pa je, da prav te možnosti tudi v literaturi ukinjajo nacionalno in lokalno konkurenco ter vzpostavljajo merila svetovne kvalitete, kar literarne epigone in povprečneže naravnost sili, da esperantski rešitvi z vsemi močmi nasprotujejo.

Človeštvo bi velik del svojega časa spet lahko porabilo za pridobivanje stvarnih znanj in ne za učenje tolikerih jezikov, ki tako ali tako ne rodi obilnih sadov. Dveh jezikov se res vsakdo lahko nauči do visoke ravni — današnja usojenost na znanje večjega števila jezikov, da se lahko za silo sporazumevamo, pa znižuje jezikovni nivo v vseh jezikih, predvsem pa kvari materinščino.

Z ozirom na to, kaj ta rešitev lahko nudi, bi bilo prav sprejeti kot drugi jezik tudi staro tuharščino ali hetitščino ali še kaj težjega, samo da bi prišli do občečloveškega jezikovnega konsenza. A v resnici nam ni treba segati po ekstremnih rešitvah.

Poskusimo sestaviti kriterije za izbor jezika, ki bi ga lahko sprejeli kot drugi jezik za vsakogar.

Prvi kriterij je kajpada funkcionalnost. Jezik, ki naj bi postal skupno človeško izrazilo, mora dosegati vsaj standarde, ki smo jih navajeni pri nacionalnih jezikih. To pomeni, da mora imeti tako izoblikovano morfologijo, da je pomen vselej lahko ugotovljiv, da je čim manj možnosti za nesporazum, da je fonetično selektiven (jasni glasovi), da ima pravopis, ki je čim bližji fonetičnemu, da ima kar se da malo izjem ali pa sploh nobenih, da ima odprt sistem besedotvorja in sprejemanja neologizmov ter tujk. Grajen mora biti predvsem na logiki in ne toliko na konvenciji, saj je konvencija vedno lokalno pogojena, medtem ko je logika enaka za vse človeštvo. Pri prenosu sporočila naj bo po možnosti natančnejši od nacionalnih jezikov, pomenska izguba naj bo pri njem manjša kakor sicer.

Drugi kriterij je pravičnost. To pomeni, da kandidat za mednarodni jezik ne sme biti kateri od nacionalnih jezikov, še posebej ne jezik kake velike nacije, ki je že tako ali tako v prednostnem položaju. Če bi že delali kompromis s pravičnostjo, potem pride v obzir kvečjemu jezik katerega od najmanjših ali socialno najmanj vplivnih narodov. Kot kandidate je po tem kriteriju mogoče upoštevati tudi jezike, ki so nekoč bili nacionalni jeziki, danes pa naroda, ki jih je govoril ni več (kakor stara grščina, latinščina, stc. slovanščina, sanskrt, prakrt ipd.).

Tretji kriterij je demokratičnost. To pomeni, da mora biti mednarodni jezik razmeroma lahko priučljiv in tako res dostopen množicam tudi jezikovno neizobraženih ljudi. Lahka priučljivost mora veljati za pretežni del svetovnega prebivalstva in ne samo za nekatere jezikovne skupine (kakor indoevropsko).

Danes se ponujajo samo trije resni kandidati za vlogo drugega jezika za vsakogar. Preiščimo jim obisti na podlagi treh nepogrešljivih kriterijev, ki smo jih našteli zgoraj.

Latinščina. Njena funkcionalnost je nesporna na področju zgodovinskih in kulturnih, seveda tudi verskih in cerkvenih tem, filozofije in leposlovja. Težje pa se ji godi s sodobnimi pojmi, saj njeno besedotvorje ne dopušča kakih velikih čarovnij, se pravi sestavljanja neologizmov in vključevanja sodobnih pojmov iz narodnih jezikov. Toda za silo bi se dalo tudi s tem živeti. Če ne gre drugače, lahko človek sprejme tudi to, da naroči v kavarni bevanda arabica, plača pa kavo. Za prenašanje nogometne tekme po radiu bi bile nekatere težave, saj igralec prej preleti vse nogometno igrišče, kakor je mogoče sestaviti besede za nekaj osnovnih nogometnih pojavov. Ampak vse to ni tako odločilno.

Kar zadeva pravičnost, je latinščina skoraj optimalna rešitev. Ni last nobenega naroda, je v veliki meri nevtralna. A ne povsem. Čeprav latinščina ni več jezik določenega naroda in imperija, je popolnoma nevtralna v resnici samo na krščanskem zahodu. V sebi nima nobenega jezikovnega elementa, po katerem bi jo lahko čutili kot svojo Azijci (če izvzamem Irance in Indijce), Afričani in druga neevropska ljudstva. A tudi ta primanjkljaj ni tako bistven, da bi zaradi tega latinščino zavrnili kot kandidatko za mednarodni jezik. Dejansko se latinščina še najbolje odreže po kriteriju nevtralnosti, se pravi pravičnosti.

Kako pa je z njeno demokratičnostjo? Se pravi: z možnostjo, da se je naučijo v razmeroma kratkem času in tako, da lahko ob tem delajo še kaj drugega, vsi ali skoraj vsi ljudje na svetu, ne glede na njihovo siceršnjo izobrazbo? Tudi nepismeni? Prav tu se latinščina najslabše odreže. To je v veliko pogledih čudovit, a prav toliko samo redkim dostopen jezik. Celo med profesorji latinščine so redki, ki so sposobni v njej normalno govoriti. Zato se ne smemo čuditi, če je bilo narejenih veliko poskusov ustvariti mednarodni jezik prav v smeri poenostavljanja latinščine. Tudi Zamenhof se je kot mladenič najprej navduševal za to, da bi obudili k življenju staro grščino ali latinščino, ki ju je sam dobro obvladal. A kmalu je videl, da ta načrt ne bi imel nikakršnih možnosti. Tudi projekti poenostavljene latinščine so še vedno tako težki, da ne pomenijo bistvenega olajšanja.

Angleščina sicer ne kandidira neposredno za vlogo mednarodnega jezika, temveč kot svetovni jezik skuša preprosto obvladovati svetovni komunikacijski sistem. A denimo, da jo je mogoče razumeti tudi kot kandidatko za mednarodno rabo. Pretresimo jo po vrsti, kakor smo prej storili z latinščino.

O funkcionalnosti angleščine za Angleže same bi bilo seveda smešno razpravljati. Brez vsakega dvoma je angleščina najbolj funkcionalno izrazilo angleškega naroda. Sicer bi si izoblikoval drugačno izrazilo. To pa ne pomeni, da je ta jezik enako funkcionalen tudi za mednarodno rabo. Neselektivna izgovorjava predvsem v radiofoniji (še posebej v letalskem prometu) ni ravno veliko priporočilo za ta jezik. Veliko letalskih nesreč se je zgodilo samo zaradi slabe razumljivosti govorjene angleščine (kajpak samo za ne-angleškega uporabnika!). Tudi neverjetno velika razlika med pisavo in izgovorom ni v prid mednarodnemu funkcioniranju tega jezika. A zaradi vprašljive funkcionalnosti angleščine kajpada ne bi zavrgli. Z ustreznim prizadevanjem bi se dalo omenjene slabosti omiliti, če že ne odpraviti.

Najslabše se angleščina odreže ob vprašanju pravičnosti. Tudi če bi bil to najjasnejši, najlažji in najlepši jezik na svetu (a ni ne prvo, ne drugo in ne tretje…) bi ga morali izključiti iz konkurence, ker je popolnoma neustrezen po kriteriju pravičnosti, se pravi mednarodne nevtralnosti. Z izborom angleščine za »mednarodni jezik« bi privilegirali najmočnejši civilizacijski sklop sodobnega sveta (ZDA, Kanada, Avstralija in Velika Britanija) – hkrati pa ta jezik zaradi svoje strukturne narave ne bi dolgo trpel ob sebi prvega jezika vsakega neangleža, njegove materinščine.

Zaradi svoje morfološke nediferenciranosti ima ta jezik nenavadno lastnost, da lahko požira besede iz vseh drugih jezikov – in da se s svojimi izrazi naseljuje v vse druge jezike in jih razkraja kakor virus računalniško datoteko. Kakor rečeno, se to ne dogaja zaradi kakšne posebne hudobije Angležev, temveč zato, ker angleške besede skorajda nimajo lastnih slovničnih oblik. Zato so v nekem smislu sestavljive s katerim koli jezikom. To pa pomeni nujno razkrajanje jezika, v katerega začne vdirati. Zaželena univerzalna dvojezičnost bi se tako kmalu končala kot angleška enojezičnost vsega sveta.

Da to ni kaka neutemeljena jezikovno filozofska spekulacija, zelo dobro izkazuje dejstvo, da se angleški pojmi vrivajo v slovenski ali kateri koli drugi govor celo pri tistih, ki na angleščino ne gledajo ravno s simpatijo. Narobe pa ni znan primer, da bi kak slovenski ali drug esperantist, pa naj bo s svojim drugim jezikom emocionalno še tako močno povezan, vnašal v svojo materinščino esperantske besede ali esperantski način izražanja.

Kako pa je z demokratičnostjo, s priučljivostjo angleščine? Njena skromna slovnica jo dela na začetni ravni zelo lahko priučljivo velikemu številu ljudi. A kmalu pridejo pogovorne in pisne situacije, ko je treba skromnost v slovnici plačati, predrago plačati z memoriranjem zelo velikega števila besed, zelo podobnih, a pomensko zelo različnih predložnih zvez, predvsem pa neštevilnih idiomov. Angleščina ne temelji na logiki, temveč na konvenciji. Na izrazito lokalni konvenciji. Zato globlje lege tega jezika obvladajo le rojeni Angleži in nihče drug. Angleščina je v svojih najzahtevnejših legah nedemokratična celo za Angleže same. Čeprav Angleži nimajo jezikovne akademije in uzakonjenega standardnega jezika, kakor ga imamo recimo Slovenci, pa je vsak še tako rahel odmik od oxfordskega tihega standarda znamenje socialne tujosti in izločenosti.

Kako pravljična je splošno razširjena trditev o »zmagi angleščine« v mednarodni rabi, najbolj zgovorno pričujejo prav nacionalne radijske postaje, ki oddajajo v tem jeziku. Vzemimo dunajski Radio International, ki oddaja predvsem v angleščini, dvakrat po pol ure na teden pa tudi v esperantu. Če bi bila angleščina tako nesporna zmagovalka med jeziki, čemu potem zapravljati denar za oddaje v francoščini, španščini in esperantu? A zanimiva je predvsem neka druga primerjava. Medtem ko esperantske oddaje vodijo in govorijo Avstrijci sami, pa imajo za angleške oddaje nastavljene tujce, ki jim je angleščina materni jezik (native speakers). Če bi angleščina res v polni meri opravljala vlogo mednarodnega jezika, potem bi avstrijskemu radiu ne bilo treba nastavljati tujcev za rabo jezika, ki domnevno ni več samo angleški in ameriški, temveč naj bi pripadal vsemu svetu. Prav nujnost nastavitve »materinščnikov«, kakor bi morda lahko po slovensko izrazili to, kar pove angleška sestavljenka »native speakers«, najbolj zgovorno dokazuje, kako angleščina ni v polnem smislu mednarodni jezik in kako so njeni gospodarji in arbitri v zadnji konsekvenci vendarle Angleži.

Naj povzamem: po funkcionalnosti za mednarodno rabo je angleščina nekoliko problematična; po kriteriju pravičnosti je popolnoma nesprejemljiva; po kriteriju demokratičnosti pa je dokaj vprašljiva. Naj nam bodo Angleži še tako pri srcu (posebno, če smo zbrisali iz spomina dogodke na Vetrinjskem polju 1945!), pa njihov jezik izpade iz prve lige kandidatov za mednarodno rabo. Sorry!

Esperanto je tretji resni kandidat za vlogo drugega jezika za vsakogar. Kakor koli mu veliki in mogočni svet nasprotuje, pa je dosežen vsaj en konsenz: to ime je v vseh slovarjih sveta postalo sinonim za projekt mednarodnega jezika nasploh. A preden se navdušimo zanj, mu poglejmo pod zobe!

Z ozirom na to, da sodi esperanto v družino planskih jezikov, je njegova izrazna moč seveda nekoliko večja kakor pri večini nacionalnih jezikov, ki so se razvijali sicer v skladu z zakoni, ki vladajo jezikovnemu svetu, a so s seboj nosili kup nerabnega gradiva, ki zelo otežuje učenje, v resnici pa ne prispeva k natančnemu prenašanju sporočil. Nič koliko javnih eksperimentov s prevajanjem je dokazalo, kako je pomenska izguba pri esperantu po pravilu manjša kakor pri drugih jezikih. V smislu prenašanja sporočil je njegova funkcionalnost torej več kakor zadovoljiva. Ker je te poskuse vedno mogoče ponoviti, mi tu ni treba navajati kakih posebnih dokazov za to trditev. Pripravljen pa sem jo takoj umakniti ali zmanjšati, če kdo z nevtralnim poskusom dokaže nasprotno.

Esperantska fonetika je zelo preprosta (samo pet čistih vokalov) in sodi med tiste, ki ji je kos največje število ljudi na svetu. Zaradi daljših besed (ker so po večini latinsko-romanskega izvora) je zvočna selektivnost izredno velika. Če bi piloti namesto angleških poslušali esperantska navodila za vzlet ali pristajanje, bi bilo nekaj tisoč ljudi še med živimi. Ker ima v esperantu vsaka besedna vrsta lastno stalno končnico, so nesporazumi skoraj izključeni. Ker ima esperanto akuzativ za označevanje objekta, je esperantska sintaksa po eni strani zelo svobodna (za razliko od toge angleške), po drugi strani pa je popolnoma pregledna in razumljiva. Esperantski pravopis je fonetičen — torej je v njem mogoče narediti veliko manj pravopisnih napak kakor v drugih jezikih. Prav zato je ta jezik kakor nalašč za opismenjevanje v deželah tretjega sveta. V Afriki so ravno v teku projekti alfabetizacije z esperantom.

Kako je z njegovo nevtralnostjo, se pravi s pravičnostjo? Največji del pristranosti je odpravljen že s tem, da je ta jezik nastal s povzemanjem najbolj »kompatibilnih« jezikovnih elementov iz kulturno najbolj razvitih evropskih jezikov in torej nikoli ni bil last kakega naroda, kake religije, kakega svetovnega nazora ali kake ustanove. Vendar je res, da se najde kdo, ki esperantu očita, da je njegovo besedje sestavljeno pretežno iz indoevropskih — in med temi spet pretežno iz latinsko-romanskih korenov. Kdor kaj ve o jezikih, ta očitka seveda ne bi tako oblikoval. Besedni material še ni jezik. V angleščini je pol slovarja francoskega, velik del pa latinsko-grškega porekla, pa vendar nihče, ki je doma v angleščini, ne dvomi, da je to bistveno germanski jezik. Kar daje jeziku temeljno značilnost, ni toliko besedni material, temveč notranja struktura. Naj omenim za lažje razumevanje še dva bližnja primera. Koroški nasprotniki slovenstva se zelo radi norčujejo iz rabe nemških izposojenk v neknjižni slovenščini in iz tega izpeljujejo teorijo o obstoju tim. »vindišarščine«. Radi citirajo stavek: Hofratova frava je na ganku tepih klofava. Žal jih moram razočarati: četudi sta samo pomožni glagol »je« in predlog »na« slovenski besedi, je to popolnoma slovenski stavek. Odločilni niso besedni koreni, temveč jezikovna struktura, ki pa je v tem stavku neoporečno slovenska. Podoben vzgled nam daje tudi srbščina, ki vsebuje nekaj tisoč turcizmov, pa jezik zato ni nič manj slovanski in srbski.

Prav po strukturi pa je esperanto najbolj nevtralen in mednaroden od vseh jezikov. Po svojem zunanjem videzu je to fleksijski jezik, kakor so to vsi indoevropski jeziki. Pozna sklanjatev in spregatev, glagol ima morfološko razgiban kakor noben indoevropski jezik (trije aktivni deležniki in trije pasivni deležniki v časovni simetriji!), pozna tudi akuzativ, ki ga je večina modernih indoevropskih jezikov izgubila ali pa je vsaj zelo okrnjen. V svoji globlji strukturi je esperanto aglutinski jezik (kakor recimo turščina ali ugrofinski jeziki), kar pomeni, da je mogoče tvoriti besede iz nespremenljivih besednih elementov, ki pri tem ohranjajo izvirni pomen: korena, predpone in pripone. Besede je seveda mogoče tudi sestavljati s kombinacijo več korenov in več afiksov. Povprečno je mogoče iz enega znanega korena ob upoštevanju besedotvornih pravil sestaviti kakih 20 besed. V najgloblji plasti pa je esperanto tudi izolativni jezik (kakor kitajščina, korejščina, vjetnamščina), saj se vsi njegovi elementi vedejo kakor samostojne besede s stalnim pomenom. Pripona -in, s katero izpeljujemo ženske samostalniške oblike, je tako tudi samostojna  za žensko (ino). To pravilo velja za vse primere. V resnici je esperanto bolj fleksijski od večine fleksijskih jezikov, bolj dosledno aglutinski od večine aglutinskih in bolj dosledno izolativen od večine izolativnih. Šele v tej neverjetni trojni naravi, položeni plast za plastjo drugo pod drugo, se kaže mednarodno in nevtralno bistvo esperanta. Kar je pri stvari najbolj zabavno, je to, da Zamenhof pri kreiranju osnove tega jezika na to sploh ni mislil. Šele veliko pozneje so jezikoslovci in esperantologi spoznali to skrito značilnost, ki se je Zamenhofu preprosto posrečila, kakor se mu je posrečila še vrsta drugih genialnih detajlov.

Z mirno vestjo lahko sklenem, da esperantu prav ničesar ne manjka, da bi ga mogli imeti za popolnoma nevtralno in res mednarodno izrazilo. To izhaja predvsem iz njegovega namena, vsaj deloma iz uporabljenega gradiva, docela pa tudi iz njegove strukture.

A kako je z njegovo demokratičnostjo, s priučljivostjo? Poskusi na šolah in tečajih so pokazali, da se ga je mogoče naučiti v približno desetkrat krajšem času kakor denimo angleščine, francoščine ali nemščine. Njegova kultura pa dokazuje, da je to edini jezik na svetu, ki se ga lahko odrasli in celo stari ljudje sami v nekaj letih naučijo do take stopnje, da lahko v njem predavajo na znanstvene teme, pišejo strokovne knjige, publicistiko in beletristiko. Tu in tam se to zgodi tudi v kakem nacionalnem jeziku. A ne pri starejših ljudeh. Pri esperantu pa je to pravilo. Večina esperantskih pesnikov, prozaistov ali znanstvenih piscev se je tega jezika naučila doma ali na kratkem tečaju – in v glavnem v odraslih ali vsaj dijaških letih. Prav to pa je perspektivno večja prednost, kakor če bi se lahko danes pohvalil s sto milijoni govorečih. Če se ga je v načelu mogoče naučiti nekajkrat hitreje kakor kakega drugega jezika – in če je to sploh edini jezik, ki se ga odrasel človek lahko brez velikih naporov nauči do take mere, da lahko v njem znanstveno ali umetniško ustvarja, potem odločilni prag za rešitev svetovnega jezikovnega problema ni več v jeziku, temveč v moralni in politični odločitvi, da tak jezik sprejmemo.

Pri tem moram hkrati zavrniti neko iluzijo, ki neprestano kroži tudi med številnimi esperantisti. Esperanto je seveda samo v svoji osnovni plasti (vsakdanji pogovor, dopisovanje, časopisi, ilustrirane revije, radijske oddaje) približno desetkrat lažji od drugih jezikov. Potem pa se krivulja težavnosti začne počasi približevati drugim. Tudi esperanta se ni mogoče naučiti do popolnosti; kakor v materinščini, tudi tu porabnik nikoli ne more dohajati razvoja jezika, ki ga še naprej soustvarjajo in bogatijo sto tisoči jezikovnih ustvarjalcev. Vendar, za mednarodno komunikacijo ni toliko, in predvsem ne takoj, odločilna najvišja lega jezika, temveč tisti jezikovni segment, ki bi človeštvu omogočal takojšnje in neposredno sporazumevanje o človekovih vsakdanjih potrebah in problemih. Iz lastne izkušnje lahko povem, da sem srečal preproste, nešolane ljudi, ki so se v esperantu izražali, kakor da bi v njem opravili vsaj maturo, medtem ko so bili v svoji materinščini na ravni štirirazrednice. Pravo primerjavo bi lahko dobili seveda šele tedaj, če bi bil esperanto vključen v vse stopnje šolskega izobraževanja in ko bi imel tudi priznano javno funkcijo v vsakdanjem življenju. Prepričan sem, da bi tedaj osupnili nad njegovimi zmožnostmi esperantisti sami.

Na osnovi bilance o trenutnem komunikacijskem stanju, na osnovi zbira predstav, ki jih imamo o tem, kako bi bilo prav in lepo – ter na osnovi kriterijev, ki smo jih postavili za izbiro najprimernejše rešitve, ne morem drugače, kakor da vsaj zase razglasim za zmagovalca te ne prav lahke tekme Zamenhofov esperanto. A »zmagovalec« za ta jezik kajpada ni primerna. Temeljna moralna razlika med kakim »svetovnim« jezikom in med esperantom je prav v tem, da želijo svetovni jeziki vladati ali vsaj prevladovati, mednarodni jezik, če je res to, kar ta  pomeni, pa želi služiti. Zato je govorjenje o zmagi esperanta že vnaprej nesmiselno. Zmaga lahko samo človeški razum, zmaga lahko človeški etos – in to dvoje je potrebno za rešitev svetovnega jezikovnega problema. Esperanto bo samo prijazno sredstvo v tej človekovi zmagi. Zmaga lahko angleščina. Zmaga lahko kitajščina. Esperanto je po bistvenem konceptu samega sebe »obsodil« na večno služenje. S tem pa si je seveda tudi že zapečatil usodo in posul pot do cilja s trnjem in pokonci postavljenimi žeblji. Svet moči in veljave ceni samo tistega, ki se tudi sam poteguje za moč in veljavo. Prezira pa tistega, ki bi rad služil. In med prezirljivci je najhujši tisti, ki je sam najmanj močan in najmanj veljaven…

Zakaj je govoriti o esperantu »nespodobno«?

