Zlatko Tišljar – 70 let

Ob 70. obletnici Zlatka Tišljara je članom EDM spregovoril o svojem plodnem delu, od teh je več kot 50 let esperantist.

Razgovor z Zlatkom Tišljarom ob njegovi 70. obletnici je vodila Melita Cimerman, podpredsednica društva.

Razgovor z Zlatkom Tišljarom ob njegovi 70. obletnici je vodila Melita Cimerman, podpredsednica društva.

Življenje Zlatka Tišljarja ni mogoče kar tako, na kratko, zajeti v besede. Zato se nam je v slabih dveh urah pogovora odgrnil pogled le na nekatera obdobja njegovega delovanja.

Zlatko je bil rojen v Zagrebu, kjer se je tudi šolal. Že izbira njegovih študijskih smeri nam kaže, da je bil že od nekdaj radoveden in nemiren duh, ki je zgodaj začel razmišljati o ustroju družbe in vlogi ter nalogah posameznika v družbi. Nikoli ni kar slepo verjel utečenim potem, nikoli ni novim družbenim trendom sledil brez razmišljanja in lastne kritične presoje, čeprav to ni bilo vedno lahko in mu je prineslo v življenju marsikatero nevšečnost včasih pa tudi resne težave.

Njegovo življenje in ustvarjanje lahko delimo na dve glavni obdobji: zagrebško in mariborsko. Zagrebško obdobje ni bilo posvečeno samo postavljanju temeljev za lasten intelektualni razvoj in uresničevanju prvih zamisli, ki so se mu ob tem porodile marveč je bilo posvečeno tudi življenju v mladi družini. Že zgodaj je spoznal, da je njegovo poslanstvo kultura v najširšem smisli, zato se je ukvarjal z večino njenih pojavnih oblik. Istočasno pa je kulturo razumel kot I. Kant in sicer kot idejo moralnosti, ko ljudje zavestno usmerjajo svoja dejanja v dobre namene.

Za zagrebško obdobje je tako značilno raziskovanje in iskanje različnih poti ter možnosti za neovirano uresničevanje lastnih idej. Kot mlad človek se je spustil v podjetniške vode in ustanovil svoje lastno podjetje, ki se je ukvarjalo s kulturo kot glavno dejavnostjo. S svojimi sodelavci je postavil na noge Lutkovni festival, ki je v Zagrebu še danes tradicionalna prireditev, ukvarjal se je z založništvom in iskal nenavadne delovne izzive, ki mu jih vse do danes nikoli ni zmanjkalo. Zlatko je namreč eden tistih, ki so sposobni zelo hitro in brez nepotrebne navlake zaznati bistvo nekega problema in ga tudi umestiti v širši kontekst.

Kot dijak srednje elektrotehniške šole se je srečal z idejo esperanta, ki ji je ostal zvest vse do danes. Jezik ga je tako prevzel, da sta tudi njegovi hčerki odraščali ob hrvaščini in esperantu kot drugemu jeziku. Vendar ga k esperantu ni pritegnil samo jezik kot precej nezapleteno sporazumevalno sredstvo med različnimi narodi ampak predvsem ideja in sporočilo, ki ju ta jezik nosi. Ludwik Zamenhof, oče esperanta je na kongresu esperantistov sam povzel bistvo svoje ideje, ko je povedal, da je esperanto poskus, “da bi na osnovi jezikovnega sporazumevanja porušili zidove med narodi in istočasno ljudi navajali, da v svojih bližnjih gledajo človeška bitja oziroma brate”. Strpnost in spoštovanje različnosti med raznimi kulturami bi lahko tako pomembno prispevali k ohranjanju svetovnega miru.

