Esperantski pravopis je fonetičen. Črke, ki se razlikujejo od slovenskih, so: Ĉ, ĉ = Č; Ĝ, ĝ = Dž, Ĥ, ĥ = H (trdo, kot haha); Ĵ, ĵ = Ž; Ŝ, ŝ = Š; Ŭ, ŭ = U (skupaj s predhodnim samoglasnikom a ali e kot dvoglas aû, eû). Lažje pisanje esperantskih črk omogoča program Tajpi..
Poudarek je vedno na predzadnjem zlogu. Če je beseda zaradi izpusta samostalniške končnice -o apostrofirana, je poudarek na koncu.
Esperanto pozna določni člen »la«, ki ne izraža spola, temveč določenost, znanost ali absolutnost besede, pred katero stoji.
Besede so sestavljene iz korenov s stalnim pomenom, končnic za besedne vrste, končnic za množino in akuzativ, predpon in pripon za dopolnjevanje oz. spreminjanje pomena. Vse te sestavine je mogoče z upoštevanjem logike in smiselnosti prosto sestavljati, kar pomeni, da lahko iz enega korena izvedemo tudi do 20 novih besed. Viri esperantskega besedišča so trije: univerzalni slovar, kakor ga je sestavil oče mednarodnega jezika Zamenhof; sestavljanje novih besed s pomočjo kombiniranja besednih sestavin; uvajanje neologizmov. Tako so vse »tujke«, ki imajo univerzalen pomen, samodejno tudi esperantske besede.
Samostalniki se brez izjeme končujejo na -o (hom’o = človek). Normalno obrazil od korena seveda ne ločujemo z apostrofom! Množino naredimo s končnico -j, ki jo pritaknemo besedi v osnovni obliki (hom’o’j = ljudje). Tožilnik oz. akuzativ naredimo s končnico -n, ki jo pritaknemo samostalniku v ednini ali množini (hom’o’n = človeka; hom’o’j’n = ljudi). V smislu obrazil ima esperanto tako samo dva sklona: imenovalnik in tožilnik. Tako jasno razlikuje osebek od predmeta, česar moderni zahodni jeziki v glavnem ne morejo in imajo zato strogo določen besedni red. V esperantu pa je besedni red zaradi jasnosti tega razlikovanja zelo svoboden. Druge »sklone« delamo v esperantu tako kakor v modernih romanskih in germanskih jezikih, z rabo predlogov, za katerimi je samostalnik vedno v imenovalniku (de homo = od človeka; al homo = k človeku; kun homo = s človekom itd.) Teh »sklonov« je torej toliko, kolikor je predlogov. Samostalniki v esperantu nimajo spolne označenosti, ker obstaja samo naravni spol, ki ga izražamo z osebnim zaimkom za žensko bitje (ŝi = ona) ali s pripono -in, ki tudi označuje žensko bitje (knabo = deček ~ knab’in’o = deklica). Končnica -o torej ne izraža moškosti, temveč samo idejo samostalnika!
Pridevniki se brez izjeme končujejo na -a (grand’a = velik). Tudi pridevnik sklanjamo enako kakor samostalnik, z dodatkom končnice -n; množino naredimo z dodatkom končnice -j. Pridevnik se v sklonu in številu ujema s samostalnikom (granda homo, grandan homon, grandaj homoj, grandajn homojn…). Pridevnike stopnjujemo s predlogoma pli ol (bolj od) in plej el (najbolj izmed).
Pridevniška končnica -a ne izraža ženskega spola, temveč samo idejo kvalitete oz. lastnosti, kar je vsebina pridevniške besedne vrste.
Prislovi se končujejo na -e (bel’e = lepó). Stopnjujemo jih enako kakor pridevnke (pli bele = lepše; plej bele = najlepše). Obstaja pa tudi vrsta korenskih prislovov na -aŭ (hodiaŭ = danes; baldaŭ = kmalu), kjer dvoglasnik aŭ ne šteje kot obrazilo, temveč je del besednega korena. Če takim besedam dodamo že znana obrazila za izražanje besednih vrst, dobimo prislovne samostalnike (baldaŭ’o = skorajšnjost); prislovne pridevnike (baldaŭ’a = skorajšnji) ali celo prislovne prislove (baldaŭ’e = skorajšnje, na skorajšnji način).