Naročite sodobnemu akademiku, naj gre čez minsko polje! Če ga bo kdo opazoval, predvsem še, če ga bo opazovala kakšna ženska, bo stisnil zobe in bo šel. Strah ga bo, a ne tako, da bi ne šel. Naročite mu karkoli, skoraj vse bo storil. Ta človeška zvrst pozna v resnici samo eno vrsto strahu. Pravega strahu. To je strah pred sumom, da se ukvarja z neuglednimi rečmi. Ta strah je tako močan, da preglasi celo opozorilo apostola Pavla, kako si je Bog izbral neugledne, prav te za akademika tako spotakljive stvari, da bi osmešil ugledne.

Med »neuglednimi« rečmi zavzemajo prvo mesto tiste, ki merijo v prihodnost. Sodobni akademik jih rad imenuje utopije. Zaman je Cankar opozarjal, da je lastnost utopij prav to, da se kaj rade uresničijo. Danes se nekateri v svoji skepsi pred vsako utopijo čutijo potrjene prav ob predmetu Cankarjevega utopizma: Jugoslaviji. Razpad Jugoslavije, kakršna je bila, pa Cankarja ne postavlja na laž, temveč ga naravnost potrjuje. Jugoslavija je razpadla zato, ker ni bila taka, kakršno je sanjal Cankar. Lahko bi bila taka, a ni bila. Cankar je imel prav. A to le mimogrede.

Beneški arhitekt prihodnosti Manfredo Tafuri pravi v svojem eseju Projekt in utopija: »Utopija zato ni nič drugega kot strukturalni pregled bivajoče in nastajajoče totalitete, prekoračitev čistega danega, sistema usmerjanja, ki teži k razbijanju vezi obstoječega reda, da bi jih ponovno osvojil na neki višji in drugačni ravni.«

Utopije niso od nekdaj akademski strah vzbujajoče stvari. Nekoč je bilo samo po sebi umevno, da se akademik ukvarja predvsem s prihodnostjo, z utopijo. Od Platona do Thomasa Moora je utopija plemenito sanjanje izobraženega in modrega človeka o prihodnosti. Nobeden teh velikih sanjačev ni verjel, da se bodo njegove sanje uresničile kot materialna kopija njegovih sanj. Za take tepce jih ne smemo imeti. Nikoli dovolj ne upoštevamo, da so bili veliko pametnejši in modrejši od nas. A vedeli so, kar ve vsak topniški podčastnik, ki pozna temeljni zakon balistike, da je treba meriti visoko nad cilj, če hočemo doseči vsaj približno območje cilja. Kar je pri vsej zadevi zelo nesramno, je dejstvo, da večina racionalističnih kritikov utopizma mirno uživa vse blagre človeških pridobitev, ki so se zdele še pred stoletji ali celo desetletji najbolj sanjska utopija. Ko gledamo nazaj v zgodovino, se nam nenadoma pokaže, da je od spisov, ki so bili mišljeni ali celo deklarirani kot utopija, ostalo veliko več še danes veljavnih ali celo vedno bolj veljavnih misli, kakor od del, ki so se hotela ostro distancirati od utopizma. Mnogi danes marksizmu očitajo utopičnost. Lahko tako pravijo. A marksizem je nastal kot antiteza utopije. Marx in Engels sta hotela v svojih spisih zabrisati vsako sled utopije. Hotela sta se iti znanost in realizem. Bralec lahko danes sam presodi, koliko je od te znanosti in realizma ostalo veljavnega in uporabnega za danes in koliko za prihodnost.

Da se je evropski racionalizem tako patološko obrnil zoper utopijo, izvira naj brž tudi iz tega, da nima urejenega knjigovodstva. Akademska kasta je vedno bolj vpisovala samo še negativne postavke neuresničenih ali še ne uresničenih napovedi in upanj. Pozabila pa je knjižiti to, kar se je vendarle uresničilo in se še lahko uresniči. Za vsem tem ni le knjigovodska malomarnost, temveč prastara človeška nehvaležnost za vse, kar je prejel in kar še naprej prejema. V isti sapi, ko racionalistični akademik obilno uživa sadove nekdanjih utopij – in pri tem seveda na debelo pozablja, kako so se iz teh utopij nekoč norčevali njegovi prakolegi – se gromko posmehuje današnjim sanjam o prihodnosti. Vse, česar še ni, kar je šele v glavah daljnovidnih snovalcev prihodnosti ali pa, kar je samo šele majhna rastlinica prihodnjega velikega drevesa, zbuja v racionalističnem nehvaležnem akademiku potrebo po norčevanju, sramotenju in celo preganjanju.

Kdo bi danes verjel, da je britanska kraljeva akademija znanosti ob izumu parnega stroja razglasila deset »znanstvenih« točk, po katerih je vožnja z vlakom nemogoča, a kolikor bi kdaj bila mogoča, nevarna za človekovo zdravje in življenje. Pri vsem tem pa je vozil vlak veliko počasneje, kakor kočije s konjsko vprego. Kdo bi se danes spomnil silovitega norčevanja ob prvih poskusih s kolesom, avtomobilom, letalom… Vsi »razumni« ljudje tistega časa so te poskuse označevali z neumnimi utopijami. Samo nekateri daljnovidni filozofi in fantasti, kakor Nietzsche ali Verne, so pravilno napovedovali razvoj v prihodnosti. Ne tedanji akademski inženirji, temveč poetični filozofi in literati, so videli, kaj se bo nekoč uresničilo. Isti Nietzsche, ki je daleč pred prvim poletom bratov Wright napovedal promet po zraku, je v istem delu Menschliches-Allzumenschliches (Leipzig 1876) napovedal tudi nastanek planskega mednarodnega jezika. O Nietzschejevi filozofiji si lahko mislimo kar hočemo, vendar zgodovina ni potrdila tistih, ki so se norčevali iz prvih nerodnih poskusov letenja — in vse bolj se kaže, da tudi ne bo potrdila tistih, ki so se ali se še norčujejo iz ideje mednarodnega jezika.

Akademski tip človeka je tako globoko v strahu pred neuglednostjo, da ne zavrača apriori le vsega, kar še ni uveljavljeno in se ima uresničiti šele v prihodnosti, temveč se odreka celo metodam in instrumentom lastnega poklica, lastne stroke. Pred leti umrli esejist, prevajalec, leksikograf in slovničar esperantske literature in jezika, sicer tudi profesor grščine in latinščine, polihistor Gaston Waringhien, piše v svoji knjigi esejev Lingvo kaj vivo (Jezik in življenje), La Laguna 1959 naslednje:

»Izdaja izobražencev … Kolikokrat se je ta znameniti naslov pamfleta Juliana Bende povrnil v moj spomin vselej, kadar sem imel priložnost, da sem ugotavljal nevednost celo znamenitih filologov o elementarnih dejstvih mednarodnega jezika nasploh in posebej o esperantu! Izdaja, ne z ozirom na nas – nismo tako zahtevni in bi vendar razumeli, če bi duhovi, ki so bolj občutljivi za oblikovne kakor za družbene vidike problema, dali prednost kaki drugi rešitvi od naše. Toda gre za izdajo z ozirom na njihov lastni poklic, izdajo lingvistike.«

»Naloga te vede je dejansko dvojna: najprej opisati obstoječe jezike, jih po možnosti klasificirati v večje ali manjše število družin in tako definirati dokaze sorodnosti ter pravila preoblikovanja; in drugič, zahvaljujoč tako pridobljenim izkušnjam, analizirati delovanje govora, preiskati, kakšen psihološki proces se spreminja v besede in postaja jezik, ter tako očrtati nekatere zakone človeškega mišljenja. Končni cilj lingvistike bi bil odkriti izvire jezikov in celo zmožnosti govora – če ti predmeti ne bi bili tako oddaljeni in pokriti z meglo, da jih imajo številni znanstveniki za nedosegljive.«

»V izpolnjevanju prve naloge so se jezikoslovci pokazali kot neutrudljivi, včasih celo herojski. Oboroženi s svojimi svinčniki in polami papirja, niso oklevali niti pred goščavo afriških ali južnoameriških pragozdov niti pred nečloveškostjo srednjeazijskih ali centralnoavstralskih puščav niti pred mejami Andov ali Himalaje. Samo da je kak popotnik omenil kak neznan jezik, ki ga govori sto ali dvesto domačinov v kakem prekletem kotu Novega kontinenta, ali ugašajoč dialekt, ki ga blebeta še nekaj ovenelih govorcev v kaki izgubljeni vasi Starega kontinenta, že sestavijo ekspedicijo s filmsko kamero, magnetofoni, stenotipistkami itd., in z velikimi stroški ter pobožno skrbnostjo začno zbirati te okleščke človeške jezikovne zgodovine. Kako ne bi občudovali in hvalili takšno predanost, takšno samožrtvovanje za velikopotezno nalogo?«

»Medtem pa prav pred njihovimi očmi in ob njihovih ušesih, v njihovih mestih, pri samih vratih njihovih raziskovalnih institutov ali jezikovnih muzejev dnevno govore jezik v polnem razvoju; v izložbah njihovih knjigarn se vsako leto pojavlja na desetine del v tem jeziku; na straneh njihovih časopisov ali revij vsako leto izide več tisoč informacij o tem jeziku. In ko vprašate jezikoslovce o njem, v najboljšem primeru odgovorijo, da to ni njihova specialnost, v najslabšem pa, z ironično šobo na ustih in zmigom z rameni namignejo na ,nespamet’ in ,bluf’ esperantistov.«

»Po drugi svetovni vojni sta bila v Parizu dva svetovna kongresa v esperantu: prvega je organizirala S.A.T. (Mednarodno delavsko-nenacionalno esperantsko združenje – prip. V. O.) leta 1949 s 1325 udeleženci in drugega, ki ga je organizirala UEA (Svetovno združenje esperantistov – prip. V. O.) v letu 1950 z 2.325 udeleženci: v obeh primerih so uradno povabili najpomembnejše profesorje s Sorbone, da bi se lahko informirali in preverili informacije: niti eden od teh ni pokazal niti konice svojega nosu. V istem mestu je med leti 1949 in 1956 esperantski kabare La Tri Koboldoj (Trije škratje – op. V. O.) vsak mesec prirejal predstavo s šansoni, anekdotami, skeči itd., vse, kar priča o živosti in takojšnji razumljivosti tega jezika; več ko enkrat sem predlagal raznim jezikoslovcem, da bi obiskali ta kraj in na lastna ušesa slišali ter z lastnimi očmi videli. Zaznati ni bilo niti odbleska njihovih očal.«

»Resnično, tako vedenje znanstvenikov je komajda verjetno. Zamislite si botanika, ki bi v parkih svojega mesta opazil čisto novo rastlinsko zvrst, ki je še nihče pred tem ne bi videl in klasificiral; zamislite si zoologa, ki bi v vodah svoje domače reke odkril razmnoževanje ribje zvrsti, ki je njegovi kolegi še ne bi poznali in klasificirali. In denimo, da bi ju videli, kako po prvem pogledu dvigneta svoj nos in nadaljujeta svojo pot k ,resnejšim zadevam’, bi jih imeli za zanesljive in vestne znanstvenike? A prav takšno je stalno vedenje teh jezikoslovcev.«

Toliko Waringhien. In tako se vede večina jezikoslovcev še danes – in še posebej v Ljubljani. Kajpak: mesto, ki je ošabno odklonilo Schubertovo kandidaturo, da bi se zaposlil v njegovi filharmoniji, se bo še toliko manj vdalo ideji skromnega in za človeške ideale vnetega očesnega zdravnika iz daljne Litve (danes sicer poljske province).

Ne bi bil škandal, če bi se akademiki, posebej še jezikoslovci med njimi, po skrbnem pregledu predmeta, ki ga sedaj ignorirajo, nazadnje odločili, da zanje ni sprejemljiv. To bi bilo normalno. Ni pa normalno, da stroka, katere prva naloga je registrirati jezikovne pojave, v primeru esperanta prav tega noče storiti. To ni izdaja esperanta, to je izdaja jezikoslovne stroke in zdravega človeškega razuma.

Prevelik je davek babilonske sporazumevalne sužnosti – in prevelike so možnosti bodočega človeškega razvoja, kakor jih odpira Zamenhofova ponudba, da bi se imel izobraženec pravico vesti do te ponudbe ošabno in lahkomiselno. Toda trkanje na vest je tu najbrž zaman. To je izkusil že Učenik sam. Lahko je pridobival cestninarje in grešnice, rimske oficirje in podoficirje, vseh vrst preproste ljudi. Ni pa mogel do živega akademikom tistega časa: pismoukom, saducejem, farizejem. Zakaj bi bilo zdaj drugače? Tudi če današnji akademiki prisegajo na Novi zakon, kakor so tedanji na Starega, to ničesar ne spremeni. Osnovno dejstvo ostane, da se namreč bolj bojijo neuglednosti pred stanovskimi tovariši, kakor pa nezvestobe lastnemu poklicu.

Nekaj pogretih ugovorov in očitkov esperantu

Prav ti ugovori so me spodbudili, da napišem to premišljanje. Ker imam o svojih prijateljih v celoti dobro mnenje, saj me je med drugim prav njihova razumnost pritegnila v prijateljski krog, me nedomiselnost in pogretost večine njihovih pripomb in ugovorov na račun esperanta prizadene in žali. Tako je, kakor bi sedel z njimi na gala večerji pri visokem gostitelju, pa bi začeli jesti z roko, cmokati in se polivati ter s svojim vedenjem vzbujali splošno zgražanje. Ampak vsi moji prijatelji razmeroma lepo jedo in v glavnem ne vzbujajo zgražanja – le tedaj, ko nanese  na esperanto, postanejo kakor majhni poredni otroci, ki tekmujejo, kdo se bo bolj izkazal v nespameti.

Ob koncu tega poglavja bom skušal dognati, zakaj taka nenadna sprememba v vedenju in v razumnosti. Sedaj pa me čaka najdolgočasnejše opravilo na svetu: obračunavati z neumnostmi, ki so stare, kolikor je staro nasprotovanje blagru, da bi človeštvo dobilo skupni jezik. Vse na tem svetu se je med tem spremenilo: namesto v kočijah z muhastimi konji se vozimo v dobrih avtomobilih, poslušamo radio, gledamo televizijo in delamo z računalnikom. Le pripombe spoštovanih akademikov zoper skupni jezik človeštva so ostale natanko takšne, kakršne so bile ob nastanku esperanta v letu 1887…

Prvi ugovor, ki ga nenehno poslušam od tistih, ki bi si zaradi svoje jezikovne izobrazbe takih preproščin pravzaprav ne smeli privoščiti, pa do tistih, ki v stvareh jezika niso toliko doma, je ugovor, da je esperanto umeten jezik in tako neprimeren za sporazumevanje v pravem ali vsaj v zahtevnejšem pomenu. Tisti, ki hočejo ugovor še stopnjevati, si izposodijo modrost nemškega teologa Frisa Melzerja, ki primerja esperanto s homunkulusom. Koliko je ta Nemec kompetenten v presoji esperanta, izpričuje njegova trditev, da je nastal na osnovi španščine… Ampak dobro. Denimo, da je to resen ugovor, pretresimo misel, da je to res umeten jezik in zato »nezmožen življenja«. Obtožba je danes samo še toliko hujša, kolikor so se nam uprle vse »umetne« stvari, od hrane in pijač do ponaredkov dragega kamenja in umetnega osemenjevanja. Današnji čas hoče nazaj k naravi – a pri tem večkrat ne pomisli dovolj, ali je to tudi mogoče in ali bi bilo to sploh dobro.

Uporaba prispodob iz biološkega sveta v svetu jezikov je vedno tvegano in večkrat naravnost zavajajoče početje. Če bi bili jeziki v dobesednem pomenu živi organizmi, kakor je mislila romantika, potem bi se nam kajpada ne pustili brez škode za nas ali za njih same cefrati s slovnico, analizirati in sintetizirati, popravljati, utesnjevati in kontrolirati. Poskusite »sklanjati« živega zajčka. Že pri tretjem »sklonu« vam bo v rokah umrl. Analizirate pa ga lahko sploh le tako, da ga prej umorite. V jeziku je seveda veliko pojavov in procesov, ki nekoliko spominjajo na življenje v biološkem smislu, a to je tudi vse. O rojstvu jezikov razen že citirane biblijske pripovedi ne vemo ničesar zanesljivega. A tudi smrt jezikov nikakor ni analogna smrti živih organizmov. Jezik v resnici nikoli ne umre, le za nekaj časa ali za vselej lahko izgubi socialno funkcijo ali pa socialnega nosilca. Nekoč »mrtva« hebrejščina je, ko je vanjo posegla kirurška slovničarjeva in leksikografova roka, spet postala »živa« s statusom državnega jezika države Izrael. V principu bi se enako lahko zgodilo tudi z latinščino. Če bi jezik »umrl« v organskem smislu, bi ga seveda ne bilo več mogoče ponovno oživiti.

A tako, kakor je na moč sporno deliti jezike na »žive« in »mrtve«, jih je enako sporno deliti na »naravne« in »umetne«. Na začetku sem pokazal, kako jasno so se tega zavedali antični filozofi. Današnje jezikovno učiteljstvo živi glede tega še v pred homerskem času.

Strogo vzeto so »naravni« jeziki samo tisti, ki so del genetskega materiala, ki se torej podedujejo in se jih ni treba učiti. Taki so živalski jeziki, taki so morda tudi jeziki rastlin ali celo kristalov. Čebela se s svojo vrstnico takoj sporazume tudi, če jo prenesete na drugi kontinent. Človeški jezik pa je kulturni pojav, ki se ga mora vsak človek ponovno naučiti. Grobo vzeto bi torej lahko rekli, da so vsi človeški jeziki »umetni«. V naravi jih vsekakor ni. Vendar stvar ni tako preprosta. Človeški jezik je vedno sestavina prvin, ki so različnega izvora, a šele skupaj sestavljajo znakovni sistem, ki funkcionira v smislu človeške govorice.

Te sestavine so trojnega porekla, trojne vrste. Sestava in način delovanja človekovih govornih organov ter fonetične zakonitosti, ki iz tega izvirajo, so gotovo del naravne danosti vsakega jezika. Naravne so nekatere stalne težnje v vsakem jeziku, kakor težnja k poenostavljanju, težnja k ekonomičnosti, predvsem pa težnja k analogiji. Popolnoma umetne ali arbitrarne pa so konkretne oblike besed in morfemov, ki sestavljajo jezik. Otroška govorica izdaja izrazito težnjo k analogiji. Zato otrok v glavnem ne pozna »nepravilnih« glagolskih oblik ali »nepravilnih« samostalniških množin. Otrok lahko iz vsake besedne vrste naredi vsako drugo besedno vrsto, česar standardna raba jezika sicer ne dovoljuje. Da pa pravimo pohištvenemu kosu, na katerem pišemo ali jemo »miza« in ne »Tisch« ali »tabula«, to z naravo nima nobenega opravka, to je popolnoma v rokah človekove jezikovne arbitraže. Seveda, ko je jezik ustaljen, ko dobi svojo družbeno ali celo državno normo, potem se tudi tu arbitraža v velikem obsegu konča. A vsekakor so vse naše besede, vsi morfemi, nastali po človekovi lastni izbiri in ni v tem ničesar naravnega. Sam uvrščam med sestavine jezika še tretji segment, ki ga imenujem metafizični, pomeni pa tisto skrivnost, po kateri je kaka zvočna ali grafična podoba lahko simbol za konkretno resničnost.

Potemtakem je nesmiselno deliti jezike na »naravne« in »umetne«, govorimo lahko le o troplastni sestavi vsakega jezika, pri čemer je v tem jeziku bolj poudarjena »naravna« sestavina, pri drugem pa morda »umetna«. Nič ne morem za to, če je po logiki stvari esperanto v tem smislu nekoliko bolj »naraven« kakor drugi jeziki, ker je v njem analogija izredno močno poudarjena, arbitrarnost besedišča in morfemov pa je zaradi prevzetja iz že dane zgodovine človeških jezikov zmanjšana na minimum. Prav tako ne morem nič za to, če sodi angleščina med jezike s poudarjeno arbitrarno, se pravi »umetno« naravo, saj je njena bistvena značilnost v primerjavi z drugimi jeziki konvencija, se pravi arbitrarnost, ne pa toliko logika. Prav zaradi tega je esperanto za učenje tako lahek, angleščina pa tako težka. Govorim seveda o resnih legah jezika, ne pa o zabavnem narečju, ki ga slišim v vagonih evropskih železnic ob napovedovanju postaj in postankov.

Da z ugovorom o umetni naravi esperanta ne bo nič, govorijo tudi druga dejstva. Najprej to, da ti, ki ugovor izrekajo, v svoji sodbi niso dosledni. Tudi če sklenemo z njimi semantični kompromis in rečemo, da je z besedo »naraven« mišljen pač jezik, ki je produkt dolgega razvoja, nagajivcem to ne bo dosti pomagalo. Če res stavijo na »naravnost« jezika in vidijo v tem celo tako veliko prednost, da zaradi nje ne morejo sprejeti esperantske rešitve, potem jih moram vprašati, zakaj vsi narodi, ki poznajo šole in jezikovne ustanove, nepopustljivo predpisujejo, kaj je v jeziku prav in kaj narobe. Zakaj ne prepuščajo govorjenja in pisanja »naravnemu« razvoju, kamor pač ta sam hoče? Kaj je slovenski pravopis s slovensko slovnico drugega, kakor pa izrazito umeten poseg v jezik? če ima v jeziku naravno absolutno prednost pred umetnim, potem ima tudi govor nepismenega prednost pred Prešernovim nagrajencem za literaturo! Kaj pa, če ti, ki bi radi diskvalificirali esperanto z očitkom »umetnega«, enako nespametno ravnajo tudi z lastnim jezikom, s slovenščino? če bi bili pogostejši gostje med stranmi slovenskega pravopisa, bi nemara trčili na definicijo, ki je zapisana na samem začetku te knjige. Na (nesrečni?) 13. strani piše takole: »Knjižni jezik je po besedju, oblikah in skladnji sad dolgotrajnega razvoja in bogatenja z najrazličnejšimi domačimi in tujimi vplivi, zato je samostojna umetna stavba in se nadrobno ne ujema z nobenim živih narečij« (podčrtal V.O.). Nobene napake ne bi naredili, če bi z enako definicijo definirali esperanto. Namesto narečij bi napisali »nacionalni jeziki«, namesto »knjižni jezik« pa »mednarodni jezik«. Napisati bi bilo mogoče kup knjig samo o tem, kako so številni narodi z izrazitimi umetnimi posegi krojili in standardizirali svoj nacionalni jezik, od madžarščine in norveščine do sodobne skupne retoromanščine, ki je nastala kar po naročilu, znana pa sta tudi avtor in leto izida tega jezikovnega projekta.