Po razmeroma mirnem in urejenem življenjskem obdobju pa se je leta 1991 zgodilo nekaj, kar je močno zamajalo Zlatkov optimizem in upanje v sožitje različnosti. Sila velikih sprememb je porušila utečeno stanje v Evropi , še zlasti pa na Balkanu in ga vrgla v sredo vojnih dogodkov. Vedno kadar v življenju spremenimo ustaljene smeriali okolje, ko zapustimo neko zvezo, poklic, hišo ali mesto bivanja je to lahko zelo boleče. Ampak po tej začetni bolečini nastane vedno nekaj novega, odprejo se nam nova obzorja, postanemo bolj fleksibilni in tolerantni in nenazadnje tudi bolj učljivi. Enako se je zgodilo tudi Zlatku. Prisiljen je bil zapustiti rodni Zagreb, svojo hišo in družino in poiskati nov kraj za življenje in delo. Prišel je v Maribor.

Stanje v njegovi domovini Hrvaški in širše v Jugoslaviji ga je tudi po prihodu v Maribor globoko vznemirjalo in nenehno je razmišljal o vzrokih, ki so zakrivile propad sveta njegove mladosti. Leta 1992 je to skušal izraziti v pesmi:

Evropo, čovjeka si izdala
U Bosni se urušila Evropa,
jer je tamo čovjeka izdala.
U Bosni su se tri vjere i tri naroda navikli na blizinu,
na užitak uslijed različitosti.
I kad je monstrum poslao kriminalne čete
da s podsmjehom razderu suživot,
Evropa je zatvorila oči.
Kad je monstrum iz Bijeloga Grada
taj grad u Crno Selo pretvorio,
i srpe poslao da ljude sasijeku,
jedan je rat sjeverno šezdeset ljudi progutao,
drugi je rat južnije šezdesettisuća usisao,
treći je rat još južnije šestotisuća proždro
dok je četvrti šezdeset milijona poželio.

Probudi se Evropo!
Monstrum je u visokom stanju trudnoće
i sposoban je poput maslačka razasuti sjeme mržnje
svuda po tvojim poljima.
Misleći da te se to ne tiće, uskoro ćeš se kajati
ne samo zbog mrtvih dječjih očiju na Balkanu,
već i uslijed krikova užasa tvojih majki.
Tumor se sarkastički veseli tvojemu tkivu.

Ker pa je Zlatko med tistimi, ki se znajo prepustiti gibanju in spremembam, in ki zna sprejemati življenje z vsemi sončnimi in senčnimi stranmi, je kljub vsem neugodnim okoliščinam začel z mariborskim obdobjem svojega življenja. Res je začel skoraj čisto na novo, vendar je bil tokrat oborožen z izkušnjami in celo vrsto znancev in prijateljev po vsem svetu, s katerimi je delil ideje in stališča. Zopet je ustanovil svoje lastno podjetje, ki ga je poimenoval Inter-kulturo in se začel ukvarjati s podobnimi temami kot v zagrebških časih. Izdajal je knjige v esperantu in omogočil nekaterim slovenskim pisateljem, da prodro do bralcev v daljnih, včasih za nas eksotičnih krajih, ki jih sicer nikoli ne bi dosegli, ker bi bili prevodi njihovih del mnogo predragi. Tudi sam je napisal nekaj knjig s področja jezikovne stroke in politike, v tujino so ga vabili na predavanja o jezikovnih problemih in problemih v družbi nasploh. Organiziral je javne tribune, kjer je gostil osebe, ki so izstopale iz običajne sredine in so bile zato zanimive tudi drugim, ki so se iz njihovih izkušenj skušali naučiti kaj novega. V 90. letih je v avstrijskih mestih Celovec in Gradec sodeloval pri nastanku mestnih lutkovnih festivalov in festival v Gradcu La Strada še vedno razveseljuje gledalce. Bil je pobudnik in soustanovitelj Društva za evropsko zavest, v okviru katerega so potekali zelo aktualni forumi na temo Evropa, na katerih so strokovnjaki naše lokano okolje osveščali in obveščali o priložnostih in težavah, ki jih vstop v Evropsko unijo prinaša. Med prvimi v Sloveniji je že leta 1993 začel snovati in pripravljati evropske projekte, v katerih se je loteval različnih področij kulture. Jezik in vse njegove značilnosti ostajajo zanj tudi danes osrednja tema zanimanja in preučevanja, vidi ga kot sredstvo komunikacije pa tudi kot medija, ki nosi v sebi duh časa in omogoča kulturni spomin. Projektu naravnanem na temo različnosti in istočasno bogastva evropskih jezikov je bila v letu 2006 dodeljena tudi nagrada za najboljši mednarodni projekt leta v Sloveniji. Druga tema, s katero se je poglobljeno ukvarjal in o kateri piše v svojih člankih je evropska identiteta. Na osnovi spremljanja političnega dogajanja v Evropi zagovarja prepričanje, da brez skupnih točk, ki bodo povezovale prav vse prebivalce Evrope, ne bo možno obdržati politične tvorbe, ki je nastala predvsem na gospodarskih in finančnih temeljih. Prebivalci evropske skupnosti si morajo znati odgovoriti na vprašanje, kaj jih v primerjavi z drugimi političnimi tvorbami še združuje in za kaj si želijo, da jih povezuje. S snovanjem takšnih projektov je nadaljeval tudi, ko se je zaposlil na Andragoškem zavodu v Mariboru kot mentor v programu Projektno učenje mladih. S svojimi bogatimi življenjskimi izkušnjami, neizčrpnim optimizmom in sprejemanjem različnosti je prinesel v ta program nove vrednote, ki jih je mladim posredoval z veliko razumevanja in ljubezni in jim včasih nadomestil manjkajoče starše oziroma družino.

