Zgodovina esperanta

Ludwig Lazarus Zamenhof, oče esperanta

dr. Ludwig Lazarus Zamenhof,
oče esperanta

Iz razdeljenega mesta

Ludwig Lazarus Zamenhof, rojen leta 1859 v judovski družini, je odraščal v Bialystoku, ki leži v današnji Poljski, v Zamenhofovem času pa je bil to del zgodovinske Litve in gubernija v ruskem carstvu. V mestu je živelo več narodov: Judje (večina), Rusi, Nemci, Poljaki in Litvanci, ki so živeli v ločenih soseskah. Med skupinami je bilo veliko napetosti, ki so pogosto preraščale v nasilje, ruska soldateska pa je vsakih nekaj let uprizorila morlski pogrom nad judovskim prebivalstvom. Zamenhof je ugotavljal, tudi na lastni koži, brutalen odnos do judovske skupnosti in veliko razdeljenost skupin, ki so temeljile na jezikovni osnovi. Govorili so: jidiš, ruski, nemški, poljski in litvanski jezik. V tem času ni bilo nič nenavadnega, da trgovci niso hoteli streči drugače govorečim strankam.

Priprava jezika

Zamenhof je verjel, da če bi rešil težave z medsebojnim sporazumevanjem, bi ljudje imeli večje razumevanje drug za drugega in bi lahko živeti skupaj v miru. Tekoče je govoril rusko, jidiš in nemško, študiral je še druge jezike, vključno s francoščino, angleščino, latinščino in grščino. Obvladal je tudi staro hebrejščino, iz katere je prevedel celotno Staro zavezo. To so jeziki, na podlagi katerih je zasnoval svoj projekt, sestavo nevtralnega mednarodnega jezika.

Že kot gimnazijec je razvil prvo različico mednarodnega jezika, imenovano “Lingwe uniwersala”. Ko je odšel na študij medicine v Moskvo, naj bi po nepotrjeni anekdoti vse svoje zapiske dal v hrambo očetu. Njegov oče, ki je bil profesor tujih jezikov in carski cenzor, je bil zaskrbljen za študijski uspeh sina in zaradi možnosti, da bi oblasti našle zapiske in naj bi jih sežgal.

Ob svoji vrnitvi s študija iz Moskve je Zamenhof ugotovili, kaj je njegov oče naredil. Bil je prisiljen vso stvar začeti nanovo. Potreboval je deset let, da je svoj jezik izpopolnil.
.
Leta 1887 je v petih jezikih objavil prvi učbenik mednarodnega jezika v brošuri z naslovom “Lingvo Internacia” pod psevdonimom “D-ro Esperanto”, kar pomeni “Doktor Upajoči”. To je pozneje postalo ime jezika. Število esperantistov je hitro naraščalo in v kratkem času je bilo veliko Esperantskih klubov in društev po vsem svetu. Prvi svetovni kongres esperanta ali Universala kongreso je potekal v Boulogne -sur-Mer v Franciji leta 1905, ki se ga je udeležilo več ko 600 ljudi iz vse Evrope.

Esperanto skozi vojne in diktature

Svetovni Kongresi so potekali vsako leto do izbruha svetovne vojne. Zamenhof je umrl leta 1917, medtem ko je bila Evropa sredi krvavih spopadov – daleč od njegovih sanj, v katerih je videl živeti vse narode v miru. Po vojni so esperantisti ponovno začeli organizirati mednarodne kongrese in pri Ligi narodov (League of Nations) so si esperantisti prizadevali, da bi ta sprejela esperanto kot uradni jezik. Vsi delegati, razen enega, so glasovali za ta predlog. Slednji – iz Francije, je s pomočjo veta to preprečil, ker je trdil, da je francoščina že mednarodni jezik.