Zadnja misel, ki jo je o tej zadevi treba napisati, pa je zgodovinsko dejstvo, da je bil celo v tem prenesenem pomenu esperanto »umeten« samo prvi hip ob svojem nastanku – in v zelo skromnem obsegu 900 korenov (od katerih ni niti eden arbitraren, temveč so vsi vzeti iz »živih« jezikov). Pri esperantu tako že od samega začetka ni šlo za »izmišljen« jezik, temveč le za minimalno planirano jezikovno jedro, ki se je od nastanka dalje razvijalo po istih zakonih, kakor se razvijajo vsi drugi jeziki. Danes ima esperanto kakšnih 20.000 korenov (iz katerih je mogoče izpeljati skoraj pol milijona besed) – med njimi je le 900 besed Zamenhofova arbitrarna izbira. Izbira, ne pa izmislek. Oporekovalci najbrž ne vedo, kako se širi besedni zaklad v esperantu. Mogoče imajo predstavo, da obstaja nekaka komisija, ki nadaljuje Zamenhofovo delo tako, da vsako leto sprejme nekaj tisoč novih besednih korenov in jim definira pomen. Taka predstava, če jo kdo ima, je vsekakor popolnoma zgrešena. Esperantski slovar raste natanko tako, kakor angleški ali pa slovenski. Esperantska akademija šele z veliko zamudo registrira kot »oficialne« tiste besede, ki jih je že davno prej sprejela in uveljavila raba. A tudi če jih ne bi, esperanto zaradi tega ne bi prav nič trpel. Nihče danes nima te oblasti nad esperantsko jezikovno skupnostjo. Edina avtoriteta te skupnosti je Zamenhofov Fundamento z osnovnimi pravili in 900 koreni, ki omogočajo osnovno sporazumevanje in ohranjajo stik z nastankom jezika.

Drugi zelo pogosti, že prav tako dolgočasno stereotipni ugovor mednarodnemu jeziku in njegovim uporabnikom, je dvom o tem, da bi ta jezik lahko bil nosilec znanstvenega ali celo literarnega, se pravi umetniškega, pesniškega sporočila. Ker med nagajivci, ki prihajajo s tem očitkom, ni nikogar, ki bi imel o esperantu res kaj pojma, kje še, da bi ga znal govoriti in pisati, se ob tem dvomu nihče ne sklicuje na kako strukturno lastnost esperanta, temveč na predsodek, za katerega ni potrebno nikakršno znanje o predmetu, ki ga tako pogumno presojajo. Predsodek se glasi: Esperanto ni jezik, ki bi ga človek vsrkal v svojem otroštvu, kakor vsrka svojo materinščino. Švicarski psiholog, nekdanji prevajalec v OZN in esperantski pisatelj Claude Piron pravi v svoji brošuri Psychologische Reaktionen dem Esperanto gegenüber (Pro Esperanto, Wien 1989) o ljudeh, ki jim je neznanje pravzaprav edini argument v pobijanju esperanta, naslednje:

Kadar preiskujoči, da bi se dokopal do primerjalne reakcije, nagovori svojega pogovornega partnerja, naj se analogno k esperantu izrazi o bolgarščini ali indonezijščini, dobi popolnoma drugačen odgovor. V eni minuti mu prizadeti v nevtralnem tonu pojasni vse, kar ve povedati o obeh jezikih, namreč da o njih navadno ne ve ničesar.

Ta kontrast je presenetljiv. Izkaže se celo za še bolj nenavadnega, če začnemo testirati njegovo vednost z natančnimi vprašanji o literaturi, geografski legi, izraznih možnostih itd. Tako postaja jasno, da so informacije, ki jih ima prizadeti o esperantu, v celoti zmedene, vsekakor v veliko večji meri zgolj drobci nekakšnega znanja, ki ga sicer ima o drugih dveh referenčnih jezikih. Kako to, da se v enem primeru svoje nekompetentnosti zaveda, v drugem pa ne?

Na to zanimivo vprašanje bom – tudi ob pomoči psihologa Pirona – skušal odgovoriti pozneje, sedaj pa se moram potruditi z odgovorom na tezo o izrazni nezmožnosti esperanta, ker ga nismo pili z materinim mlekom, kakor naj bi pili slovenščino oz. vsakdo svojo materinščino.

Znanje ljudi, ki ugovarjajo s takim argumentom, o svetovni literaturi, ne more biti zelo zanesljivo. Ali pa v tem specialnem primeru metodično pozabijo na velika imena svetovne književnosti, od Josepha Konrada do Rabindranatha Tagoreja (a začel bi lahko že pri antičnem Marku Avrelu, da štirih kanoničnih in številnih apokrifnih evangelistov ne omenjam), ki so pisali svojo veliko literaturo v jeziku, ki ga niso pili z materinim mlekom, temveč z utrujajočim šolskim črnilom. A tudi pri pisateljih, ki so pisali v svoji materinščini, si upam trditi, da je v njihovi slovenščini ali kaki drugi materinščini veliko več šolskega črnila kakor pa materinega mleka. Z jezikom, ki mu ga posreduje mati oz. družina z najožjim socialnim okoljem (to je namreč prava jezikovna »mati«), bi imeli le malo beletristike in znanstvene literature. Tisti segment jezika, v katerem se avtorji znanstveno ali umetniško izražajo, je pridobljen v relativno poznih letih z umetnim prisvajanjem visokega knjižnega jezika, ki ga ne govori s svojim otrokom nobena mati, pa naj bo jezikovno še tako izobražena. Sicer pa pravi Sartre v svoji knjigi Les mots (Besede, DZS 1968, str. 102): »To je že v naravi Besede: človek govori v lastnem, piše pa v tujem jeziku.« Skratka, pišemo v jeziku, ki smo se ga naučili šele v šoli in ki ga nismo vsrkavali z »materinim mlekom«!

Pri vsem tem pa se tu meri z dvojnim vatlom. Nikoli še nisem slišal ali bral vprašanja, ali so vsi tisti, ki jim angleščina ni materni jezik, temveč se je učijo s predpostavko, da bo to nekoč drugi jezik za vsakogar, sposobni v tem priučenem jeziku izraziti tudi kaj znanstveno natančnega in jasnega ali umetniško prizadetega. Pri angleščini se učitelji in ministri (staršev tako nihče ne vpraša za mnenje) zadovoljujejo s tem, da je v tem priučenem jeziku mogoče sporočiti najbolj elementarne reči in opraviti z njim najbolj nujne človeške opravke. Zanimivo bi bilo sestaviti statistični pregled, koliko tistih, ki so se učili angleščine, so zasrbeli prsti, da bi v tem »svojem drugem« jeziku napisali pesem, zgodbo, morda celo roman? Komajda kakšen. Podzavest učencev Shakespearovega jezika je pametnejša od ministrov za šolstvo in natanko ve, da bo to tudi ob sijajnem znanju vedno tuj jezik. Čisto drugače je pri tistih, ki se uče esperanta. Vsakdo, ki je nagnjen k pisanju v svoji materinščini, vsaj poskuša to delati tudi v mednarodnem jeziku, celo če ga še ne obvlada zelo dobro. Esperanto pač ni tuj jezik, temveč je logična dopolnitev materinščine, je v bistvu le dialekt materinščine za mednarodno rabo. Objektivnega proučevalca bi moralo fascinirati dejstvo, koliko ljudi, ki obvladajo esperanto, poskuša v tem jeziku tudi pisati. In pri vsem tem nimajo občutka, da bi izdajali lasten jezik in kulturo – kakor tudi ta, ki piše v lastnem knjižnem jeziku, nima občutka krivde, da bi izdajal svoje narečje in svojo ožjo skupnost.

Ali naj se lotim ugovora, kakor ga je izrekel že citirani nemški teolog Friso Melzer, da je iskanje skupnega jezika za vse človeštvo dejanje, ki je skregano z bo žjo voljo, kakor se je razodela ob babilonskem stolpu in posegu v jezikovno enotnost človeškega rodu? Ugovor je vreden približno toliko, kakor če bi kdo odklanjal medicino in sploh vsako zdravljenje, saj je Bog prvima staršema napovedal, da bosta umrla, zdravstvo pa se zoper to »božjo voljo« bojuje. Ali toliko, kakor če bi kdo obsodil vse, ki hočejo v kakršnem koli pogledu izboljšati ta svet in olajšati bremena ljudem na njem, ko pa je Bog ta svet preklel in mu v delež določil trpljenje. A dovolj bi bilo pogledati takemu »fundamentalistu« pod prste, kako on sam fatalistično sprejema nadloge in trpljenje in ne stori zase ničesar. Ne vem tudi, kako se s takim mnenjem sklada sprejemanje prevajanja, ki prav tako ukinja babilonsko kazen, le da z manj uspeha in z veliko več stroškov. Ne, ta ugovor je premalo resen, da bi se z njim še naprej pečali. Čeprav navsezadnje ni tako redek, kakor bi človek mislil. Kaj je nazadnje lepšega, kakor prekleti človeški napredek in se s čudovitim avtom zapeljati v kak monden kraj in ob zabavljanju nad civilizacijo in njenimi pridobitvami uživati blagre prav teh pridobitev…

Huje kakor ugovori, ki sem jih naštel, in ki imajo vsi po vrsti dolgo in sivo brado neizvirnosti, je nekaj drugega. To je poskus podcenjevanja sporazumevalnega problema ali celo poskus njegovega falzificiranega reševanja.

Najtežja okoliščina sodobnega komuniciranja je svetovna zarota zamolčevanja in bagateliziranja težav, ki jih povzroča mnoštvo jezikov, ki jih v glavnem ne razumemo. Prav ta silna potreba po zamolčevanju in bagateliziranju razodeva, kako hud je problem v resnici in kako močno kljuva v podzavesti vsakega človeka.

Velikokrat me je imelo, da bi vrgel steklenico v televizor, ko sem poslušal abotne trditve napovedovalcev, kako se ta in oni državnik »odlično razumeta, čeprav ne govorita istega jezika«. Če je tako, če se je mogoče brez jezikovnega znanja »odlično razumeti«, potem si lahko izvolimo v vlado ljudi, ki ne govore niti maternega jezika. Zelo daleč od tega ideala pravzaprav tako nismo. Zakaj je treba tako nesramno in tako neumno lagati in zavajati ljudi? Zakaj nihče noče priznati preprostega dejstva, da se je že v okviru istega jezika dokaj težko sporazumeti, koliko težje pa še, če gre za tuj jezik?

Če ne bi šlo za krvavo resne stvari, kjer je rešitev človeških življenj velikokrat odvisna od hitrega in natančnega sporazumevanja, bi rekel, da je zelo zabavno poslušati goljufije z metaforami. Nič kolikokrat sem že slišal floskulo, da ni toliko važno, ali se razumemo na običajni jezikovni ravni, saj imamo jezik »srca«, s katerim se lahko vsi sporazumemo, pa naj govorimo sicer še tako oddaljene jezike. To je nesramnost, ob kateri bi utegnil biti, priznam, pripravljen zapustiti verbalni nivo pogovora… Izigravati resnične probleme z alegorijami je neodgovorno početje. A tega storilci ne delajo v jeziku »srca«, ki ga tako propagirajo, temveč v čisto navadni slovenščini ali kakem drugem zvočnem jeziku. Čemu torej rečejo esperantu kot najbolj preprosti in elegantni rešitvi jezikovne stiske ne, kljub vsemu ne?

Najprej bi rekel, da iz splošnega človeškega strahu pred vsem novim, še ne izkušenim, pa četudi bi bilo to neprimerno boljše od znanega, starega, izkušenega. V stari grščini je  neos pomenila ne samo to, kar pomeni ta  danes, namreč nov, temveč je pomenila tudi strašen. Kar je novo, tega se bojimo, ker s tem še nimamo izkušenj. Psiholog Claude Piron, ki sem ga že citiral, piše o tem strahu takole:

»V marsikakšnem oziru je mogoče psihološki odpor do esperanta primerjati z odporom, ki so zadevale ideje Kolumba ali Galileja: stabilen, urejen svet se je nenadoma zdel vržen iz tira po novih teorijah, ki so človeštvu oropale tisoče let star utrjen fundament. Podobno vstopa esperanto v ta svet kot nekaj motečega, ko je bil vendar vsakemu ljudstvu dodeljen lasten jezik in nam je bilo izrazilo posredovano od prednikov kot celota, ki se je nihče ne sme dotakniti. Esperanto pa kaže, da jezik ni nujno darilo preteklih stoletij, temveč lahko nastane tudi zgolj kot konvencija. Za esperanto kriterij pravilnosti ni soglasje z avtoriteto, temveč komunikacijska učinkovitost, s čimer se spremeni ves način komuniciranja. Kjer je bila prej vertikalna os, se zdaj uveljavlja horizontalna. Tako zadene esperanto ob marsikaj, kar tiči v globinah in česar raje ne bi spravljali na svetlobo. Kaj neki se bo zgodilo z rangiranjem jezikov? Irščina, nizozemščina, francoščina in angleščina v zavesti mnogih, tudi v številnih institucionalnih besedilih, niso na isti ravni. A če sedaj različno govoreči za svoje sporazumevanje nenadoma začenjajo uporabljati esperanto, grozi, da bo ta razvrstitev jezikov izgubila svojo podlago.« (Claude Piron, Psychologische Reaktionen, str. 10)

Piron našteva posamezne vidike tega strahu:

  • strah pred tveganjem (ker esperantske pobude ne podpirajo državne ali institucionalne avtoritete);

  • strah pred neposrednim stikom (kjer ni več posrednika-prevajalca – in kjer obstaja »nevarnost«, da se zrušijo tabuji in predsodki);

  • strah pred otroško regresijo (kjer ljudje zamenjujejo pojem jezikovne »enostavnosti« s »primitivnostjo«);

  • strah pred prozornostjo (v domnevi, da prikrivajoča funkcija izražanja v esperantu izgubi svojo naravo);

  • strah pred manjvrednostjo preproste rešitve (pri čemer se človek poistoveti s težavnostjo rešitve in ima tudi sebe za toliko zahtevnejšega);

  • strah pred heterogenostjo (kjer vidi človek v esperantu primer nestabilnosti, ki grozi, da se bo razletela na sestavne elemente) in

  • strah pred izenačenjem in izničenjem (kjer vidijo v esperantu nekak cestni valjar, ki naj bi niveliral vse kulturne razlike). Z vidika psihoanalize je nasprotnik esperanta pravzaprav hud nevrotik, ki je bolj potreben terapije, kakor pa logičnih argumentov. Če bi namreč ne bil nevrotik in žrtev podzavestnih strahov, potem mu ne bi bilo težko tudi pri esperantu uporabiti enake metode za ugotavljanje uspešnosti, kakor jo od nekdaj poznamo pri tistih stvareh, h katerim znamo pristopiti razumsko: stari dobri preizkus.

Res je zabavno in tragično hkrati; ne bi verjel, če ne bi sam neštetokrat doživel, kako so ljudje, ki so v drugih pogledih razumni, celo izobraženi, v tej zadevi nenadoma nespametni, nevedni in naravnost nori. Pripravljeni so uporabiti vse svoje intelektualne trike, da bi »odargumentirali« esperantu še zadnjo možnost funkcioniranja, a niso pripravljeni pogledati, prisluhniti, testirati, preizkusiti, analizirati… Vzemimo primer profesorja fizike, ki bi si vtepel v glavo, da človek ne more plavati, ker je težji od vode. Povabili bi ga na javno kopališče, kjer tisoč ljudi veselo premaguje svojo težo in jo izravnava s težo vode. Samo če bi bil pripravljen pogledati, bi bil dobri profesor svoje zmote rešen. A noče. Bi ga še imeli za razumnega človeka? Zakaj naj potem imamo za razumne tiste, ki trdijo, da esperanto ne more normalno funkcionirati kakor vsak drug jezik, noče pa stopiti v sosednjo dvorano, kjer morda pravkar zaseda nekaj sto ali celo nekaj tisoč ljudi z vsega sveta, vseh ras in jezikov? Ki se ne le logično pogovarjajo, temveč s smehom reagirajo na smešnice, z jokom ali vsaj žalostjo na žalostna sporočila, ki se na podlagi določenih izjav v tem jeziku zaljubljajo, drugih pa sprejo…

Prav to pa je vedenjski model vseh, ampak res prav vseh načelnih nasprotnikov esperanta. Če jih nočemo imeti za hudobne in za sovražne človeškemu napredku, jih moramo pred seboj in drugimi opravičiti z globokimi nevrozami in s premajhno kapaciteto določenega organa. Uvrstiti jih moramo v družbo s profesorjem fizike, ki zanikuje plavanje in za noben denar ni pripravljen vreči pogleda na ljudi, ki medtem veselo premagujejo težnost v mokrem elementu. A če jim ta družba ni dovolj ugledna — rekli smo že, da je ugled to, za kar jih najbolj skrbi — jih lahko prepoznamo v filozofu in matematiku iz Brechtove drame o Galileu, ki v Galilejevem florentinskem observatoriju nikakor nista bila pripravljena pogledati v teleskop…

Poleg umišljenih oziroma bolezenskih, patoloških strahov, pa obstajajo in delujejo strahovi, ki so v nekem smislu utemeljeni in realni. Gre predvsem za strah pred dolžnostjo in strah pred izgubo.

Esperanto ima veliko psihološko nesrečo: ne more imeti simpatizerjev. Kakor jih ne more imeti Rdeči križ, kakor jih ne more imeti krščanstvo, kakor jih ne more imeti Caritas. Pri esperantu, če ga priznamo kot primerno rešitev, je treba v kar največji meri sodelovati. Ljudje pa se ne marajo vezati za sodelovanje. Ne marajo trajnih moralnih dolgov. Dolg do občečloveške komunikacije je sicer eden tistih, ki jih je najlažje izplačati — in za kar smo potem sami najbolj poplačani. A tako mislijo samo tisti, ki so to že storili. Drugi mislijo, da je dolg bolje preprosto zanikati. Ker ne sme biti dolga, tudi ne sme biti rešitve, ne sme biti esperanta.

Še huje pa je s strahom izgube. Navsezadnje imajo z esperantom največkrat težave ljudje, ki bi utegnili z njim kaj izgubiti. Učitelji angleščine se boje, da bi z uveljavitvijo esperanta izgubili službo. Kajpada ne pomislijo, da bi v zamenjavo še veliko več pridobili. Intelektualci, ki so se morda celo z velikim naporom in odrekanjem pretolkli do aktivnega znanja dveh ali treh jezikov ter morda do pasivnega znanja še kakšnega jezika, se boje, da bi, če bi zmagala esperantska ideja, postal ves njihov napor nenadoma odveč. Prav ta strah pa jih izdaja, da se jezikov in kultur, ki jih je s temi jeziki mogoče spoznati, niso učili zaradi kulturnih vsebin, temveč zaradi prestiža, ki ga trenutno kak jezik in kultura uživata. Tudi po eventualni uveljavitvi esperanta bo angleška kultura ostala angleška kultura. Angleški jezik ne bo s tem ničesar izgubil, pač pa bo pridobil na čistosti. Občutek izgube lahko nastane torej le v ljudeh, ki se jim zdi ta jezik imeniten zaradi njegove trenutne družbene veljave, ne pa zaradi lastnosti, ki tiče v tem jeziku samem.

Težavo, ki jo je imel mladenič iz Matejevega evangelija, poznajo tudi sodobni intelektualci. Iz znanja si niso znali narediti sredstva za osvobajanje, temveč so si iz njega naredili premoženje. Za take primere pa velja Jezusov nasvet: če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj revežem, pa boš imel zaklad v nebesih! Nato pridi in hodi za menoj! (Mt 19, 21-22)

Pri vsem tem pa današnjim posestnikom znanja ni treba svojega znanja zavreči, ga po kdo ve kakšnem postopku pozabiti, temveč je treba doseči le to, da nas znanje ne bi oviralo pri sprejemanju novih rešitev, ki ekskluzivnost (ne pa dejanskost) naših znanj sicer omejujejo ali odpravljajo, zato pa lajšajo bremena milijonom ljudi. A kakor evangeljskemu mladeniču, je to tudi današnjim intelektualcem preveč. Ne ubijajo, ne prešuštvujejo, ne kradejo, ne pričajo po krivem, spoštujejo očeta in mater, ljubijo bližnjega kakor samega sebe — le svojega imetja ne bi razdali ubogim. Pa četudi gre tu za imetje, ki se z razdajanjem ne zmanjšuje. Pravzaprav jim ni toliko za imetje samo, temveč za ekskluzivnost tega imetja.

Vendar skušam te sodobne »mladeniče« razumeti. Stoletja stroge selekcije so iz tega poklica naredila neko čudaško genetsko vsebino, katere bistveni del je kapricioznost, ekskluzivnost, nebistvenost. Še danes srečaš stare abituriente, ki se hvalijo, kako še vedno znajo vse pravilne in nepravilne konjugacije latinskega glagola. Nikoli niso mogli spregovoriti v tem jeziku niti enega normalnega stavka. Prav tako večina od njih nikoli več po končani gimnaziji ni vzela v roke kakega latinskega avtorja. A še danes znajo deklinirati in konjugirati. S tem smešnim znanjem, ki ni vredno več kakor, če bi kdo znal na pamet številke registrskih tablic avtomobilov v svojem kraju, uveljavljajo pred drugimi svojo ekskluzivno učenost, ki nikomur ne koristi. A ker so prav ta nesmiselna pomnjenja sestavljala bistvene težavnostne stopnje in izpitne ovire njihovega akademskega napredovanja, so prepričani, da ohranjajo staro kulturo, če te ovire postavljajo naprej naslednjim rodovom. Tako so se iz nekdanjih odstranjevalcev ovir razvili v njihove postavljalce.

Danes je moderno obtoževati komuniste in socialiste vseh barv, da so odstranili iz učnih programov pouk klasičnih jezikov, predvsem pa latinščine. Socialisti in komunisti pa v resnici niso storili drugega, kakor da so mrtveca odnesli iz šolskega poslopja. Pravi smrtni udarec klasičnim jezikom so zadali tisti, ki so iz teh predmetov naredili selekcijsko sito ter strah in trepet celih generacij šolarjev v vsej Evropi. Namesto da bi iz teh čudovitih jezikov naredili ure radosti in duhovnega uživanja, so jih uporabljali za redčenje prepolnih razredov in za razkazovanje ekskluzivnosti tistih, ki so te ovire premagali. Šli so tako daleč, da so pouk grščine in latinščine ločili od uporabe obeh jezikov, poskus uporabe, se pravi prostega spisa in konverzacije, pa razglasili za skrunitev ali vsaj banalizacijo.