Glagoli se v nedoločniku brez izjeme končujejo na -i (parol’i = govoriti). Osebne glagolske oblike (spregatev) tvorimo tako, da sestavljamo osebne zaimke (mi = jaz; vi = ti, vi; li = on; ŝi = ona; ĝi = to, ono; ni = mi; vi = vi; ili = oni) z glagolskimi oblikami za tri čase, pogojnik, velelnik in želelnik. Končnica za preteklost je -is (mi parol’is = govoril sem); za sedanjost -as (li parol’as = on govori); za prihodnost -os (ili parol’os = govorili, govorile bodo). Končnica za pogojnik je -us (ŝi parol’us = ona bi govorila). Velelnik delamo s končnico -u (Parol’u! = govori!). Želelno obliko pa delamo z velelniško končnico in predlogom ke (Mi dezir’as, ke li parol’u! = Želim, da bi on govoril!). Poleg osnovnih glagolskih oblik pa imamo še sestavljene s tvornimi in trpnimi deležniki. Tvorni deležniki so: -inta (za preteklost), -anta (za sedanjost) in -onta (za prihodnost). Trpni deležniki so -ita, -ata, -ota. S sestavo pomožnega glagola v ustrezni osebi in času oz. naklonu in ustreznega deležnika, lahko dobimo popolno simetrično tabelo tvornih in trpnih glagolskih oblik, kakršne ne pozna noben drug jezik. (Npr.: Mi est’as parol’ant’a pri la tasko, kiu est’as far’ot’a = Govorim o nalogi, ki jo bo treba narediti. Dobesedno: Sem govoreč o nalogi, ki bo narejena.)
Enako spregamo glagol in sestavljamo naklone in čase z neosebnim zaimkom oni (oni parolas = govorijo, govori se).
Števniki: unu (1), du (2), tri (3), kvar (4), kvin (5), ses (6), sep (7), ok (8), naš (9), dek (10), dek unu (11), dek du (12) dudek (20), tridek (30), tridek kvin (35), cent (100), cent tridek kvin (135), mil (1000), mil ducent tridek kvin (1235).
Vrstilne števnike delamo z dodano pridevniško končnico -a (unu’a = prvi; dektri’a = trinajsti). Ločilne števnike delamo s prislovno končnico -e (unu’e = prvič). Množilne s pripono -obl in prislovno končnico -e (dek’obl’e pli = desetkrat več). Delilne števnike delamo s pripono -on (dek’on’o de = desetina od). Zbirne števnike delamo s pripono -op (dek’op’e = v desetero, po deset).
S predponami in priponami spreminjamo ali preciziramo pomen besed. Tako obrnemo s predpono mal- pomen osnovne besede v njeno nasprotje (granda ~ mal’granda = velik ~ majhen). S predpono ge- razširimo veljavo besede na pripadnike obeh spolov (sinjoro ~ ge’sinjor’o’j = gospod ~ gospodje in gospe). S predpono fi- izrazimo zaničljivost osnovnega pomena (ago ~ fi’ago = dejanje ~ ničvredno, odurno dejanje) itd. S pripono –eg povečamo pomen (bel’a ~ bel’eg’a = lep ~ strašno lep). S pripono -et zmanjšamo pomen (varm’a ~ varm’et’a = topel ~ mlačen) itd. Prav veliko število takih predpon in pripon daje esperantu neverjetno pomensko gibčnost in niansiranost. To pa ne pomeni, da poleg tako »konstruiranih« spremenjenih pomenov ni tudi neologizmov, s katerimi včasih bolj literarno izrazimo isto idejo. Tako je mlačen lahko poleg malvarmeta tudi tepida; sovražiti je poleg malami lahko tudi hati… Posebno v literarnem jeziku je za skoraj vsako sestavljenko z mal- na voljo tudi izvirna pridevniška ali prislovna beseda, a v vsakdanjem govoru so bolj v rabi predponske sestavljenke.
Esperantski stavek sledi logiki in tako ne dovoljuje dvojnega zanikanja (kakor recimo slovenščina) in ne dvojnega tožilnika. Normalen vrstni red besed v stavku je: osebek – povedek – predmet. Zaradi posebne oblike za tožilnik pa je lahko besedni red veliko svobodnejši, kakor v drugih jezikih. To omogoča stilistične učinke in posnemanje stilnih posebnosti drugih jezikov in celo posameznih avtorjev, kar je v kakšni angleščini nepredstavljivo. Kdor bi bral Prešerna ali Cankarja v esperantskem prevodu, bi začuden odkril, da je esperantski prevod enako ritmiziran kakor slovenski izvirnik.
Najpogostejši predlogi: ĉe (pri), per (s, z – kot sredstvo), kun (s, z – v družbi), post (po), inter (med), antaŭ (pred), pri (o), por (za), al (k, h), anstataŭ (namesto), ĵis (k, do), krom (razen), en (v), super (nad), sur (na), sub (pod), apud (poleg), laŭ (po, v smislu…), malgraŭ (kljub), po (po, npr. cena po kosu), sen (brez), preter (mimo), pro (zaradi), tra (skozi), trans (onkraj), ĉirkaŭ (okoli, približno), je (predlog brez posebnega pomena, rabljen, kadar odnosa ni mogoče določiti z drugimi predlogi: je kiu horo = ob kateri uri) itd.