Med širitvijo fašizma in nacionalnega socializma po vsej Evropi v tridesetih letih, so esperanto uporabljali v boju za svobodo. Uporabljali so ga v Španiji med državljansko vojno, za spodbujanje mednarodnih prostovoljcev v boju za špansko republiko. Jezik so marsikje prepovedali, esperantiste je preganjalo veliko totalitarnih režimov. Franco je verjel, da so vsi esperantisti komunisti, Stalin ga je imel za jezik vohunov, Hitler je videl esperanto kot del svetovne judovske zarote. To je posebej navedel v svoji knjigi Mein Kampf. Esperantisti so se znašli med tistimi, ki so bili žrtve holokavsta, množično pa jih je dal pobijati tudi Stalin. To so čutili tudi člani Zamenhofove družine. Njegovo hčer Lidijo so ubili v koncentracijskem taborišču Treblinka leta 1942. Od vse Zamenhofove družine je edini preživel nacistično strahovlado Zamenhofov vnuk dr. inž. L. C. Zaleski-Zamenhof, svetovno znani arhitekt, ki je še danes dejaven privrženec jezika svojega deda. Njegova knjiga „Zamenhofova ulica” je pred leti izšla tudi v slovenskem prevodu.

Stoletje pozneje esperanto še vedno živi

V času po 2. svetovni vojni je Esperanto doživel razmeroma uspešno rast. Svetovna organizacija za izobraževanje in kulturo UNESCO je leta 1954 v Montevideu sprejela resolucijo, s katero je esperantskemu gibanju priznala zasluge v smislu ciljev Združenih narodov, v naslednji resoluciji, sprejeti leta 1985 v Sofiji, pa je državam članicam priporočila, naj spremljajo delo svetovnega esperantskega gibanja in ga podprejo. V nekaterih komunističnih državah, kakor v Sovjetski zvezi, je bil esperanto pod Stalinom preganjan in oviran, čeprav ne formalno prepovedan, kakor je bil dolgo časa v DDR, Albaniji in Romuniji. V drugih državah vzhodne Evrope in tudi v Jugoslaviji pa je bil deležen načelne naklonjenosti oblasti in tudi nekolikšne denarne podpore, poučevali so ga v nekaterih šolah in ga uporabljali v radijskih oddajah. Sedaj v digitalni dobi, je dobil esperanto nov zagon še s pomočjo spleta. V našem času se klasične oblike delovanja – v klubih, društvih, državnih zvezah – umika sodobnim oblikam delovanja, ki potekajo predvsem po svetovnem elektronskem spletu. Tako je esperantska Vikipedija ena najbolj živih in obsežnih.

Microsoft je esperantski črkopis že davno uvrstil v svoj nabor znakov, kakršnega uporablja vsak sodoben računalnik. Google je esperanto uvrstil med 64 jezikov, med katerimi je možno avtomatično prevajanje preprostejših besedil. Če vtipkamo v iskalnem sistemu Google besedo „Esperanto”, dobimo danes že blizu sto milijonov zadetkov, kar dovolj očitno zavrača pomislek, da bi bil esperanto jezik, ki ga „nihče ne govori”. Prihaja do pobud zunaj esperantskega gibanja, kakor je to partnerstvo med nemškim mestom Herzberg am Hart in poljskim mestom Gora, ki sodelujeta s pomočjo skupne uporabe esperanta, Herzberg pa se je sploh preimenoval v „Herzberg – Esperantostadt” (esperantsko mesto). Prihodnost bo pokazala, ali se bo vzor takih partnerstev razširil po Evropi in svetu, s čimer bi Zamenhofov mednarodni jezik dobil novega zagona.

Ideja tudi za župana Maribora in mogoče Gradca v Avstriji, saj obe mesti povezuje ista oseba, dr. Henrik Haas, ki se je ob koncu 19. stoletja kot pravnik iz Gradca preselil v Maribor in sem zanesel seme esperantskega gibanja, katerega dediči smo danes mi. V Mariboru se namreč ni zavzemal samo za mednarodni jezik, ampak, kar je za esperantiste značilno, tudi za enakopravnost slovenskega jezika v sodstvu tedaj še obstoječe avstrijske monarhije, v kateri smo živeli tudi Slovenci.