Taka drža je iz akademikov počasi naredila pastirje svetih krav. Treba je samo pregledati, koliko poskusov reforme angleškega, francoskega ali nemškega pravopisa je že spodletelo, ker so to svete krave anglistov, romanistov in germanistov. Nemški ratio, ki zna varčevati pri stotinkah feniga, meče samo zaradi slabega pravopisa v smeti milijarde mark. Še huje je na Japonskem, kjer mora izobraženec obvladati sedem zapisnih sistemov: kitajske ideograme, tri lastne fonetične pisave in tri latinice. Pastirji svetih krav japonske tipografije ne dovoljujejo racionalne in cenene rešitve. Podobno je s Kitajci. To razumno ljudstvo ni zmožno zamenjati svoje strahotne pisave za fonetično latinico. Pastirji kitajskih svetih krav bi v taki zamenjavi videli barbarizem skrajne vrste. Čeprav morajo mirno gledati, kako ves svet njihova imena latinizira in pri tem naredi veliko večje napake, kakor bi jih delal, če bi sami začeli pisati v latinici. Celo v ekzaktnih vedah ne manjka svetih krav in njihovih intelektualnih pastirjev. Združene države še naprej razvijajo svojo vrhunsko tehnologijo v inčah. Desetiški sistem mer in uteži še ni premagal ameriških pastirjev svetih krav. Kako je s svetimi kravami in njihovimi akademskimi pastirji; koliko so ti pripomogli k racionalizaciji sveta, naj pove žalostno dejstvo, da je moral Nemce pripraviti k rabi latinice in opustitvi gotice diktator in vse prej ko racionalizator Hitler — in da je turščini privzel latinico in opustil arabske pismenke prav tako diktator in eksekutor Armencev Ata Türk…

In vendar…

In vendar ne morem drugače, kakor da vztrajam v pri-zadevanju, ki tako draži in vznemirja moje prijatelje. Čeprav vem, da vse, kar ima na tem svetu moč in veljavo, z vso silo deluje zoper to, da bi človeštvo po etičnem sporazumu dobilo nazaj, kar si je po neetičnem proti božjem komplotu v Babilonu zapravilo, ne morem drugače, kakor da vztrajam v nori veri, da bo nekoč zmagalo to, kar je razumno in kar je moralno prav.

Ker sem kot šestnajstletnik svoj razum in svoj etos kreditiral z nekaj meseci učenja tega jezika, sem razumnost in etičnost te rešitve izkusil, predno sem jo znal tudi premisliti. Pred premislekom je bila izkušnja. Človeku, ki je kaj izkusil, pa vsi teoretiki sveta zaman pripovedujejo svoje pomisleke, saj je v posesti tega, kar je vredno več od vseh teorij. Zato esperantsko gibanje ne pozna primerov, da bi se kdo tega jezika dobro naučil, potem pa postal njegov nasprotnik. Pač pa se njegovi najbolj fanatični nasprotniki rekrutirajo iz vrst tistih, ki so nekaj časa obiskovali tečaj mednarodnega jezika, a so učenje potem opustili. S svojim učenjem niso prišli tako daleč, da bi zares izkusili učinek tega jezika. Svoj neuspeh pozneje skorajda morajo nekako racionalizirati. To storijo tako, da grozdje obtožijo kislosti, kakor lisica v basni. Esperanto je kriv, ne oni, ki se ga niso naučili. A kakor rečeno, po nekem čudežu sem tedaj, ko mi sicer ni bilo veliko za učenje, ko sem bil pri vseh drugih predmetih ne le povprečen, temveč dokaj neuspešen, uspel pripeljati svoje znanje esperanta do take mere, da sem lahko napisal prvo pismo in razumel odgovor; da sem se udeležil prvega srečanja – bilo je prav v mestu, v katerem mi je sedaj usojeno živeti, z esperantisti sosednjih držav; da sem brez velikih težav prebral prvo knjigo La verda koro, v kateri madžarski pisatelj J. Baghy opisuje življenje v sibirskem ujetniškem taborišču med prvo svetovno vojno. Ko mi prijatelji po vseh izkušnjah s tem jezikom teoretično (sklepajoč iz svojih svetih krav) dokazujejo, kako to ne more delovati, se znajdem v enakem položaju, kakor je bil Mozart na dvoru Jožefa II., ko so mu dvorjani dopovedovali, da ne more napisati opere v nemščini, saj je za to primerna samo italijanščina, medtem ko je nemščina ustrezna le za vsakdanjo uporabo in ne za visoko umetnost. Ta zgodba se ponavlja pri vseh jezikih, ki nimajo za seboj družbene moči in ugleda. Vsa moja norost je, da tej zgodbi ne nasedem.

A to, kar doživljam ves čas do sedaj, ni najhujše. Strah, ki se nabira v meni, je pravzaprav tej plemeniti zadevi bolj nevaren, kakor prej opisani strahovi mojih prijateljev. Veliko bolj kakor njih, je mene strah, da bi esperantska ideja popolne enakopravnosti vseh jezikov in kultur in skupnega drugega jezika za vsakogar zares uspela. Mislim, da tega ne bi preživel. Najbrž ne bi preživel, ko bi vsi ti, ki mi danes nagajajo in se mi posmehujejo, nenadoma telefonirali ali se sami prikazali ter mi z vso prostodušnostjo intelektualca čestitali rekoč: »No, pa smo zmagali…« In natanko tako se bo zgodilo, ko bo tako daleč. Saj se je prav tako zgodilo, ko je propadla Jugoslavija in se rodila samostojna Slovenija; ali ko je propadla diktatura in se rodila demokracija. Isti ljudje, ki so imeli za utopijo esperanto, so imeli za utopijo tudi samostojno Slovenijo in propad komunizma. Že tu se mi godi hudo, kako lahko toliko ljudi mirno pozabi svoje še včerajšnje trditve, izrečene v tonu intelektualne absolutnosti. V zadevi mednarodnega jezika, ki je kajpada projekt bistveno večjih razsežnosti in moralnega pomena za vse človeštvo, kakor pa je uresničenje državnih stremljenj kakega naroda, bi tega sprenevedanja ne prenesel.

To seveda ni lastnost ali občutje, s katerim bi se lahko postavljal. Ne le to. To je tista neevangeljska lastnost, ki najbrž sploh bistveno ovira, da Zamenhofova sanja ne more postati resničnost v svetovnem obsegu. Domnevam, da se tudi drugim esperantistom med Slovenci in po svetu godi podobno. Nas vse, ki toliko polagamo v ta jezik, je v globini nekako strah, da bi naša prizadevanja kdaj zares uspela. Kakor je naše nasprotovalce strah, da bi izgubili svoje ekskluzivne izobrazbene posesti in zato raje ohranjajo babilonsko kazen z vso njeno težo, ki jo v glavnem tako ali tako plačujejo drugi, najmanjši med nami – tako je nas, ki na ta jezik stavimo, strah, da bi z uveljavitvijo te ideje nenadoma izgubili svoj status daljnovidnega idealista. Čez noč bi nekako postali odveč. Še huje. Brž ko bi se esperanto uveljavil v javnem življenju, bi se profesionaliziral in zelo hitro vzpostavil bistveno višje jezikovne standarde, kakor smo jih zmožni pretežno diletantski somišljeniki sedaj. Esperantisti bi v kratkem času postali nekoliko smešna skupina, ki bi na zunanjega opazovalca učinkovala sredi drugih, pragmatičnih in profesionalnih uporabnikov tega jezika, kakor če bi na borštnikovo gledališko srečanje pripeljal kakšno amatersko skupino iz Linhartovih časov. Tega se podzavestno bojimo, zato storimo skoraj vse, da bi ohranili čvrste meje našega jezikovnega geta. Dejstvo, da esperanto tudi po sto letih kljub svojim nemogočim adeptom ne propade, pa me vendarle navdaja z velikim optimizmom.

Zdi se torej, da smo si z zanikovalsko stranjo veliko bližje, kakor bi človek mislil. Esperantisti in protiesperantisti se z združenimi močmi trudimo, da bi obvarovali vsak svoj fevd in da bi ta ideja vsaj z nami za vse čase legla v grob. Če je tako, me obhaja misel, čemu se ne bi mogli kdaj srečati tudi na način pritrjevanja in sodelovanja? Kar nas dela nekoliko smešne, tako prve, kakor tudi druge, je dejstvo, da o uspehu zamisli in projektov take vrste ne odloča dobra ali slaba volja posameznikov ali celo velikih množic v eni generaciji. Kako se je že zrušil komunizem? Ameriški denar in ameriške rakete niso dosegle nič. Tudi vsa zahodna propaganda nič. In vsi disidenti nič. Potem pa se novi slovanski papež nekajkrat odpelje na Poljsko – in stebri, ki so se zdeli iz večnega granita, so se izkazali za črvivo baročno atrapo. Ta isti papež, čigar izleti v staro domovino so tako usodni, je prav v enem njenih duhovnih središč, v Czenstohovi, v letu 1991 ob mednarodnem shodu katoliške mladine dvakrat zaporedoma spregovoril tej mladini tudi v esperantu. Prvikrat v zgodovini je kak papež esperanto ne le hvalil in ga priporočil, kakor so to storili prejšnji papeži, posebej še Pij X, Benedikt XV, Pij XI, Pij XII in Janez XXIII, temveč je v njem sam spregovoril. Le nekaj mesecev za tem (11, februarja 1992) pa je komisija za laike z dekretom razglasila mednarodno zvezo katoliških esperantistov za polnopravno laično cerkveno organizacijo in ji s tem odprla popolnoma nove možnosti delovanja znotraj Cerkve. Čemu bi se potemtakem še enkrat na veliko zmotili v prelahkomiselnem razglašanju kake zamisli za utopijo? Zakaj ne bi vsaj nekoliko odškrnili vrata dopuščanju, da ima stvar morda vendarle kaj soli…

Za sklep…

K pisanju tega spisa me ni pripravila toliko polemična narava ali želja, da bi kdaj za vselej »obračunal« s prijatelji in nasprotniki, ki mi v isti zadevi tako radi nasprotujejo. K temu me je pripravila neka velika žalost, ki me obide po vsakokratnem srečanju z ljudmi, ki z mednarodnim jezikom živijo, v njem ustvarjajo, v njem študirajo, v njem sporočajo svoja najintimnejša občutja ali svoja najvišja spoznanja. Ko se poslavljam iz te druščine, se mi podre vse, kar je v meni človeško spodbudnega, vse, kar mi pomaga živeti v tem ne preveč prijaznem in spodbudnem svetu. V trenutkih slovesa se mi v vsej neprebojnosti pokaže zid, ki me ločuje od mojih prijateljev, kolegov in znancev. Ničesar od teh čudovitih doživetij jim ne bom mogel dati. Najlepših človeških srečanj in osrečitev z njimi ne bom mogel deliti. Nemoč deliti lepa doživetja pa je huda oblika revščine.

Vsakdo ima veliko spominov iz svojega otroštva, ki mu pripovedujejo o majhnih in nespametnih skrivnostih, ki si jih otroci kažejo, ki si to skrivnostnost delijo in ob tem vadijo svojo človečnost. Pozneje pride čas prvih idealov, ki prav tako kliče k skupnemu navduševanju, k sodoživljanju, k skupnemu vnemanju src. Nazadnje se človek odloči za majhno število velikih ali manj velikih zamisli, ki jim bo sledil. Srečen je, če ima vsaj neznaten krog ljudi, s katerimi lahko deli privlačno moč teh zamisli.

Bolečina tistih, ki so sprejeli zamisel o pravični in razumni rešitvi mednarodnega sporazumevanja, in so to zamisel tudi spremenili v prakso, je podobna bolečini ljudi, ki so kaj velikega videli, ki se jim je kaj silnega razodelo, pa tega nikomur ne morejo sporočiti, ker se jim vsi smejejo in se iz njih norčujejo. Prav tako se godi esperantistom. Ne trpijo zato, ker bi njihovi nasprotniki to rešitev trezno pretresli, jo preskusili in ugotovili, da ne ustreza svojemu namenu. Trpijo zato, ker skoraj nikogar ne morejo pripraviti do tega, da bi ponujeno rešitev preizkusil, da bi si vsaj ogledal njen učinek.

Položaj esperantista med njegovimi rojaki je mogoče primerjati položaju literarnega navdušenca v nacionalni literaturi, ki ne najde zlepa partnerjev, s katerimi bi se pogovarjal o slovenskih literarnih klasikih. Tudi užitek branja je dopolnjen šele z možnostjo, da svoje branje primerjaš z branjem drugih, ko se o prebranem lahko pogovarjaš, ko se lahko nad prebranim navdušuješ z drugimi. A če kot Slovenec še lahko najdem koga, ki meni, da je bil Prežih nadvse imeniten pripovednik, da se preveč vdajamo ideološkim interpretacijam Kocbeka, da v Balantičevi poeziji ni najti niti sledu domobranske politične doktrine, da mlade pisateljice počasi, a zanesljivo prevzemajo avantgardno vlogo v pisateljski obrti, pa kot bralec esperantskih izvirnih literarnih del zaman iščem koga, s katerim bi se mogel skupaj navduševati nad pretresljivim romanom Hrvatice Spomenke Štimac Ombro sur interna pejzašo; romanom Raymonda Schwarza Kiel akvo de l’ riveroj ali nad romanom Rusa Varankina Metropoliteno; nad briljantnimi eseji Francoza Gastona Waringhiena, nad pesmimi škota Wiliama Aulda, nad filozofskimi sestavki Eugèna de Zilaha, nad članki in knjigami Nemca Wernerja Bormanna, nad človeško tako toplimi, kakor otroško prisrčnimi pesmimi in sestavki Angležinje Marjorie Boulton, nad humanističnimi znanstvenimi sestavki Indijca Probala Dašgupta, nad jezikoslovnimi in literarno stilističnimi prispevki Francoza Michela Duc Goninaza, nad pesmimi Islandca Baldurja Regnarssona, nad predavanji poljskega profesorja Tyburcjusza Tyblewskega, italijanskega profesorja Carla Minnaje in njegovega rojaka ter univerzitetnega kolega Fabrizia Pennacchiettija, nad naravno zgovornostjo avstrijskega astronoma Michaela Maitzena … da omenim samo nekaj imen iz sveta sodobne esperantske kulture in ustvarjalnosti. S kom naj se o njih in njihovih delih pogovarjam? Seveda je med Slovenci nekaj esperantistov, ki so jim ta imena domača. A do teh ljudi ne morem čez cesto, kakor stopim s kom hitro na kavo. Za vsakogar od njih, da ga dosežem, potrebujem vsaj uro vožnje z avtom. Da srečam kulturno zainteresiranega in informiranega esperantista v Avstriji, se moram odpraviti na Dunaj ali v Gradec. Koroška je za esperantsko idejo prav tako zaprta, kakor je zaprta za lastno slovenščino in kakor je zaprta za jezike nasploh. Svojo esperantsko kulturo živim ob strežbi pošte, v osami bralnega užitka in na redkih mednarodnih srečanjih, ki se jih lahko udeležim.

Prav ta srečanja pa so moja posebna bolečina. Ko se odpravljam z njih domov, se lepota in moč doživetij sproti preobražata v žalost nad spoznanjem, da te lepote in te doživetosti ne bom mogel z nikomer deliti. Osrečenje, ki ga ne moreš deliti z drugim, pa postane bolečina, nazadnje nasprotje osrečitve, onesrečitev!

Hudo je, ko ljudje, ki so se naučili nekega jezika iz želje, da bi bilo prijateljstvo možno prek vseh meja, zaradi tega izgubljajo prijatelje v lastni domovini…

In vendar je vredno. Vredno je vztrajati v vsej osami, pred smešenjem in zaničevanjem ali pred intelektualnim hladom in prezirom. Stvar, zaradi katere človek vse to vzame nase, je tako velika, da je vredno vzdržati in nadaljevati svojo tiho in komaj vidno setev. V človeku glas iz globine komaj slišno prosi: nikar odnehati. Človek je postavljen na ta planet za tako velike reči, da je te nekaj žalosti in nepočakljivosti v času sejanja in obdelovanja malo v primeri z bodočo žetvijo, ki je meso najbrž ne bo učakalo, kakor jo bo učakal neumrljivi duh.

Predsodki o esperantu

Lažje je razbiti atom, kakor predsodek… Albert Einstein

Predsodek je najpriročnejši, a tudi najbolj površen in od resnice navadno najbolj oddaljen način, kako se spoprimemo s kakim pojavom. Bolj nam je kak pojav tuj, manj ko o njem vemo in slabše ko ga razumemo, raje in hitreje sežemo po predsodku.

Od vseh mogočih pojavov človekovih dejavnosti pa zlepa ni kakšna stvar tolikokrat predmet in žrtev predsodkov, kakor prav mednarodni jezik esperanto. Resni in učeni ljudje, ki bi zelo grdo pogledali, če bi se kdo o predmetu iz njihove stroke izrazil iz kake zelo približne predstave, in ki pravilo strokovnosti tudi sami spoštujejo, kadar gre za stvari, ki imajo javno veljavo in avtoriteto, se v primeru esperanta velikokrat obnašajo kakor nezreli in nevedni pobalini, ki jim je dovoljeno vse. Ne da bi ta jezik govorili, ne da bi poznali njegovo literaturo, njegovo zgodovino, ne da bi imeli z njim kakršne koli izkušnje, se o njem prav radi izražajo z avtoriteto poznavalca in univerzalnega genija. Vzrok za tako vedenje se zdi kakor na dlani: akademska pravila kompetentnosti v presojanju so upoštevana samo pri tistih predmetih, ki se zde javno uveljavljeni in ugledni, ki jih tudi državni proračun dotira z velikimi zneski, ki omogočajo donosne poklicne kariere.

Esperanto je v svojih 110 letih obstoja sicer dosegel relativno veliko priznanj tudi v območjih kulturnega in umetniškega, pa tudi znanstvenega življenja. Pomisliti je treba samo na priznanje esperanta kot literarnega jezika pri mednarodnem klubu pisateljev PEN. Po drugi strani pa je res, da še ni uspelo prepričati šolskih oblasti, da bi uvedle pouk esperanta v nižje razrede osnovnih šol kot prvega »tujega« jezika in kot propedevtično osnovo za pouk drugih tujih jezikov. Predvsem pa esperanto ni redna tema na televiziji — in večina površnih ljudi meni, da obstaja na svetu v glavnem le to, kar lahko vidijo na ekranu.

Spoprijem s predsodki ni lahek. V naravi predsodka je namreč, da nadenj skoraj ni mogoče iti z argumentom in z navajanjem dejstev, ki mu nasprotujejo. Kakor že sama  pove, je predsodek vnaprejšnja sodba o stvareh, ki ne temelji na poznavanju dejstev ali na upoštevanju argumentov in na tehtnem premisleku, temveč izvira iz vnaprejšnje naklonjenosti ali nenaklonjenosti za kako stvar.

Vendar pa predsodki ne nastajajo hipno in tudi niso že od samega začetka otrdeli kakor kup vlitega betona. Nastajajo iz čisto razumljive potrebe po soočenju s svetom, kjer nam manjkajo podatki, kjer nam manjka znanje in razumevanje. Pri ljudeh, ki se s svojimi predsodki še niso poistovetili – poistovetenje se kaže predvsem v tem, da je užaljen človek, če zavrnemo njegovo tezo – je vendarle še mogoče kaj doseči. Pri njih se betonska masa še ni posušila, še ni otrdela. Njim je namenjen ta »priročnik«.

Ena od skritih pasti večine predsodkov je prav to, da se človeku ne kažejo kot predsodki, temveč kot rezultat poštenega opazovanja, premišljanja in izkušenj. Kdo pa bi že rad veljal za človeka s predsodki! In vendar ne poznam nikogar, tudi sebe ne morem izvzeti, ki bi bil čisto brez predsodkov. Razlika je samo v tem, da intelektualno in duhovno zrelejši ljudje to uvidijo in so svoje trditve pripravljeni izpostaviti kritiki, ki jih bo morda razkrinkala kot predsodke, medtem ko tisti, ki so v tem nekoliko počasnejši, te kritike niso pripravljeni sprejeti in slepo vztrajajo v svojih trditvah, ne da bi tudi samo za hip vanje podvomili. Čisto mogoče, ne, prav verjetno je, da bo tudi v tem poskusu , da bi ovrgel predsodke, ki že več kakor sto let strašijo po glavah ljudi, ki se radi izrekajo o mednarodnem jeziku esperantu, čeprav o njem nimajo najmanjšega pojma, mogoče najti vsaj nekaj mojih predsodkov. V primeru, da bo bralec kakšnega odkril, ga lahko samo prosim, da mi svoje odkritje sporoči. Edino orožje proti predsodkom je odprtost za pogovor o predsodkih, odprtost za argument, pripravljenost, da se poslovimo od česa, kar smo pred tem imeli za resnično in da sprejmemo to, kar prihaja z boljšimi argumenti.

Esperanto – saj ga nihče ne govori… Vsako leto se zbere na svetovnem esperantskem kongresu nekaj tisoč ljudi, ki ves teden govorijo ta jezik. V njem recitirajo, igrajo, pojejo, diskutirajo, predavajo, se zaljubljajo, prepirajo in vodijo seje. To je mogoče preveriti, to je mogoče celo znanstveno obdelati, le da ustanove, ki bi se naj s tem ukvarjale (recimo primerjalno jezikoslovje, primerjalna literarna veda ipd.) raje vztrajajo pri apriornih sodbah – predsodkih in tega ne naredijo.

Ta trditev v dobesednem pomenu torej preprosto ni resnična. Vsakoletni svetovni kongres esperantistov je samo primer iz bogate palete kulturnega in družabnega življenja ljudi, ki uporabljajo mednarodni jezik. Taka trditev pa lahko ima tudi samo retorični pomen, kar pomeni, da jo je treba razumeti le kot pretiravanje. Človek s tem predsodkom želi mogoče reči ne to, da res nihče ne bi govoril esperanta, saj bi bila ta res malo predebela, temveč le to, da ga govori relativno malo ljudi. To v nekem smislu drži. Vendar število govorečih in pišočih ni pomembno za lastnosti in izrazno moč kakega jezika. Slovenščino govori mogoče manj ljudi kakor esperanto, pa vendar sodi po svoji moči med najrazvitejše kulturne jezike sveta.