V mariborskem obdobju se je nenehno izobraževal in zaključil celo formalni študij na mednarodni univerzi v San Marinu na temo kibernetike v jezikoslovju.

Esperanto pa je ostajal in ostaja še naprej v središču njegovega zanimanja in delovanja. Takoj po prihodu v Maribor pred 25. leti je oživil delovanje Esperantskega društva Maribor, postal je njegov zelo dejavni tajnik, organiziral srečanja in tečaje in sprejel tudi funkcijo tajnika evropske Esperantske zveze ter v Mariboru organiziral mednarodne kongrese v letih 2004, 2005 in 2007.

Pritegnila ga je tudi politika in s svojimi nazori je postal podpornik programa stranke Zeleni Slovenije, kjer se je vključil tudi v delovanje lokalnega odbora v Mariboru. Tudi tam je neutrudno opozarjal na sprejemanje drugačnosti, na razmišljanje o prihodnosti, na mirno reševanje problemov in na prizadevanje za družbo, ki bo imela razumevanje za vse svoje člane.

Zlatko Tišljar, vsem prijateljem in znancem znan pod vzdevkom Pajo, živi danes med Zagrebom in Mariborom. Tako v njegovi prvi kot tudi drugi domovini ga enako cenimo in spoštujemo in to predvsem zaradi njegove notranje moči in pozitivne energije, ki mu pomaga, da svojo življenjsko modrost prenaša tudi na vse v svoji okolici.

Melita Cimerman

Razgovor z Zlatkom Tišljarom ob njegovi 70. obletnici.

Razgovor z Zlatkom Tišljarom ob njegovi 70. obletnici.

Razgovor z Zlatkom Tišljarom ob njegovi 70. obletnici.

Razgovor z Zlatkom Tišljarom ob njegovi 70. obletnici.

Drugi del ob njegovi 70. obletnici Zlatka Tišljara je potekal v prijetnem druženju.

Drugi del ob 70. obletnici Zlatka Tišljara je potekal v prijetnem druženju (imeli smo dva rojstnodnevnika).

Najpomemnejše delo dobro opravljeno!

Najpomemnejše delo dobro opravljeno!

Druženje se je kar nadaljevalo v prijetnem pogovoru.

Druženje se je kar nadaljevalo v prijetnem pogovoru.