Esperanto je umeten jezik in tako ni primeren za izražanje človekovih misli in občutij… Označitev esperanta s prilastkom »umeten« je huda poenostavitev, ki ne prispeva k razumevanju jezika na splošno, še posebej pa ne k razumevanju esperanta.

V čem se esperantska  »homo« (človek) recimo razlikuje od latinske besede »homo« (človek)? V čem esperantska  »mano« od italijanske besede »mano« (obakrat: roka)? Ob skupini besed, ki so v esperantu natanko takšne, kakršne se pojavljajo v tem ali onem »naravnem« jeziku, je velika skupina besed, ki se od »naravnih« razlikuje le v neznatni meri, predvsem v končnici, kakor: domo (hiša), hundo (pes), kato (mačka), šardeno (vrt), suno (sonce), besto (žival), birdo (ptica) itd. Veliko je tudi takih besed, ki se sicer vidno razlikujejo od enakopomenskih besed v drugih jezikih, iz katerih so vzete, vendar so tem še vedno dovolj podobne, da jih takoj prepoznamo, kakor: falzifi (ponarediti), kuraci (zdraviti), prediki (pridigati) ipd. Obstaja pa tudi tretja skupina besed, ki jih težko prepoznamo, ker je samo njihov koren vzet iz »naravnih« jezikov, dodane pa so jim esperantske (shematizem esp. besedotvorja) pripone in končnice: vendadi (prodajati), rapideco (hitrost), instruistino (učiteljica), gepatroj (starši), kabanačo (bajtica, kočura) ipd. Prav nobene besede pa ni mogoče najti, ki bi ne imela vsaj korenske podlage v jezikih, ki jim pravimo »naravni«, čeprav bi morali v resnici reči »etnični« ali »nacionalni«. Niti ena  v esperantu ni izmišljena. Kar je v tem »umetnega«, je samo načelo sestavljanja besed in besednih sestavin v nove besedne oblike z novimi pomenskimi niansami. A tudi to načelo v resnici ni »umetno«, temveč ga najdemo v vseh jezikih, le da nikjer tako dosledno izpeljano in tako bogato, kakor v esperantu.

V resnici je vprašanje »umetnega« v jeziku nasploh veliko globlje, kakor sega šolska učenost. Jezik je sestavljen iz različnih sestavin, ki so tudi različnega porekla.

V vsakem jeziku je nekaj sestavin in zakonitosti, ki izvirajo iz človekove narave, iz značilnosti in zmožnosti, ki so človeku prirojene. Sem sodijo najprej govorilni organi, ki jezik kot govor sploh omogočajo. Ti organi določajo tudi način in glasovni razpon oz. meje izgovorjave. Ti organi in iz njih izvirajoče tendence v izgovoru vplivajo na jezik tudi še potem, ko je ta že v svoji najbolj razviti fazi. Izraz tega vpliva je zakonitost prilikovanja v izgovoru. Druga naravna sestavina vsakega jezika je težnja po analogiji. Če otrok iz glagola »pisati« naredi samostalnik »pisa«, kar pomeni svinčnik ali kako drugo pisalo, potem je to lep primer analogije. Prav tako, če angleški otrok naredi iz besede »mouse« množinsko obliko »mouses« namesto »mice«, kakor je sicer prav, potem je tudi to primer analogije. Prav ta primer lepo kaže na napetost med tem, kar »hoče« v jeziku narava in kar »hoče« človek. Otroci, ki govorijo bolj naravno, vnašajo v jezik več analogije, kakor pa odrasli, ki govorijo bolj naučeno in vnašajo v jezik več tradicije in arbitraže. Močna naravna težnja v vsakem jeziku je tudi težnja po poenostavljanju, po čim manjši porabi energije, po čim večji gospodarnosti v izražanju. Zaradi te težnje se jeziki razvijajo iz bolj zapletenih v bolj preproste sisteme. V tisočletjih se počasi izgubljajo številne oblike, kakor dvojina, nekateri skloni, glagolske oblike ipd.

Druga skupina sestavin v jezikih je kulturnega, torej umetnega izvora. Sem sodijo predvsem vse besede, slovnične oblike in sintaktična pravila. Bedsede ne izvirajo iz narave in nimajo nobene neposredne zveze s stvarjo, ki jo označujejo. Med predmetom »miza« in besedo »miza« ni nobene vzročne povezave. Oblika »m-i-z-a« je torej popolnoma »samovoljna« sestava glasov; kombinacija je omejena le z možnostmi izgovora, kar pomeni, da naj bodo zlogi sestavljeni iz soglasnika in samoglasnika, kopičenja soglasnikov pa naj bi po možnosti ne bilo. Vse oblike besed in njihovih slovničnih povezav so tako človekov kulturni proizvod, so bistveno »umetne«. Še posebej umetna pa so stalna rekla v jeziku. Prav ta rekla, ki sestavljajo tradicijo kakega jezika, so za učečega tudi največja težava, saj jih ne more izpeljevati iz že znanih sestavin (besed in slovničnih pravil), temveč se jih mora naučiti na pamet.

Obstaja pa še tretja sestavina v jeziku, ki bi ji lahko pogojno rekli »metafizična«, ker se izmika vsaki znanstveni analizi in sklepanju. Gre za čudež, da lahko povežemo zvočno ali grafično podobo kake besede (v jeziku geste za gluhoneme je to podoba geste z rokami) s kakim predmetom, bitjem ali pojmom. V vsakdanjem govoru se nam zdi to tako samoumevno, da sploh ne pomislimo več, kako ta most med »m-i-z-a« in pravo leseno mizo niti malo ni samoumeven. Če nas v otroških letih ne bi naučili nobenega jezika, bi te izkušnje ne imeli in bi pozneje kot odrasli tega mostu ne znali več vzpostaviti. Brez te simbolne funkcije besed jezik ne bi bil možen, tudi mišljenje ne bi bilo možno.

Jezik, sleherni jezik, je torej vzajemno delovanje vseh treh sestavin: naravnih, umetnih (kulturnih, tradicionalnih) in metafizičnih. Med jeziki pa je bolj »naraven« tisti jezik, ki ga je mogoče govoriti z manj napora in ki je bolj utemeljen na naravnih sestavinah jezika (preprostejša izgovorjava, večja veljava analogije in manjši diktat tradicije in arbitraže…). Po tej logiki je, pa naj se sliši še tako nenavadno, najbolj naraven prav esperanto, ki mu površni opazovalci sicer predvsem očitajo, da je »umeten«.

Esperanto nima kulturnega ozadja, nima tradicije, ker ga ne govori noben narod… Nič, česar se domisli človekov ustvarjalni duh, ne more nastati zunaj splošnega kulturnega ozadja, zunaj kulturne, jezikovne in duhovne tradicije. Tudi tu gre za paradoks, ki ga ni mogoče kar na prvi pogled razrešiti. Zdi se nam, kakor da imajo tisti pojavi, ki so nastali v davni zgodovini, večjo tradicijo, kakor ti, ki so nastali v novejši zgodovini ali pa nastajajo prav sedaj. V resnici je prav narobe: starejši ko je kak kulturni ali duhovni pojav, manj tradicije je pred njim, bolj prihaja iz človekovega genija samega. Pozneje pa, ko taki pojavi nastajajo, več zgodovine, torej več tradicije je pred njimi; človekov duh se lahko nasloni na več izkušenj in znanj. Tako je tudi z jeziki. Največ tradicije imajo prav tisti jeziki, ki jih zavestno oblikujejo in urejajo v našem času, saj se lahko njihovi oblikovalci naslanjajo na največ tovrstnih izkušenj in znanj vseh minulih rodov.

Esperanto tako ni brez kulturnega ozadja in tradicije, temveč prav nasprotno, temelji na vsej človeški kulturni in jezikovni zgodovini in na prizadevanjih jezikoslovcev in filozofov vseh prejšnjih stoletjih, ki so vsaj od Descartesa naprej iskali ustrezno rešitev za mednarodno sporazumevanje.

Zamenhof je svoj projekt mednarodnega jezika naslonil na pet (vsaj v tistem času) kulturno najbolj pomembnih jezikov: francoščino, nemščino, angleščino, ruščino in poljščino. Čeprav se na prvi pogled zdi, da je večina besed vzeta iz latinščine, pa je Zamenhof sprejel iz tega jezika samo tiste korene, ki se vsaj v zelo podobni obliki pojavljajo vsaj v treh od naštetih peterih jezikov. To načelo iskanja novih besed v esperantu velja še danes. Tako povzema esperanto jezikovno tradicijo in kulturno vsebino francoščine, nemščine, angleščine, ruščine in poljščine. To se je odražalo tudi v prvih literarnih prevodih, ki so bili prav prevodi iz teh jezikov in njihovih literatur. To pa najde svoj odraz tudi v strukturnih lastnostih esperanta. Esperanto razodeva eleganco francoščine, natančnost nemščine, komprimiranost angleščine, mehkobo ruščine in nobleso poljščine.

Pomislek, da esperanta ne govori noben narod in da zaradi tega ne more biti nosilec kulturnih in umetniških sporočil, izhaja iz nekakšnega statičnega pogleda na jezik. Če bi bilo mogoče oddajati in sprejemati kulturna in umetniška sporočila samo v tistem jeziku, ki ga govorimo v svojem narodnem občestvu, potem bi ta pomislek zadel tudi vse druge jezike, ki delno opravljajo vlogo posrednega jezika (angleščino, nemščino, ruščino itd.). Vsaj v Evropi pa imamo tisočletno izkušnjo z jezikom, ki v srednjem veku ni bil jezik nobenega naroda, pa so v njem vendar nastajala najpomembnejša literarna in znanstvena dela – z latinščino. A celo znotraj narodnih jezikov stvari niso tako preproste. Jezika, v katerem nastajajo nacionalne kulturne in umetniške vrednote, v resnici nihče ne govori. Jezik znanosti in jezik literature je z dolgotrajnim šolanjem pridobljen jezik, ki je sicer izšel iz posameznih sestavin narodovih narečij, vsekakor pa to ni jezik, ki bi ga pripadniki tega naroda v vsakdanjih situacijah uporabljali. Esperanto in visoko razviti narodni jeziki so se razvili z enakim postopkom: z zavestnim poseganjem v razpoložljivo jezikovno gradivo, z zavestnim odbiranjem najustreznejših sestavin in z njihovim sestavljanjem v višje razvito celoto.

Esperanto nima lastne literature in lastnega kulturnega življenja… Ta trditev ne izhaja iz dejstev, temveč iz predsodka, da take literature in kulturnega življenja ni, ker je pač po mnenju tistih, ki tak predsodek ustvarjajo in širijo, ne bi smelo biti. Ker je esperanto star šele sto deset let (v letu 1997), njegova izvirna in prevedena literatura seveda ni tako bogata, kakor je bogata literatura velikih in bogatih narodov. Če pa primerjamo esperantsko žetev z možnostmi, ki jih imajo uporabniki tega jezika na voljo in s časom, v katerem je ta literatura nastajala, potem moramo priznati, da so rezultati naravnost fantastični. Če bi obstajala knjižnica, v kateri bi bile zbrane vse knjige, ki so doslej v tem jeziku izšle, bi bilo število zvezkov gotovo že blizu sto tisoč. Žal take osrednje knjižnice ni in prav tako ni popolnega pregleda, kaj vse je že kje izšlo.

Eden od specifičnih fenomenov esperantske kulture je prav dejstvo, da celo ljudje, ki v lastnem jeziku ne bi niti pomislili na to, da bi kaj napisali, v esperantu skušajo izraziti svoje misli ali se poskušajo celo v literarnih oblikah. Čeprav se slovenski otroci esperanta v šolah v glavnem ne uče ali pa se ga uče le fakultativno in zelo kratek čas, imamo med Slovenci kar nekaj ljudi, ki so v tej jeziku pesnili, pisali prozo ali dramatiko, vsekakor pa eseje, razprave in članke. Med najbolj znanimi sta pesnik Damjan Vahen, ki je med obema vojnama izdal kar nekaj esperantskih pesniških zbirk – in prof. Franjo Modrijan, ki je poleg lastnih del objavil tudi prevod Cankarjevega Hlapca Jerneja. Po drugi strani pa se vsi slovenski otroci uče angleščine – in vendar ni znano, da bi Slovenci prispevali kaj svojega h književnosti, napisani v angleškem jeziku. Pač, to je bil prof. Janko Lavrin, ki se je po prvi svetovni vojni naselil v Angliji in tam do smrti tudi ostal. Ampak v Lavrinovem primeru gre za človeka, ki se je preselil v angleški svet in postal njegov del. Esperantski avtorji pa ostajajo doma in od tam prispevajo v literarno zakladnico, ki nastaja v mednarodnem jeziku.

Zakaj lahko prav esperanto tako »navdihuje« k pisanju in celo literarnemu pisanju? Vsaj deloma izhaja to iz narave tega jezika. V esperantu se nihče ne čuti nadziranega po kom drugem, saj ta jezik ni last nikogar, ker je last vsega človeštva. Ta občutek pomeni neverjetno sprostitev v človekovi jezikovni zavesti in v jezikovni rabi. Govoriti z Angležem angleško pomeni neprestano tvegati, da me bo Anglež popravljal ali se mi celo posmehoval. Pri esperantu tega pojava ni, čeprav ga njegovi uporabniki uporabljajo na zelo različnih nivojih. Delno pa je ta pojav mogoče razložiti tudi s tisto posebnostjo, po kateri se mednarodni jezik razlikuje od vseh drugih jezikov. V esperantu je namreč vse, kar je v skladu s 16 pravili, kar je logično in razumljivo, tudi prav. Tako so lahko pravilne tudi rešitve, ki jih še nihče prej ni uporabil. Pred nedavnim sem slišal za prikupno anekdoto o mlajši novinarki v Ljubljani, ki se je sama začela učiti esperanta. Pri neki vaji bi morala reči, da je bil tega in tega dne dan smrti tega in tega človeka. Ker ni vedela, kako bi se reklo »dan smrti«, je v skladu z esperantskimi pravili uporabila predpono »mal«, s katero v esperantu obrnemo pomen besedi, ki tej predponi sledi. Beseda »naskišo« pomeni rojstvo. »Naskištago« bi bil rojstni dan. Duhovita gospodična je besedi za rojstni dan pridala predpono za nasprotni pomen »mal« in tako čisto pravilno, čeprav ne običajno, naredila novo besedo za »dan smrti« – »malnaskištago«… Takih kreativnih možnosti v narodnih jezikih, ki so bolj ali manj vezani na tradicionalno rabo, ki ni vedno tudi logična, v glavnem ni. V slovenščini žal ne moremo reči »preteklič«, kakor rečemo »prihodnjič«, čeprav bi bila taka raba čisto logična in velikokrat zelo praktična. V esperantu lahko vsako rešitev uporabljamo v vseh primerih. Vedno odloča logika, ne pa kaprica krajevne ali časovne rabe. Ta občutek, da sem v jeziku svoboden in da je kriterij pravilnosti razumljivost in konsekventnost, ne pa kaka stara in že davno ne več razumljena konvencija, razvezuje v človeku nove ustvarjalne pobude in tudi jezikovno bolj plahega opogumlja, da to imenitno orodje uporabi.

Očitek, da esperanto nima svoje kulture ni toliko krivičen, kolikor je smešen. Esperanto ima celo toliko kulture, da ta ni odvisna od ministrstev za kulturo, ki bi jo plačevala, kakor je primer pri nacionalnih kulturah, temveč lahko živi na račun posameznih esperantistov samih! Ni področja človekovega delovanja, od znanosti do umetnosti, športa in zabave, ki ne bi našla svojega jezikovnega izraza tudi v esperantu. V letni knjigi Svetovne esperantske zveze (UEA) je mogoče najti naslove vseh mogočih organizacij po svetu, od vegetarijancev do rotarijcev, od šahistov do filatelistov, ki se s pomočjo tega jezika združujejo, izdajajo svoje glasilo in prirejajo svoje shode in srečavanja. V tem jeziku snemajo glasbo, od popevke do opere, v zadnjem času tudi filme, uprizarjajo gledališke predstave, izdajajo kasete za slepe esperantiste, prirejajo študijska srečanja na najrazličnejše teme – vsega nekaj tisoč prireditev po vsem svetu vsako leto! če vse to ni kultura, potem naj tisti, ki pri esperantu kulturo pogrešajo, poimenujejo vse te dejavnosti in njihove sadove s kakim drugim imenom…

Še slovenščine ne znam, pa bi se učil esperanta… Približno tak argument je izrekel odbor neke ugledne slovenske založbe pred davnimi leti, ko sem jim predlagal, da bi izdali učbenik mednarodnega jezika. Rekli so, da še slovenske slovnice niso izdali in da torej ne morejo pred tem izdati esperantske. No, po toliko letih zaman čakam na izdajo slovenske slovnice pri tej založbi…

Tudi pri posameznikih, ki so mi na vabilo, da bi se pridružili tistim, ki roke uporabljajo za delo, za mednarodno sporazumevanje pa raje uporabljajo mednarodni jezik, odgovorili podobno: da še slovenščine ne obvladajo dovolj, po toliko letih nisem opazil glede njihove slovenščine nikakršnega napredovanja. Uporabili so jo samo kot opravičilo za zavrnitev, ki je niso znali bolj prepričljivo utemeljiti.

Nasprotno pa poznam vrsto ljudi, ki jim je prav učenje esperanta odprlo oči tudi za materinščino in njena skrita bogastva. V esperantu je namreč splošno strukturo jezika mogoče videti in razumeti veliko prej kakor pa v materinščini ali v kakem drugem nacionalnem jeziku. Na inštitutu za pedagoško kibernetiko v Paderbornu, ki ga vodi univ. prof. dr. Helmar Frank – sicer tudi rektor mednarodne univerze v San Marinu, ki deluje v esperantu – so po večletnih raziskavah prišli do sklepa, da esperanto kot prvi jezik po materinščini olajša učenje tretjega jezika za 40%, bistveno pa izboljša rezultate tudi v materinščini. Podobne rezultate so dobili tudi pri analognih raziskavah na Madžarskem in drugod. Propedevtična (pospeševalna) vloga esperanta izvira iz več značilnosti tega jezika. Ker se ga je mogoče naučiti (gre kajpada za osnovno znanje, ki omogoča pogovarjanje, dopisovanje in branje lažjih člankov) v okoli desetkrat krajšem času kakor pa kakega drugega jezika, doživi učenec pri esperantu to, kar je za uspešno učenje vsakega jezika najbolj potrebno: uspeh. S to izkušnjo uspeha se lahko potem veliko bolj učinkovito loti tudi kakega drugega jezika ali celo sploh kake druge veščine. Prav dejstvo, da esperanto po svoji strukturi ne sodi v družino indoevropskih jezikov (kamor bi sicer sodil po svoji leksiki in zvenu), temveč je to predvsem aglutinski jezik, kakršni so tudi ugrofinski in turško-altajski jeziki, odpre učencu čisto nov pogled na jezik nasploh. Zelo pomembna pa je tudi moralno-vzgojna komponenta. Kdor najde pot do esperanta, ima prijazen odnos do vseh jezikov in mu je jezikovni šovinizem tuj. To pa samo po sebi lajša tudi učenje. Esperantist je po svoji temeljni drži za ves svet odprt človek, ki ceni lastno izročilo, spoštuje pa tudi drugega in se zanj zanima.

Kdor se torej res želi poglobiti v materinščino in tega ne uporablja kot cenen izgovor, ta bo pri tem uspešnejši, če se bo na to pot odpravil z učbenikom esperanta v roki. In tudi kdor se res želi naučiti angleščine, ne bo zgrešil, če se bo za uvod v to učenje nekoliko seznanil z esperantom.

Esperanta ne potrebujemo, ker tako že ves svet uporablja angleščino… Ta »argument« najpogosteje uporabljajo ljudje, ki sami angleščine ne znajo ali pa jo znajo le na nivoju šolskega pouka, kar navadno ne zadošča niti za to, da bi človek lahko prav naročil svojo jed in pijačo. Kdor namreč angleščino kolikor toliko dostojno zna, ta ima o razširjenosti tega jezika veliko bolj trezno mnenje. Po neki raziskavi, ki so jo naredili v okviru služb Evropske zveze, obvlada angleščino na pogovorni ravni v državah, ki sestavljajo jedro EZ (Nizozemska, Belgija, Luxemburg) 6% odraslih. (Glej: Mark Fettes, Europas Sprachbabel, Wien 1992) In to so vendar države, ki so angleškemu vplivu še posebej izpostavljene. Drugod, tudi v Sloveniji, je ta odstotek gotovo precej manjši. Če se domenimo, da pomeni »znanje« kakega jezika sposobnost, da se v njem sproščeno pogovarjamo, da v njem napišemo kolikor toliko dostojno pismo, da lahko v njem beremo vsaj časopise, popularne revije in manj zahtevne knjige, potem bomo kmalu ugotovili, da je pripovedovanje o tem, kako »ves svet« uporablja angleščino, bližje pravljici ali znanstveni fantastiki kakor pa dejstvom.

Res je, da je angleščina v našem času in na nekaterih bistvenih področjih, kakor so gospodarstvo, znanost, politika najpomembnejši svetovni jezik. Vendar pri tem jeziku niso vsi udeleženi v enaki meri in na istem nivoju. Tisti, ki jim je ta jezik materinščina, se pravi Angleži, Američani in Avstralci, če imenujem samo najpomembnejše med njimi, so tisti, ki v tem jeziku sporočila oddajajo. Večina drugih dosega kvečjemu tolikšno raven pri znanju tega jezika, da lahko ta sporočila sprejemajo. Bolj ali manj igrajo pasivno vlogo. To se lepo vidi na raznih mednarodnih simpozijih ali konferencah. Tudi pripadniki pasivne strani nastopijo s svojimi referati v angleščini, ki jim jih jezikovno polikajo anglisti doma. A ko bi morali sodelovati v razpravi, navadno umolknejo. Eno je pač, prebrati referat, za katerega je bilo dovolj časa in ki ga je popravil strokovnjak za angleščino – drugo pa je ta jezik tako suvereno obvladati, da lahko v njem sproščeno razpravljamo z Angleži ali Američani… Če bi bilo mogoče te ljudi prepričati, da bi se enkrat samkrat udeležili kot opazovalci kakega esperantskega mednarodnega srečanja, bi presenečeno ugotovili, da se je mogoče s pripadniki raznih narodov in jezikov sproščeno in kvalitetno pogovarjati tudi brez slušalk na glavi in brez poklicnega prevajalca ob strani.

Če bi angleščina res že igrala vlogo mednarodnega jezika, kakor manj poučeni ljudje vedno znova ponavljajo, potem bi jezikovnega problema ne smeli več imeti. Čemu izda OZN toliko denarja za prevajanje vseh svojih dokumentov v vseh pet uradnih jezikov? Zakaj ima večina diplomatov v dvorani generalne skupščine na glavah slušalke, kakor da sedijo v vesoljski ladji? Zakaj izda EZ tretjino svojega proračuna samo za prevajanje? čemu se po šolah potem sploh še učijo drugih tujih jezikov, če pa je tako ali tako možno vse opraviti v angleščini? Zakaj niso vsi javni napisi po vseh krajih sveta postavljeni v obeh jezikih, domačem ali nacionalnem in »mednarodnem«, angleškem? Zakaj niso vsi uradni obrazci, ki jih potrebujejo tujci, napisani poleg domačega jezika tudi v angleščini? Zakaj ne govorijo angleško vsi policisti, vsi prodajalci, vsi cariniki, vsi zdravniki in medicinske sestre…? Esperantisti bi bili več ko veseli, če bi pripovedovanje o vsesplošni rabi angleščine ne bilo več kakor medijska pravljica in priljubljeno izogibališče politikov, ki se v to pravljico zatekajo, da se jim ni treba spoprijeti s še kako hudim jezikovnim problemom. Zadnji cilj esperantistov namreč ni »zmaga« esperanta, temveč rešitev mednarodnega jezikovnega problema. Iz teoretičnega premisleka in iz prakse, ki ta premislek vsak dan potrjuje pa so prepričani, da je zaenkrat temu glavnemu cilju najbližji jezik, ki ga je dr. Zamenhof podpisal s psevdonimom »Upajoči« – Esperanto.

Zanimivo je vprašanje, zakaj angleščini oz. njenim zagovornikom ne uspe, da bi resnično igrala vlogo mednarodnega jezika, kakor sicer dobro igra vlogo trenutno prevladujočega svetovnega jezika, kar pa ni ista stvar. Prvi vzrok je moralnega značaja. Angleščina je jezik nekega naroda oz. nekaj narodov, ki sodijo med najbogatejše narode na svetu, kar prav gotovo ne prispeva k nevtralnosti tega, kar ti narodu svetu dajejo ali mu včasih tudi vsiljujejo. Angleščina je tekmec z drugimi jeziki za prevlado na jezikovnem področju. A kakor je po drugi svetovni vojni sama dokončno premagala francoščino, tako lahko z zanesljivostjo, ki nam jo daje zgodovinska izkušnja, rečemo, da bo sama nekoč premagana od nekega drugega jezika. Nekaj znamenj kaže, da bi to utegnila biti španščina. Angleščina je tako v konkurenčnem razmerju z vsemi drugimi jeziki – in narava sveta je taka, da še nikomur doslej ni uspelo ustvariti absolutnega monopola in izriniti vseh drugih z obličja sveta. Zato bo angleščina še nekaj časa v najboljšem primeru zelo pomemben svetovni jezik, nikoli pa ne bo imela statusa obče sprejetega mednarodnega jezika. Čisto drugače je z esperantom, ki ni v konkurenčnem razmerju do drugih jezikov, temveč je z njimi v dopolnjujočem in celo podpirajočem razmerju. Esperanto kot drugi jezik za vsakogar samo dopolnjuje obstoječo jezikovno pestrost in podobo, ničesar pa tej podobi ne jemlje in je ne spreminja. Hkrati pa esperanto ogroženim jezikom povečuje možnosti »preživetja«, saj bi sprejetje nevtralnega mednarodnega jezika odpravilo ali vsaj močno zmanjšalo konkurenčni boj med narodnimi jeziki, kakor je tudi v narodnem okviru sprejetje skupnega nacionalnega knjižnega jezika ustavilo konkurenčni boj med narečji in smo danes priča njihovemu ponovnemu oživljanju.

Druga težava angleščine tiči v njej sami: v izrednem poudarku na konvenciji (stalnih reklih, idiomih), čeprav bi za mednarodno rabo bila bolj pomembna logika (kar pa je ravno moč esperanta); v načelu neobvladljiva izgovorjava, ki si jo lahko v popolnosti osvojijo samo tisti, ki so v tem jeziku rojeni (kar pomeni v smislu socialne lingvistike takojšnjo označenost in drugorazrednost v pogovoru s tistimi, ki jim je angleščina materinščina) in prav tako komaj obvladljiv pravopis, ki skoraj zahteva, da se pod oznako »angleščine« v resnici učimo dveh jezikov. Med vsemi velikimi nacionalnimi jeziki je prav angleščina s svojo kapriciozno idiomatiko, s svojim ekstremnim izgovorom in pravopisom najmanj univerzalno izrazilo in večini ne-angležev postavlja neprehodne pregrade. Edina res univerzalna komponenta angleščine je njen izredno velik besedni zaklad, ki združuje germansko podlago, romanski dodatek iz časa normanske osvojitve v 11. stoletju in priliv grških, latinskih in pozneje še vseh mogočih drugih izposojenk. Vendar pa je ta prednost, ta odprtost angleškega slovarja za vedno nove izraze iz drugih jezikov, v esperantu še veliko večja. Francoski filozof in specialist za sanskrt Eugène de Zilah je pred časom objavil teorijo o petih jezikih, iz katerih esperanto črpa svoje besedišče in na katere navezuje svojo kulturno kontinuiteto. Ti jeziki so: francoščina, nemščina, angleščina, poljščina in ruščina. Zamenhofovo načelo pri izbiranju besed je bilo, da je vzel samo tako besedo, ki se pojavlja vsaj v treh od imenovanih petih jezikov. Čeprav je na prvi pogled večina esperantskih besed vzetih iz latinščine, pa jih ni vzel neposredno iz tega jezika, temveč samo, kolikor so te besede prisotne tudi v imenovanih petih jezikih. Kar je bistveno, je to, da so ti jeziki tudi danes, 110 let po objavi prvega esperantskega učbenika, še vedno kriterij za širjenje esperantskega besedišča. V načelu torej lahko rečemo, da je esperantski besedni potencial enak potencialu teh peterih jezikov, torej tudi angleščine. Če je treba danes za kak nov pojem najti ustrezno besedo, odpremo po Zamenhofovem priporočilu najprej kak dober francoski slovar in skušamo najti v njem besedo, ki jo iščemo. Potem odpremo še nemški in angleški slovar. Če najdemo isto besedo v vsaj podobni obliki tudi v teh dveh slovarjih, lahko tako besedo z esperantsko končnico in v esperantski pravopisni obliki mirno uporabimo kot esperantski neologizem, ki ga bo potem raba potrdila ali pa zavrgla. To pa pomeni, da je današnja prednost angleščine v številu besed samo stvar trenutne ekonomske premoči angleško govorečih držav. Ko bo esperanto postal jezik profesionalnih ustanov in sestavljalcem slovarjev ne bo treba subvencionirati svojega dela iz lastnih žepov, kakor je bilo ves čas doslej, ni za esperanto nobene ovire, da v bogastvu svojega besedišča preseže tudi tako besedno bogat jezik, kakor je angleščina.

Z angleščino pa je še neka huda težava, ki se je narodi, kakor je slovenski, žal še ne zavedajo. Angleščina ne izrinja drugih jezikov le kot celota, temveč s posameznimi jezikovnimi sestavinami vdira v sisteme drugih jezikov, tako tudi v slovenščino. To je po svoje še bolj nevarno kakor pa neposredna konfrontacija med dvema jezikoma. Janez Gradišnik in nekateri drugi že lep čas opozarjajo na to, da se nam slovenščina pred našimi očmi razkraja in se počasi spreminja v subkulturni pidgin, kakršen je značilen za nekdanje angleške kolonije z najnižjim upravnim statusom. Žal ostajajo ti svaritelji pri moraliziranju in se ne poglobijo v vzroke za tak razkroj. Moralni klici niso rešili še nobenega jezika in tudi slovenskega ne bodo. Slovenščino je mogoče rešiti samo tako, da skušamo razumeti, kaj se dogaja v povprečnem Slovencu, katerega konjiček ali poklic ni ravno gojenje vzorne slovenščine. Pri varovanju kakega jezikovnega sistema ne moremo računati na elito ozaveščenih uporabnikov jezika, ki so pripravljeni za jezik tudi veliko žrtvovati, temveč moramo računati s tem, da jezik zanje ni samo sredstvo za sporočanje, temveč je tudi identifikacijsko sredstvo. Ljudje pa se nasplošno raje identificirajo s tem, kar imajo za bogato in imenitno, kakor pa s tem, kar je morda sicer notranje bogatejše, a na zunaj velja za revno in neugledno. Z rabo posameznih iz angleščine (često tudi čisto narobe) privzetih besed in rekel se ljudje z nižjimi zahtevami intelekta in okusa poistovetijo s svetom, v katerem bi pravzaprav radi živeli — in ta svet je danes Amerika! Prav to, da jezik prevladujočega naroda ali civilizacije zaradi težnje po identifikaciji s to premočjo vedno in nujno vdira v jezike, ki simbolizirajo manj privlačno identifikacijsko resničnost, angleščini in drugim nacionalnim jezikom, ki jim površni ljudje pripisujejo naravo mednarodnosti, sistemsko onemogoča, da bi tako vlogo res kdaj igrali. Čisto drugače je to pri esperantu. Čeprav so esperantisti s tem jezikom čustveno veliko bolj povezani, kakor pa so tisti, ki se spakujejo z angleškimi izposojenkami, povezani z angleščino, ne poznam primera, da bi kak esperantist vnašal v svojo materinščino esperantske izraze ali rekla. Esperanto namreč ni identifikacijski simbol za privlačni »bogati« svet, v katerega bi se vsi najraje preselili, namesto da bi prispevali k bogastvu lastnega sveta. Z rabo esperanta se človek identificira s celotno človeško resničnostjo, se pravi tudi z največjo bedo in z najhujšimi človeškimi stiskami. Taka identifikacija pa seveda ne ustvarja potrebe po pačenju lastnega jezika.

Esperanto je sicer lepa in razumna ideja, a ni realno, da bi ta ideja kdaj uspela; esperanto je utopija… To je stavek, ki ga je često mogoče slišati od ljudi, ki so dovolj razumni, da esperanta ne skušajo zavračati neposredno, saj vedo, da za kaj takega ni pravih argumentov. Niso pa dovolj dosledni, da bi to, čemur njihov razum pritrjuje, naložili tudi svoji volji. Le malo ljudi je pripravljenih izpeljati dosledno povezavo med spoznanjem in uresničevanjem. Da pa jih ne bi stalno preganjala slaba vest, ker se niso udeležili skupne moralne dolžnosti do človeštva, ki jo je razum sicer uvidel in sprejel, potrebujejo kolikor toliko »racionalno« razlago svoje zadržanosti. Zelo prikladna je v takem primeru razlaga, da je kak projekt sicer zelo dober in razumen, da pa ni »realno« mogoče, da bi ga uresničili.

V tem predsodku je skrito nerazumevanje pojma »realno«, hkrati pa je v taki izjavi prisotna vera v lastne preroške sposobnosti. V filozofskem smislu vprašanje »realnega« – torej resnično obstoječega – ni tako preprosto. Tako filozofija, kakor tudi posamezne znanosti, nas vedno znova opozarjajo, kako marsikaj, kar nam prikazujejo naša čutila, ne obstaja nujno tudi v resnici, ali vsaj ne obstaja tako, kakor nam čutila prikazujejo. Vsekakor pa lahko rečemo, da je realno, torej resnično, samo to, kar obstaja, kar torej obstaja sedaj in kar je obstajalo kdaj prej in je to mogoče dokumentirati. Vse to, kar naj bi šele nekoč bilo, pa kajpada ni realno, temveč je zgolj možno ali v najboljšem primeru verjetno. Tudi to, da bomo še jutri živeli, ni stvar realnosti, temveč možnosti in verjetnosti. V tem smislu so seveda vsi človeški načrti in vsa dela, katerih sadovi naj bi obrodili v prihodnosti, zunaj območja realnega in zanje velja le večja ali manjša možnost oz. verjetnost. Z istim argumentom, da ideja esperantistov ni realna (ker pač danes še ni uresničena), bi lahko tudi kmetu odsvetovali setev, saj njen dozorek nikakor ni realen, temveč le zelo verjeten. Vreme večkrat pripomore k temu, da se ta verjetnost zelo zmanjša ali da dozorka kdaj sploh ni. Če bi se naš skeptik hotel prav in natančno izraziti, bi moral reči: »Verjetnost, da bi esperantska ideja kdaj uspela, se mi zdi zelo majhna ali skoraj nična…« To bi bilo na logični ravni korektno, vendar ne bi več opravljalo funkcije pomirjanja lastnega glasu vesti. Tudi če obstaja minimalna možnost uresničitve dobrega, nas vest s svojim sicer tihim glasom ne neha preganjati, naj k temu prispevamo tudi svoj delež. Prav temu pa bi se skeptik rad izognil, zato mu je relativna zavrnitev premalo in raje naredi prekršek v logiki in razglasi idejo za »nerealno«. A tudi če bi se previdneje izrazil, bi še vedno tvegal naše nadležno vprašanje: »Ali imaš za svojo presojo o komaj obstoječi verjetnosti uresničitve stvarne argumente, ali pa to izjavljaš na način prerokovanja?« Vsi daljnovidnejši ljudje se morajo vse življenje otepati »negativnih prerokov«, ki mislijo, da jim svoje skepse ni treba utemeljevati, temveč je dovolj, če skepso pač preprosto izrazijo. Na te ljudi ne naredi prav nobenega vtisa, tudi če jih stokrat zalotite pri tem, kako jih je potek dogodkov kdaj zavrnil. Gre pač za značajsko potezo, ki se ne giblje v območju racionalnega in je tako tam tudi ni mogoče zavrniti. Nekakšna nepoštenost teh ljudi je, da po drugi strani prav radi uporabljajo vse to, kar so ustvarili ljudje, ki so jim njihovi sodobniki prav tako metali pod noge polena takšne »realistične« skepse. Tem skeptikom bi verjel, ko bi si dali odklopiti elektriko, ko bi se preselili v votlino, ko bi se dali ukleniti za sužnja in ko bi namesto v ambulanto šli k vraču. Ampak seveda, vse te pridobitve so že davno postale »realne«, naši skeptiki pa zavračajo samo to, kar je še »nerealno«, kar je torej stvar prihodnosti.

Večina esperantistov ne zagovarja teze, da je esperantu usojen nujen uspeh. Prihodnost je odprta za pozitivne in negativne izbire. Namesto esperantske vizije jezikovno in kulturno pestrega splošno dvojezičnega sveta, v katerem se z rojaki pogovarjam v materinščini, z vsemi drugimi pa v esperantu, se kajpada lahko uresniči tudi ameriška predstava poenotenega, plantažno urejenega sveta, ki bo govoril samo še pidginizirano angleščino. Zato esperantisti ne stavijo na gotovost, temveč na upanje, kar je tudi pomen imena njihovega jezika. Sam moram reči, da verjetnosti, da bi kdaj v celoti uspela esperantska zamisel, ne ocenjujem zelo visoko. V zadnjih dveh stoletjih se človeštvo vsaj na moralnem področju ni ravno izkazalo. Navsezadnje ni v celoti uspelo niti preprosto opismenjevanje, niti uvedba dekadnega merskega sistema… Po drugi strani pa je esperanto z vsem svojim duhovnim in kulturnim ozadjem vendarle vsaj v razsežnosti vzorca že davno postal resničnost. To ni idejni projekt, o katerem bi se morali šele pogovarjati, temveč je že sto deset let obstoječa jezikovna skupnost, ki s tem jezikom živi, v njem ustvarja in ga razvija naprej. Z esperantom torej nikakor ni tako, kakor je bilo z idejo »brezrazredne družbe«, kjer se je moral posameznik žrtvovati za idejo, ki je bila teoretično gledano pač vprašljiva ideja med drugimi vprašljivimi idejami — njene blagodati pa bi lahko posameznik užival šele, če bi ta ideja res zaživela po vsem svetu, se pravi po uspešni svetovni revoluciji. Esperanto tako ni analogen totalnim utopijam, ki posamezniku v njegovem času ne dajo nič, zahtevajo pa od njega popolno samoodpoved in žrtvovanje. Analogen je verskim sistemom, ki posamezniku že v času njegovega življenja dajejo izpolnitev na vseh nivojih: na nivoju praktičnih potreb, kulturnega interesa in duhovne rasti. Čeprav svet kot celota esperanta še ni sprejel v smislu univerzalne rešitve jezikovnega vprašanja, pa je tisti, ki se pobudi za tako rešitev pridruži, takoj nagrajen s skupnostjo, ki to rešitev uveljavlja, z osebnimi srečanji in stiki, pa tudi z vsemi kulturnimi in duhovnimi vrednotami, ki so se iz te skupnosti in njenih prizadevanj porodile. Tako kakor pripadnik kake verske skupnosti že v času svojega življenja užije velik del blagra, ki ga skriva kak verski zaklad, ne da bi moral čakati na poslednjo sodbo ali vsaj na lastno smrt, tako tudi esperantistu ni treba čakati na »dokončno zmago« (la fina venko), temveč lahko lep del prednosti in vrednot, ki so povezane s tem jezikom in njegovim kulturnim ter duhovnim ozadjem užije že v času svojega zavzemanja za uspeh te ideje. Prav tu prihaja do hudega nesporazuma. Ljudje, ki sicer imajo nekaj humanistične izobrazbe, niso pa pri rabi pojmov čisto natančni, radi prištevajo esperantsko idejo med zamisli predvsem totalitarnih socialnih utopij, kakršna je bila tudi komunizem, ki svojim pripadnikom in vsem drugim (govorim seveda o komunizmu, ki ni na oblasti) razen moralnega zadoščenja, da se žrtvujejo za veliko stvar, ni mogel nuditi skoraj ničesar. Esperanto čisto preprosto ne more biti utopija, ker tu in sedaj že obstaja in torej nikakor ni »kraj, ki ga ni«, kar grška  u-topos v resnici pomeni. Esperanto je »kraj, ki je«, čeprav je ta kraj zaenkrat še zelo majhen in razpolaga z zelo šibkimi materialnimi energijami. Utopija je, če besedo res razumemo v njenem izvirnem pomenu, zamisel, ki razen v domišljiji načrtovalca, v resničnem svetu nima nobene osnove, nobenega nastavka. Kaj takega bi težko zagotovo rekli celo za komunizem, saj ga v nastavkih lahko najdemo vsaj pri nekaterih cerkvenih redovih. Esperanto zagotovo še ni veliko drevo. A zelo naivno bi bilo seme tega drevesa, ki zanesljivo obstaja in tudi klije, razglasiti za nekaj neobstoječega, se pravi utopičnega. Temu se ne reče realizem, temveč kratkovidnost!

Esperanta ni mogoče primerjati s kulturno razvitimi jeziki z bogato tradicijo in književnostjo… Med vsem, kar obstaja, so možne primerjave. Um sam za primerjanje česar koli ne pozna nobene ovire. Lahko pa nastane taka ovira v človekovi moralni naravnanosti, ko se skuša kakim primerjavam izogniti.

Med uveljavljenimi nacionalnimi jeziki in esperantom obstaja veliko podobnosti, pa tudi veliko razlik. Največja podobnost je gotovo ta, da je esperanto jezik kakor vsi drugi jeziki. Doslej še nobenemu kritiku ni uspelo pokazati, kaj konkretno esperantu manjka, da ga ne bi mogli šteti med druge jezike. Velika podobnost izhaja tudi iz dejstva, da esperanto ni »izmišljen« jezik, temveč nadaljuje tradicijo kulturno najrazvitejših jezikov: francoščine, angleščine, nemščine, poljščine in ruščine. Po svoji aglutinski in izolativni strukturi pa je podoben tudi številnim azijskim, afriškim in indijanskim jezikom, čeprav z vidika besednih korenov to ni razvidno. Podobnost se kaže tudi v rabi najbolj razširjenega črkopisa – latinice, ki precej spominja na našo gajico. Po zvenu je esperanto zelo podoben romanskim jezikom, nekje med španščino in italijanščino, kar pomeni, da sta mu zagotovljeni blagoglasnost in spevnost. Podobno kakor v jezikih, iz katerih esperanto izvira, tudi v njem nastaja korespondenca, strokovna, zabavna in leposlovna literatura. V letu 1993 je mednarodni pisateljski klub P. E. N. esperantu priznal status »literarnega jezika« in sprejel ustanovitev esperantskega centra kluba P. E. N. s sedežem v Budimpešti. Podobnosti je mogoče iskati celo v takih rečeh, kakor so »abecedne vojne«, ki jih dobro poznamo iz slovenske jezikovne zgodovine. Tako se že več desetletij »bojujeta« nemška in francoska šola za razumevanje simetrije pri pasivnih deležnikih (ATA – ITA problemo). Boj poteka tudi med zagovorniki odprtih vrat za neologizme in med zagovorniki »shemizma«, ki zahtevajo, da je treba do konca uporabiti strukturne možnosti esperantskega besedotvorja in iz obstoječih elementov sestavljati nove potrebne besede, ne pa takoj segati po neologizmih. Kakor koli so ti boji včasih prav smešni ali celo groteskni, pa vsaj na psihološki ravni zelo dobro izpričujejo, kako živa je esperantska jezikovna skupnost in kako malo je esperanto »kabinetni papirnati projekt«.

Pomembne pa so seveda tudi razlike. Esperanto ni jezik kakega naroda ali druge družbene skupine, zato ne more biti neposredni nosilec nacionalnih, razrednih, ideoloških, političnih ali verskih interesov. To ga po eni strani usposablja za mednarodno rabo, po drugi strani pa ima zaradi tega tudi vrsto težav, saj se nobena skupina, ki razpolaga z družbeno močjo, z njim ne poistoveti toliko, da bi pripomogla k njegovi uveljavitvi. Od drugih, tudi od svojih »matičnih« jezikov, se esperanto razlikuje po tem, da se ni rodil kot govorni, temveč kot pisni jezik. Ker je ta jezik rezultat načrtovanja in redakcije, povzema prednosti vseh svojih izvirnih jezikov (eleganco francoščine, natančnost nemščine, konciznost angleščine, bogato besedotvorje in glagolski vid poljščine in ruščine), hkrati pa je opustil ves balast, ki ga ti jeziki zaradi zgodovinskega razvoja ne morej odložiti, a dela učenje teh jezikov tako težavno. Tako izrazi esperantski glagol z vsega 12 končnicami več glagolskih oblik kakor francoščina z nekaj sto oblikami. Bistveno se esperanto razlikuje od drugih jezikov v tem, da kriterij pravilnosti ni avtoriteta jezikovne konvencije oz. zgodovinske rabe, temveč skladnost s 16 pravili, logičnost in razumljivost. To vnaša v rabo tega jezika svobodo in sproščenost, ki vsekakor pospešuje njegovo komunikacijsko moč in kvaliteto, za govornike in pišoče avtorje pa pomeni poseben ustvarjalni izziv. Velika razlika je tudi v priučljivosti. Osnov mednarodnega jezika se je mogoče naučiti približno desetkrat hitreje kakor osnov katerega od nacionalnih jezikov. Prav v tem je velika potencialna možnost esperanta. Če bi se politične strukture, ki upravljajo svet, odločile za uvedbo mednarodnega jezika v vse mednarodne strukture in tako tudi v splošni šolski sistem, bi velik del človeštva ta jezik v razmeroma kratkem času osvojil v veliko večji meri, kakor danes celo v najboljših šolah učenci osvoje angleščino. Velika pa je tudi socialno kulturna razlika med esperantom in svetovnimi jeziki. Komaj kakšna esperantska knjiga, izvirna ali prevedena, je izšla s podporo iz javnih sredstev. Večino kulturne produkcije plačujejo esperantisti sami. Esperantski avtorji, prevajalci, uredniki in sestavljavci slovarjev in priročnikov, delajo brez plačila ali pa jih za njihovo delo tudi smešijo in celo preganjajo. Esperantska knjiga ali revija tudi nima dostopa do normalnega knjižnega trga. Največ knjig je prodanih s kataložno prodajo po pošti, nekaj pa tudi ob mednarodnih srečanjih in prireditvah. Zato so esperantske naklade majhne, cene knjig pa precej večje kakor pri drugih jezikih. K temu je treba dodati še to, da je naročene knjige velikokrat zelo težko plačati, ker mednarodni denarni promet še vedno ni urejen in nakazovanje denarja ni tako preprosto, kakor je to znotraj iste države. Največji problem pa je seveda ta, da živi velik del esperantistov v najrevnejših državah sveta, kjer je nakup znamke za pismo v Evropo že premoženjska odločitev. Da ob vsem tem vendarle izide na leto med 200 do 400 esperantskih knjig, je pravi kulturni čudež, pred katerim se bo kultiviran in moralno čuteč človek spoštljivo priklonil.

Esperanto in druge jezike je torej vsekakor mogoče primerjati. In ob pošteni primerjavi okoliščin in rezultatov, tako primerjanje nikakor ni v škodo esperanta!

V esperantu ni mogoče izraziti vseh nians mišljenja in čustvovanja, zato je mogoče primeren za trgovino ali za eksaktne vede, ne pa za leposlovje… Tisti, ki izrekajo ta predsodek, ne vedo, da skoraj ni jezika, ki bi mu ob njegovem književnem začetku ne očitali natanko tega. Ta očitek torej ni izviren, temveč ga je bila deležna celo slavna latinščina, ki jo je moral Cicero braniti pred predsodki, da v njej ni mogoče izraziti tega, kar je mogoče izraziti v grščini. Francoska akademija znanosti, še vedno najbolj znamenita znanstvena ustanova na svetu, se je poslovila od častitljive latinščine in sprejela francoščino kot svoj jezik dosti pozneje, ko smo Slovenci že dobili svojo prvo tiskano knjigo in popolni prevod Svetega pisma: šele 17. stoletju. Avstrijski Cesar Jožef II. je Mozarta z enakim argumentom prepričeval, naj ne piše opere (čarobna piščal) v nemščini, saj je za tako visoko umetnost primerna samo italijanščina. Kako dolgo smo morali Slovenci prepričevati sami sebe in druge, da je vse, kar lahko pove Nemec ali Italijan, mogoče povedati vsaj tako dobro tudi v slovenščini, ni treba posebej razlagati.

Težava s tem predsodkom je v tem, da skeptik nikoli ne pove, česa konkretno po njegovem ni mogoče povedati v esperantu. Vedno govori na splošno, abstraktno. Vsekakor je bilo do sedaj mogoče prevesti oba dela Svetega pisma, Koran, Bhagavadgitho, Dantejevo Božansko komedijo (celo dvakrat), Goethejeva Fausta, skoraj vse Shakespearove drame, Cervantesov Don Kihot, finski ep Kalevala (ki smo ga dobili Slovenci šele v letu 1997), poljski ep Gospod Tadej, Platonove knjige Simpozij, Država in Apologija, Erazmovo Hvalnico norosti, Boecijevo Tolažbo filozofije, Dostojevskega Zločin in kazen, Bulgakova Mojster in Margarita, Tolkienov Mojster prstanov, Krležev Na robu pameti, Selimoviçev Derviš in smrt, Prešernov Krst pri Savici in Sonetni venec (tega prav tako dvakrat), Cankarjevega Hlapca Jerneja, Capudrov Bič in vrtavka, Pahorjev roman Nekropola in Rebulov roman Jutri čez Jordan. V Vatikanu so leta 1996 v razkošni opremi izdali mašno knjigo in berila rimskega obrednika… Ta seznam bi lahko bil veliko veliko daljši, a tu želim navesti samo nekaj primerov. Človek bi rad spoznal umetniško genialnost tistega skeptika, ki mu je vse to premalo in bi navedel misel ali verz, ki ga ni mogoče adekvatno (kar seveda ni dobesedno, a to velja za prevode v kateri koli jezik) izraziti tudi v esperantu. A skeptik se bo pred to zahtevo vedno izmuznil. Vede se kakor nevzgojen otrok, ki izgovori nesramnost, potem pa zbeži. Doslej mi še ni uspelo kakega nasprotnika esperanta pripraviti do tega, da bi bil v tej pripombi na račun esperantske izrazne sposobnosti konkretnejši.

Resnica je prav nasprotna. Zaradi popolnejše slovnice – ogledati si je treba samo tabelo glagolskih oblik – in zaradi izredno prožnega besedotvorja esperanto ne le dosega druge jezike, temveč jih v natančnosti in gibčnosti izraza prekaša. To je za človeka, ki je slepo zagledan le v svoj jezik, svetoskrunska izjava, vendar je njeno upravičenost mogoče preizkusiti. Takih poskusov niso naredili malo. Priredili so prevod istega dela v več jezikov in tudi v esperanto. Nato so drugi prevajalci prevajali to besedilo nazaj v izvirnik. Najmanj odstopanj je vedno bilo pri esperantskem prevodu. Ta poskus je mogoče vedno ponoviti in to ni kakšna fantastika, ki bi jo bilo mogoče apriori zavračati.

Esperanto je konjiček manj uglednih oseb, ki imajo težave in primanjkljaje v družbenih in osebnih stikih in si tu najdejo nadomestilo… Za nemškega filozofa Rudolfa Carnapa (1891-1970) bi težko rekli, da bi mu manjkalo ugleda in da bi imel težave v komuniciranju ali druženju. V svoji znani knjigi Mein Weg in die Philosophie (Moja pot k filozofiji) je napisal tole:

»Ko sem obiskal neki mednarodni esperantski kongres, se mi je zazdelo kakor čudež, ko sem opazil, kako lahko mi je bilo slediti govorom in diskusijam na odprtih sestankih, v osebnih pogovorih z ljudmi iz številnih držav, medtem ko takim pogovorom nisem bil kos v jezikih, ki sem se jih leta dolgo učil v šoli.«

Prav tako bi težko razglasili za človeka s primanjkljajem v ugledu Nobelovega nagrajenca za ekonomijo prof. dr. Reincharda Seltena, ki je večji del svojega življenja ne le angažiran esperantist, temveč je objavil tudi znanstvena dela, v katerih z instrumenti svoje znanosti dokazuje razumnost odločitve za mednarodni jezik esperanto.

Tudi praškega nadškofa in kardinala dr. Vlka bi težko uvrstili v klub manj uglednih oseb, ki bi se iz svojih komunikacijskih stisk morali reševati s pomočjo esperanta. In vendar je ta cerkveni dostojanstvenik veliko pripomogel, da je katoliška Cerkev v zadnjem času sprejela nekaj odločitev, ki so pomembni koraki na poti splošnega sprejetja esperanta kot jezika za vso Cerkev. Znotraj katoliške Cerkve deluje v tem smislu kar nekaj najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov.

Med člani evropskega parlamenta se jih že več kakor sto (15%) zavzema za sprejetje esperanta kot delovnega jezika EZ.

Eden največjih politikov našega stoletja, nekdanji predsednik Sovjetske zveze Mihail Gorbačov, se je že v času svojega predsednikovanja ob priložnostih pozitivno izrazil o esperantu. V letu 1996 pa je sprejel vabilo, da postane profesor za mednarodno pravo na Mednarodni akademiji znanosti v San Marinu, ki deluje v esperantu.

Italijanski pisatelj in jezikoslovec prof. dr. Umberto Ecco je v nekaj jezikih izdal knjigo V iskanju popolnega jezika, v kateri obširno obravnava tudi mednarodni jezik Esperanto, v katerem vidi ustrezno rešitev evropskega in svetovnega jezikovnega problema.

Papež Janez Pavel II. (Karel Wojtila) morda ne sodi med najmanj ugledne osebnosti na planetu. V času njegovega pontifikata je pridobil esperanto znotraj Cerkve pomembna priznanja. Papež sam ga redno uporablja v družbi kakih 50 jezikov ob božičnem in velikonočnem blagoslovu in pozdravnem nagovoru »urbi et orbi«. Po nekaterih virih naj bi imel ta papež obsežno zbirko esperantskih knjig. Neka Poljakinja mi je pred leti zagotavljala, da jo je papež sam ob nekem sprejemu nagovoril v mednarodnem jeziku, ko je videl, da nosi esperantski znak.

Tako bi lahko našteval v nedogled. Gotovo niso vsi esperantisti in podporniki mednarodnega jezika ljudje takšnih izjemnih človeških ali kulturnih in strokovnih kvalitet, kakor tu našteti. Vsekakor pa problem esperanta ni pomanjkanje »velikih« imen, ki bi ga podpirala.

Med esperantisti je toliko čudakov in čudaštva, da se v tej družbi ne bi počutil-a dobro…

Ni še bilo slišati, da bi kdo zapustil svojo narodno skupnost, ker bi ga v njej motili čudaki. Tu pač vdano sprejemamo dejstvo, da smo, kakršni smo in da bo med nami vedno tudi nekaj čudaških ali celo neprijetnih ljudi, tudi takih, ki naši stvari ne delajo ravno časti. Zakaj bi bilo pri esperantu drugače? če je normalno, da je na sto oseb v mojem narodu tudi kakšen čudak; če je naravno, da je na sto so verujočih v moji Cerkvi tudi kdo, ki bi si ga na tem mestu ne želel preveč; če je pričakovati, da je na sto članov moje stranke tudi kdo, ki bi ga prav rad videl v stranki mojih nasprotnikov, potem se moramo sprijazniti pač tudi z dejstvom, da pri esperantistih ne more biti bistveno drugače.

A kakor je škodljiva pretirana popustljivost do čudaštev, tako je škodljiva tudi pretirana nestrpnost in strah, da nam bodo čudaki ves naš trud izničili. Tudi če se naši nasprotniki kdaj sklicujejo na čudake, esperanta v osnovi nihče ne odklanja zaradi tega, ker se je morda kdaj srečal s propagandisti, ki spominjajo na vsiljive propovednike nekaterih verskih sekt. Pravi razlogi za odklanjanje esperanta so: 1. strah pred spremembo, pred povsem novim komunikacijskim sistemom, kakršnega človeštvo doslej še ni imelo; 2. strah pred izgubo morebitnih privilegijev in časa, ki ga je kdo že investiral v stari komunikacijski sistem; 3. odsotnost čuta za pravičnost, ki zahteva uvedbo nevtralnega skupnega jezika in ukinitev jezikovne privilegiranost najbogatejših narodov; 4. strah za usodo lastnega jezika, če bi se na mednarodni ravni uveljavil lahko priučljivi skupni jezik; 5. nepoučenost o esperantu: o njegovi zamisli, jezikovni strukturi, zgodovini in dosežkih; 6. ravnodušnost do težav v sedanjem sistemu mednarodnega sporazumevanja; 7. zagovarjanje rasističnih, imperialnih in drugih nedemokratičnih in protičloveških idej, pri katerih esperanto seveda ne more imeti svojega prostora.

Za to, da je človek PROTI esperantu je dovolj en sam od naštetih razlogov. Da bi bil ZA, pa mora izpolnjevati vrsto pogojev, se marsičemu odreči in marsikaj vložiti in žrtvovati. Zato za intelektualno, moralno in dejavno manj zahtevnega človeka esperanto ne more biti sprejemljiva zamisel. Esperanta ni mogoče kupiti, kakor lahko kupimo priključek na »Internet« ali prenosni telefonski aparat. Esperanta se je treba naučiti, za to idejo se je treba izpostaviti, ne le posmehu, temveč včasih tudi hudemu preganjanju, zanj je treba neprestano prispevati tudi v materialnem in energetskem pogledu. Esperanto je danes, ko še ni sprejet kot uradni jezik Združenih narodov ali pa Evropske zveze, stvar tistih redkih posameznikov, ki čutijo soodgovornost za usodo sveta; ki jim ne zadošča, da svet zgolj funkcionira, temveč skušajo kaj storiti, da bi funkcioniral na podlagi smiselnosti in pravičnosti.

Relativno opazno prisotnost čudaštva in čudakov v gibanju za mednarodni jezik si je mogoče razložiti prav z nevzdržnim položajem esperantistov. Primerjali bi ga lahko z zdravnikom, ki je odkril cepivo proti hudi bolezni, ceneno in vsem takoj dostopno ter učinkovito cepivo, a se mu vsi smejejo in ga nihče ne želi vzeti in ne dovoli niti njegove demonstracije. Če je ta zdravnik kolikor toliko normalen človek, se bo ob takem norem in malenkostnem nasprotovanju kmalu začel tudi sam vesti nekoliko čudaško. Čudaštvo je torej tudi duševni odgovor na iracionalni odnos zunanjega sveta do esperantske pobude. Brž ko bi esperanto doživel normalno družbeno uveljavitev, bi se tudi oblike čudaštva umaknile v meje normale. A tudi najbolj »znameniti« čudaki med esperantisti, so po kriterijih razumnosti in moralnosti dokaj normalni v primerjavi s pravimi čudaki, ki še naprej verjamejo, da je mogoče sestaviti združeno Evropo in jutri združeni Svet brez skupnega jezika…

Narodni in etnični jeziki so si v dolgem razvoju pridobili posebnega duha, ki ga planski jezik, kakor je esperanto, ne more imeti… Zanimivo je, kakšne zaklade uspe zamisel mednarodnega jezika dvigati celo v ljudeh, ki bi čudno pogledali, če bi jim kdo pripisal, da verjamejo v duha. Ob esperantu pa ljudje, tudi zapriseženi materialisti, nenadoma odkrijejo duhovnost. Že samo to opravičuje obstoj tega jezika!

Pustimo šalo ob strani. To z »duhom« ali Duhom (samo tako je smiselno o tem pisati, saj gre sicer za vonj in nič drugega!) ni tako preprosto, kakor je preprosto izgovoriti besedico »duh«. Odločiti se moramo, ali govorimo o »duhu«, ki ga ljudje kot duhovna bitja polagamo v stvarmi, s katerimi smo obdani – ali pa verujemo, da je v teh stvareh samih naseljen Duh, se pravi osebno nadčloveško bitje, ki ga moramo potem vsekakor pisati z veliko začetnico. Če gre za prvi, se pravi antropoidni pomen te besede, potem ni nobene ovire, da ne bi projicirali našega »duha« tudi v jezik, ki je nastal po premisleku in ne postopno z dolgotrajnim razvojem. Če pa gre za Duha kot duhovno bitje, ki ni odvisno od naših sklepov, potem je težava še toliko manjša, saj temu bitju ni treba vihati nosu nad pojavi, ki delajo sive lase spoštovanim akademikom na zemlji. Če Duh hoče, se lahko naseli tudi v tak jezik, kakršen je esperanto, kakor lahko odide tudi iz takega jezika, kakršen je slovenščina. Velikokrat ima človek vtis, da se je to drugo že zgodilo…

Najbrž pa ljudje, ki se sklicujejo na »posebnega duha« francoščine (ali slovenščine, grščine ipd.) ne mislijo na to, temveč imajo v mislih ustno in pisno izročilo, ki je izraženo v kakem jeziku in se v njem zrcali zgodovina in duhovno stanje kakega ljudstva. In ker nasprotniki esperanta menijo, da za mednarodnim jezikom ni kakega ljudstva, tudi ne bi smelo biti kake zgodovine in ne kakega duhovnega stanja. Esperanto naj bi tako bil kvečjemu sporazumevalni kod, kakor so to programski jeziki za računalnike ali pa kratice, ki jih uporabljajo radioamaterji.

Resnica je seveda drugačna. Ni res, da bi esperanto ne gradil na tradiciji kulturno najpomembnejših evropskih jezikov; ni res, da bi ne bilo ljudstva, ki ta jezik govori, v njem ustvarja, ga razvija in ga izroča naslednjim rodovom. Tisti, ki vztraja pri trditvi, da takega ljudstva ni, bo dobil domačo nalogo: pojasniti bo moral, kako je mogoče, da se je ta »jezik brez ljudstva in tradicije« a tudi brez državne pomoči, ohranil dalj časa, kakor pa mogočni politični sistemi, podprti s tanki, zlatom in tajnimi službami. Esperanto slavi v letu 1997 110 let svojega obstoja. Po vseh socioloških zakonitostih bi moral utoniti v pozabo že pred koncem 19. stoletja. In vendar nas bo zagotovo spremljal tudi v naslednjem, 21. stoletju in tretjem tisočletju. Kako vendar, če je brez ljudstva, ki bi ga uporabljalo?

Esperanto ni samo jezik, je tudi ideja in je tudi ljudstvo, ki ga uporablja in si prizadeva za uresničenje te ideje. Po svoji socialni sestavi je to ljudstvo še najbolj podobno Judom v 19. stoletju: brez lastnega ozemlja, države, državnih, šolskih in kulturnih ustanov. To, kar so bile pri Judih družine, v katerih so gojili izročilo in poučevali jezik, so pri ljudstvu esperantistov društva in klubi, strokovne organizacije, tisk, kongresi, srečanja, radijske oddaje, magnetofonska služba (ne le za slepe) in dopisovanje. Sicer pa ima esperantsko ljudstvo vsa znamenja in strukture jezikovne in kulturne individualitete: jezik, himno, zastavo, znak, osrednje organizacije, strokovna in versko nazorska združenja. Obstaja celo nenapisan, a vendar resničen esperantski bonton, ki se je oblikoval na tisočerih prireditvah, ki vsako leto potekajo po vsem svetu.

Pomisel, da je esperanto jezik brez socialnega nosilca, je tako brez vsake podlage. Res je le, da ta socialni nosilec ne more ustanoviti lastne države in se tako tudi ne more uveljavljati s sredstvi moči in prisile, kakor je to mogoče pri nacionalnih družbah. Ta njegov primanjkljaj pa je obenem tudi velika prednost, saj je prav družbena nemoč tista, ki ga dela vse bolj verodostojnega in sprejemljivega za vse.

Esperanto bi lahko ogrozil prizadevanje za ohranitev materinščine… Ta ugovor je psihološko sicer razumljiv, vendar pa je stvarno neutemeljen. Res je, da so narodi z relativno malim številom pripadnikov, kakor je slovenski, še posebej občutljivi na vse, kar je povezano z jezikom. Zato tudi ni čudno, če je pri »velikih« narodih v zvezi z esperantom manj predsodkov, kakor pa pri »majhnih«. Kdor se čuti jezikovno in narodno ogroženega, vidi v vsakem poseganju v jezik nevarnost, da bo nazadnje izgubil prav to, kar ga dela drugačnega od drugih, kar sestavlja njegovo narodno bit.

V resnici pa so nacionalni jeziki danes v podobnem položaju, v kakršnem so bili nekoč pokrajinski in krajevni dialekti. Dokler ni bilo skupnega knjižnega jezika, so bila narečja med seboj v konkurenčnem razmerju in so se bojevala za prevlado. Vsako narečje je poskušalo postati »glavni« jezik ljudi, ki so tedaj govorili podobna narečja in jih danes uvrščamo v isti narod. Nekaterim narečjem je to tudi uspelo, kakor recimo pariškemu narečju v Franciji ali moskovskemu v Rusiji. Kjer je eno narečje zmagalo, tam navadno ni bilo več prostora za nadaljnji obstoj drugih narečij. Drugače pa je bilo pri Slovencih (in podobno pri Nemcih), kjer je skupni jezik nastal po nekakšnem dogovoru iz najbolj ustreznih prvin posameznih narečij. Od tistega trenutka, ko je prišlo do skupnega jezikovnega standarda, narečja niso bila več v konkurenčnem razmerju in mirno živijo ob knjižnem jeziku naprej kot izrazilo za domačo rabo.

Zamisel esperanta je podobna, kakor je bila zamisel knjižne slovenščine: s svojim sonarodnjakom naj vsakdo govori v narodnem jeziku, s pripadnikom drugega naroda pa v mednarodnem jeziku esperantu. Kompletna jezikovna podoba jutrišnjega človeka naj bi bila torej vertikalna trojezičnost: narečje, knjižni narodni jezik, mednarodni jezik. S temi tremi jezikovnimi legami je mogoče sistemsko popolnoma rešiti sporazumevalni problem na vseh nivojih. Današnji model horizontalne večjezičnosti (znanje več narečij v okviru istega jezika ali več različnih jezikov pri ljudstvih z nižjo stopnjo pismenosti – ali znanje več narodnih jezikov pri narodih z višjo izobrazbeno stopnjo) je apriori obsojen na neuspeh, saj ne ustreza niti moralnim (enakopravnost) niti funkcionalnim (jezikovna kompetenca) kriterijem.

Esperanto torej ne ogroža niti lokalnih narečij niti narodnih jezikov, temveč jim ravno zagotavlja preživetje. Avstralski sociolingvist Peter Muhlhauser, profesor na univerzi v Adelaidi, je v Atlasu jezikov in interkulturno komunikacijo v Aziji, Ameriki in Pacifiku zapisal, da se bo v prihodnosti ohranilo samo kakih pet šest jezikov (po njegovem: angleščina, španščina, nemščina, francoščina, kitajska mandarinščina in indonezijski bahasa).

V naslednjih 100 letih naj bi izginilo 90% danes še obstoječih jezikov. Do podobnih napovedi so prišli tudi pri mednarodni agenciji za kulturo UNESCO. To umiranje jezikov se bo zanesljivo nadaljevalo tako dolgo, dokler človeštvo ne bo sprejelo skupnega nevtralnega jezika, kar bo ustavilo konkurenčni boj med nacionalnimi jeziki in izrinjanje manjših jezikov po večjih.

Da je esperanto naravni zaveznik ogroženih jezikov, izpričuje tudi zavzemanje številnih esperantistov za varovanje majhnih narodnih skuin in njihovih jezikov. Že od leta 1978 deluje mednarodna esperantska organizacija za varovanje etničnih svoboščin (Internacia Komitato por Etnaj Liberecoj) s sedežem v Nemčiji, ki izdaja bilten Etnismo. Pri tej organizaciji je izšla tudi odmevna knjiga gospe Anite Altherr-Perič z Opčin pri Trstu o položaju slovenske narodne skupnosti v Italiji Ne facilas esti Sloveno en Italio (Ni lahko biti Slovenec v Italiji). Ta bilten je doslej tudi redno poročal o položaju Slovencev zunaj meja nekdanje republike Slovenije in sedanje Slovenske države.

Izbira, ki jo ponuja razvoj jezikovne podobe sveta je torej takale: ali se bo še naprej uveljavljala prevlada nekaterih najmočnejših jezikov, med njimi predvsem angleščine, na račun slabljenja in izginjanja večine manjših jezikov – ali pa bo človeštvo sprejelo esperantsko rešitev, ob kateri noben jezik ne bo več ogrožen od zunaj in bo njegov nadaljnji obstoj odvisen samo še od volje njegovih uporabnikov, ali ga želijo tudi v prihodnosti uporabljati vzporedno z mednarodnim jezikom. Če gre za slovenščino, je ta v današnjem jezikovnem sistemu nujno obsojena na počasno izginjanje, v modelu, ki ga ponuja esperanto, pa ji je strukturno zagotovljeno preživetje, edini pogoj preživetja pa je volja Slovencev samih, da svoj jezik izročajo svojim potomcem.

Esperanto je danes presežena zamisel, ker bodo prevajalsko delo kmalu dovolj dobro opravljali računalniki… Tudi če bi bilo to res, tudi če bi računalniki na ravni človekove zmogljivosti opravljali prevajalsko delo, to ne bi imelo nič opraviti z osnovno esperantsko idejo. Ideja esperantistov je namreč: neposredno in kvalitetno sporazumevanje. Prevajanje je lahko bolj ali manj kvalitetno, nikoli pa to ni neposredna oblika komuniciranja. Prav čudno je, kako isti ljudje včasih v trenutku spremenijo kriterije, kadar mislijo, da morajo zavrniti esperantsko ponudbo. Ko govorijo o esperantu, skušajo v njem za vsako ceno najti kako pomanjkljivost, kar naprej dvomijo, ali res lahko izrazi vse nianse mišljenja in čutenja. Potem pa se kar naenkrat zadovoljijo z računalniškim prevajanjem, ki iz udeleženca takega »pogovora« naredi invalida z električno protezo (slušalkami) na glavi. Živ neposreden pogovor med človekoma, ki ju ne povezuje le skupni jezik, temveč tudi zavzemanje za skupno idejo (občečloveškega bratstva), ki je zajeta v tem jeziku, se jim zdi še vedno premalo imenitna reč — navdušujejo pa se za komuniciranje s pomočjo stroja, kjer je vsak neposreden stik onemogočen, kvaliteta takega »prevajanja« pa vsaj hudo vprašljiva.

Kako je sicer z računalniškim prevajanjem, zelo slikovito pove anekdota, objavljena v Junge Welt 5. marca 1997:

Založniško podjetje in institut za tuje jezike Langenscheidt je izdelalo program za računalniško prevajanje. Za poskus so vtipkali prvi stavek iz Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki se v angleščini glasi: »All humans are born free.« Računalnik je prevedel stavek v nemščino takole: »Alle Menschen sind umsonst geboren.« (Vsi ljudje so rojeni zaman. – Prevod je formalno čisto pravilen. Angleška  »free« namreč ne pomeni le »prost«, temveč tudi »brezplačno, zaman«) Takih šaljivih primerov je v računalniškem »prevajanju« na tisoče. Drugače tudi ne more biti. Kdor približno razume, kako deluje človekov jezik in kdor ima vsaj nekaj osnovnih pojmov o tem, kako deluje računalnik, ta nikoli ne bo prišel na idejo, da bi računalniki kdaj koli lahko v resnici prevajali.

Prevajanje se dogaja na treh stopnjah. Prva stopnja je leksikalno prevajanje, se pravi iskanje besednih ekvivalentov. To računalnik v glavnem zmore – in to je tudi glavna zmogljivost prevajalskih programov. Boljši programi poiščejo za iskano besedo pač več sinonimov in tako prevajalcu olajšajo delo. Druga stopnja je sintaktično (stavčno) prevajanje, kjer je treba upoštevati položaj besede v stavku. Tu ima računalnik že hude težave. Kolikor toliko dobro deluje le pri ustaljenih reklih in formulah, kakor je to običajno v pravniškem ali administrativnem jeziku, pri tehničnih navodilih in podobno. Tretja, za računalnik nedosežna stopnja, pa je kontekstualno prevajanje, ki mora upoštevati več elementov: različen pomen besed v različnih situacijah (če rečemo, da ima kdo »smolo«, samo v izjemnem primeru velja, da ima res snov, ki se ji reče smola…), tematski sklop, časovni okvir (»republika« pri Platonu je nekaj čisto drugega kakor »republika« pri Rousseauju), odnos med pogovornima partnerjema (»ti stari osel« je lahko med dvema prijateljema ljubkovalna oblika nagovarjanja, med sprtima strankama pa žalitev, za katero je mogoče dobiti pravdo…) … itd. Celo če bi vse te parametre vključili v računalniški program; če bi vanj vrgli vse leksikone in enciklopedije, vso človeško zgodovino, vse strokovne debate in biografije pogovornih partnerjev, bi še vedno nekdo moral računalniku za vsak primer posebej povedati, kateri od naštetih in ne naštetih parametrov za kako pogovorno situacijo veljajo in kateri ne. Noben računalnik, s še takšno kompleksnostjo in kapaciteto ne more predvideti ali upoštevati tega, kar se zgodi med dvema človekoma, ko se v njunih očeh vžge iskra naklonjenosti, ljubezni ali prezira, sovraštva. In od te iskre je odvisen pomen vseh besed, ki jih po tem izrečeta. Prevajanje z računalniki, še posebej pa prevajanje literarnih besedil in osebnih pogovorov, sodi v zvrst znanstvene fantastike, v kateri je možen tudi absurd, ne sodi pa v resen pogovor o ureditvi svetovnega jezikovnega vprašanja! Vsekakor pa je zabavno dejstvo, da prav ljudje, ki zavračajo praktično preizkušeni jezik esperanto, ker mu pripisujejo togost in aritmetičnost jezikovnega »homunkulusa«, nazadnje sami pristanejo pri frankenštajnski rešitvi z računalnikom in električno protezo na glavi…

Jezikovni problem navsezadnje ni tako hud. Če ljudje hočejo, se razumejo tudi brez znanja jezika – tu je vendar še univerzalni jezik srca… Ta argument bi bil kaj vreden, ko nam bi ga njegovi zagovorniki izrekli v tem »jeziku srca«, ne pa v slovenščini, nemščini, francoščini ali katerem koli konkretnem jeziku že.

Ni mogoče zanikati, da ta »univerzalni jezik srca« res obstaja. So tudi primeri, ko je primerno, da vsi drugi jeziki utihnejo in »govori« samo še ta neslišni jezik. Vendar je raba tega jezika omejena na sporočanje najbolj elementarnih čustev in občutij; če nekoliko poenostavim, pozna samo dve besedi: »ljubim« in »ne-ljubim«. Zelo nerodno pa bi bilo v tem jeziku poučevati geometrijo, zemljepis in zgodovino, poročati o zadnjih političnih dogajanjih, sestavljati pogodbe, pisati učbenike filozofije in psihologije, pisati prošnje za nastavitev, se pritoževati pri oblastnih instancah…

Za veliko večino problemov je potreben kompleksen in dokaj natančen jezik, kakršni so sodobni nacionalni jeziki, kakršni so bili klasični jeziki in kakršen je mednarodni jezik esperanto.

Seveda je res, da se da za silo sporazumeti tudi z rokami in mimiko in mogoče še z rabo nekaj redkih besed v tujem jeziku. A za tako sporazumevanje je tudi lastna materinščina odveč. Čemu potem mučiti otroke s tremi ali štirimi urami slovenščine tedensko? In čemu potem pouk tujih jezikov? čemu angleščina, na katero navadno prisegajo isti ljudje, ki nam skušajo dopovedati, da jezik navsezadnje ni tako pomemben in se da nekako sporazumevati tudi brez njega?

Odgovor na vprašanje, ali je jezikovno oz. komunikacijsko vprašanje doma in v svetu hudo pereče vprašanje ali pa je to le pretiravanje esperantistov, ki bi radi prepričali svet, da je zdravilo, ki ga ponujajo pod nalepko ESPERANTO zanj nujno potrebno, je odvisen od tega, kakšna je posameznikova potreba po komunikaciji in kakšno stopnjo zahtevnosti pri komunikaciji pričakuje. Za človeka ozkih obzorij je svetovno jezikovno vprašanje najbrž res bolj ali manj akademsko, če ne kar čisto izmišljeno vprašanje. Ampak tak človek navadno tudi v svoji bližnji okolici ne išče pretirano stikov z drugimi. In njegovi pogovori, če že do njih prihaja, navadno ne sežejo dosti globlje od najbolj vsakdanjih potreb in opravkov. Za takega človeka je najbrž res dovolj, če obvlada domače narečje s 300 do 500 mi.

Podobno je z ljudmi, ki sicer zaradi svojega poklica ali drugih interesov, morajo imeti stike z ljudmi drugega jezika, vendar želijo z njimi zgolj opraviti posel, ne čutijo pa želje in potrebe, da bi se vanje poglobili, da bi se z njimi pogovarjali ali dopisovali na isti ravni, kakor lahko to delajo z rojaki istega jezika. Za take ljudi je znanje osnov angleškega jezika s kakšnimi dva do tri tisoč mi čisto zadostna rešitev. Ker je tako nezahtevnih ljudi na našem planetu veliko, nastaja vtis, kakor da je jezikovno vprašanje že zadovoljivo rešeno. Pred nedavnim (v aprilu 1997) je bila na 1. programu avstrijskega radia oddaja »Evropske diagonale«, v kateri so podali zgodovinski pregled jezikovne ureditve Evrope. Ugotovili so, da je z uveljavitvijo angleščine kot »de facto« evropskega jezika v Bruslju in Strassbourgu prišlo do izrednega poplitvenja pogovorov med diplomati in uradniki Evropske zveze in njenih ustanov.

Drugače pa je z ljudmi, ki se ne želijo zadovoljiti s površnim turističnim ali plehkim kuloarskim sporazumevanjem s pripadniki drugih narodov. Ti se bodisi lotijo intenzivnega poglabljanja v kak drug jezik, s čimer v najboljšem primeru rešijo to vprašanje za stik z uporabniki tistega jezika – ali pa najdejo pot do mednarodnega jezika, ki pomeni rešitev tega vprašanja za vse primere. Esperantisti so torej osebe, ki po eni strani zavračajo današnjo jezikovno ureditev, ki pomeni prevlado močnejših in bogatejših nad šibkejšimi in revnejšimi, in zahtevajo dosledno jezikovno enakopravnost, po drugi strani pa se ne zadovoljujejo s kvaliteto in intenzivnostjo komunikacije, ki jo omogoča šolsko znanje tujih jezikov. Po logiki stvari enakopravnosti vseh jezikov ni mogoče doseči brez uvedbe skupnega nevtralnega (nevtralnega glede na nacionalno ali politično pripadnost) jezika. A tudi komuniciranje na enaki ali skoraj enaki ravni, kakor jo dosegamo v materinščini, je mogoče samo v tako logično zgrajenem, preprostem in lahko priučljivem jeziku, kakor je esperanto.

Relativno majhne možnosti za uveljavitev esperanta v našem času izvirajo prav iz splošnega pomanjkanja čuta za pravičnost (tako je recimo predsednica Liberalnega foruma dr. Heide Schmid v neki anketi za Salzburger Nachrichten prostodušno izjavila, da ne razume, zakaj bi bila raba angleščine v smislu skupnega jezika moralni problem…) in iz splošne nagnjenosti k površnosti in plitkosti, ki sega od cenene masovne proizvodnje dobrin do nezahtevnega plitkega komuniciranja na vseh ravneh. Esperantisti so ljudje, ki imajo do komunikacije višje zahteve, tako v etičnem, kakor tudi v kakovostnem pogledu.

Rešitev jezikovnega problema je v tem, da bi se ljudje bolj učili tujih jezikov. Vsak Evropejec naj bi znal poleg materinščine vsaj še angleščino in enega od sosednjih jezikov… Ta zahteva je po logični plati nekoliko nenavadna. Če odmislimo kriterij pravičnosti, bi bil jezikovni problem rešen že, če bi se vsi naučili angleščine. Čemu potem še »jezik soseda«? Ta nenavadnost je istega izvora kakor vztrajanje pri francoščini kot drugem diplomatskem jeziku, čeprav je skoraj nihče več ne uporablja in to vlogo skoraj izključno prevzema angleščina. V tej zahtevi je vendarle skrita moralna zadrega. Nihče si ne upa naravnost zahtevati prednostni položaj za angleščino. Da bi to nekoliko omilili in prikrili, postavljajo ob angleščino še francoščino, da bi bila stvar videti še lepša, pa še zahtevo, da bi vsak Evropejec znal tudi vsaj en sosedni jezik.

Toda: ali je jezikovni problem bistveno manjši, kadar Madžar, ki ima sedem jezikovnih sosedov, če jezikovnih skupnosti v sami Madžarski ne omenjam, izbere enega izmed njih, recimo romunščino in se ga za silo nauči? In čemu sploh, če pa naj se Romuni in vsi drugi prav tako naučijo angleščine? In če se ta Madžar z romunske meje, kjer je bil recimo motiviran za učenje sosednje romunščine, službeno preseli na avstrijsko mejo, ali naj se takoj začne učiti nemščine? In ko se bo čez nekaj let morda preselil na slovensko mejo, ali naj romunščini in nemščini doda še slovenščino? Zahteva po evropski »trojezičnosti« bi bila vesela šala, ko se za njo ne bi skrival nečeden namen prikriti neformalno prevlado angleščine.

Pred leti smo imeli v Celovcu posvet o evropskem sodelovanju. Osrednja tema posveta je bila komunikacija. Pokojni avstrijski pisatelj madžarskega rodu Georgy Sebestyen je čisto pravilno ugotavljal, da je Evropa bila Evropa samo tedaj, ko je imela skupno idejno podlago — krščansko vero — in skupni jezik: latinščino. Homeopatske sledi krščanstva v pripravkih humanizma so kot skupna idejna in vrednostna podlaga Evrope še ostali, skupnega jezika pa ni več. Ravnatelj Mednarodnega esperantskega muzeja v okviru dunajske Nacionalne knjižnice mag. Herbert Mayer je na ta posvet poslal svojo pobudo, da udeleženci premislijo možnosti za postopno uvajanje mednarodnega jezika esperanta v razne pobude evropskega združevanja. Temu stališču je pritegnil tudi koroški esperantist g. Martin Stuppnig iz Podkloštra v Zilji, ki je Mayerjevo vabilo podkrepil z lastnimi izkušnjami v rabi mednarodnega jezika. Udeleženci, med njimi uredniki koroških časopisov, nemških in slovenskih, so se esperantski pobudi veselo nasmejali. Nekateri so ob tem izrekli oz. ponovili zahtevo, da se je treba učiti jezikov svojih sosedov. Drugi so se zavzeli za večje možnosti simultanega prevajanja, tretji pa so videli rešitev v računalnikih. Bilanca je ta, da se doslej (po več ko 10 letih) niti eden od tam prisotnih ni naučil nobenega izmed sosednjih jezikov, kolikor ga kot pripadnik slovenske narodne skupnosti ni znal že prej. V resnici s to zahtevo tudi nihče ni mislil resno. To karto izvlečejo iz rokava vedno le tedaj, ko se srečajo s pobudo pravične in racionalne rešitve z rabo mednarodnega jezika esperanta. Tedaj popade te ljudi nenavadno veselje do učenje sosednjih jezikov. Žal to veselje pri priči ugasne, ko zadnji esperantist ali simpatizer esperanta zapusti konferenčno dvorano…

Esperanto je jezikovna solata… Danes, ko imamo o prehrani drugačne predstave in znanje, kakor je bilo to pred sto leti, ko se je porodil ta predsodek, to pravzaprav ni več tako slaba ocena o mednarodnem jeziku. Solata je mešanica zdravih in osvežujočih sestavin, je tako rekoč idealna hrana. Tudi najbolj značilna barva solate – zelena – se pokriva z zeleno barvo kot znamenjem upanja v esperantskem znaku in na esperantski zastavi. S tega vidika danes tega »očitka« sploh ni treba več zavračati.

Avtorji tega predsodka seveda niso hoteli reči, da je esperanto svež in poln hranilnih ter varovalnih snovi kakor solata, temveč so hoteli izraziti svoj odpor pred jezikom, ki je po svoji sestavi tako »zmešan« kakor solata.

Za ta predsodek bi si esperantisti sami kvečjemu želeli, da bi imel prav. Marsikdo pogreša v esperantskem besedišču več besednih korenov iz območij zunaj indoevropske družine jezikov. Žal ni tako. Esperantsko besedišče je v več ko 70% sestavljeno iz besed latinskega izvora, ki pa so bile sprejete po njihovi rabi v francoščini, nemščini, angleščini, poljščini in ruščini. Slovenski latinist in esperantolog prof. Franjo Modrijan, sicer prevajalec Cankarjeve zgodbe Hlapec Jernej in njegova pravica v esperanto, je med obema vojnama objavil knjižico Latinaj elementoj en Esperanto (Latinske prvine v esperantu), kjer dokazuje, kako je esperanto z leksikalnega in morfološkega stališča pravzaprav le poenostavljena latinščina. Sodobna esperantologija Modrijanu sicer oporeka, saj esperanta ne razume več kot indoevropski ali celo romanski jezik, temveč vidi v njem predvsem aglutinsko strukturo. Kljub temu pa ostaja nesporno dejstvo, da je esperantsko besedišče relativno enotno in v večini primerov bližje latinskim izvirnim oblikam, kakor pa besede v sodobnih romanskih jezikih.

A če »kritiki« esperanta že tako iščejo jezik, ki bi jih zaradi svojega pestrega besedišča spominjal na solato, jim radi nekoliko pomagamo. Jezik z izrazito neenotnim besednim gradivom je angleščina, ki je nastala kot zlitje normanske francoščine in germanske saščine. Temu pa se je pridružil še obsežen pritok grških in latinskih besed, pozneje, v času kolonialnih osvajanj, pa tudi besed iz azijskih in afriških jezikov. Prav to, da je angleški jezik tako neenoten, da je resnična jezikovna solata, mu daje tako izrazno bogastvo.

Mogoče je domnevati, da se bo besedna enotnost esperanta s širšo uveljavitvijo in rabo zmanjšala in da se bo esperanto v tem smislu vse bolj razvijal po vzoru angleščine. Deloma je to mogoče opaziti že sedaj.

Esperanto je domislica komunistov (katoličanov, buržujev, framasonov, anarhistov, Judov itd.)… Skoraj ni politične ali ideološke skupine, ki ne bi kdaj pripisala esperantsko zamisel svojemu nasprotniku. Če bi bile te domneve resnične, potem bi ta jezik moral postati splošno razširjen že nekaj let po svojem nastanku, saj vsi ti očitki izvirajo še iz začetka 20. stoletja.

V obsežni knjigi Esperanto, la danĝera lingvo (prevedena tudi v nemščino, italijanščino in ruščino), ki jo je napisal nemški publicist in zgodovinar Ulrich Lins, je nadrobno podana zgodovina preganjanja mednarodnega jezika in oseb, ki so se zanj zavzemale ali ga uporabljale. Tako Hitler, kakor tudi Stalin sta dala pobiti nekaj deset tisoč esperantistov. Da bi bil komunizem kdaj navdušen nad esperantsko idejo, je izključeno že iz naslednjih treh razlogov: 1. Stalin je kot jezik svetovnega proletariata predvidel ruščino, v daljni prihodnosti pa je videl zlitje vseh jezikov v enega samega. 2. Stalinizem je v esperantistih videl potencialne špijone mednarodne zarote zoper komunizem. 3. Če bi bili komunisti pristaši esperantske ideje, bi jih prav nič ne oviralo, da bi jo z dekretom uresničili, kakor so uresničili vrsto drugih zamisli.

Prav tako nesmiseln je tudi predsodek, da je esperanto predvsem zamisel katoličanov. Ta predsodek se je porodil predvsem na podlagi nekaterih zelo ugodnih ali celo navdušenih izjav nekaterih papežev o esperantu. V katoliški Cerkvi je sicer razmeroma opazna skupina, ki si prizadeva uveljaviti mednarodni jezik kot delovni jezik Cerkve, a do uresničitve tega cilja je še zelo dolga pot.

Prostozidarstvo združuje predvsem ljudi finančne, politične in znanstvene moči in veljave. Ti ljudje pa v glavnem komunicirajo v angleščini in nimajo prav nikakršne želje, da bi uveljavljali kriterij jezikovne pravičnosti, ki je podlaga esperantske ideje. Tudi tu je mogoče reči: če bi se te združbe res navduševale za esperanto, jih prav nič ne bi oviralo, da bi ga najprej uvedle kar za domačo rabo v lastnih ložah…

Kljub vsem tem argumentom pa boste še vedno naleteli na kakega učenega čudaka, ki bo ob besedi esperanto z odporom zamahnil z roko in rekel: »Komunistična domislica…« V takem primeru je bolje otresti prah s svojih sandal in oditi naprej, kakor je pred dva tisoč leti svetoval nekdo, ki tudi ni imel manj težav z »zaroto« nespameti in predsodkov.