V slikovitem zgodovinskem mestu Nördlingen (med Stuttgartom in Münchnom) na meji med Bavarsko in Baden-Württembergom je ob koncu minulega leta potekalo že peto tradicionalno novoletno srečanje nemškega esperantskega združenja.

Srečanje je spremljal pester tematski program in izleti v regijo. Ob večerih je potekal zanimiv večerni program z zaključnim silvestrskim večerom. Udeležilo se ga je 52 esperantistov, predvsem iz Nemčije, ostali udeleženci so bili iz Anglije, Belgije, Francije, Italije, Izraela, Rusije ter Švice.

Srečanja se je udeležil tudi slovenski esperantist Davorin Jurač, ki je poslal sledeči zapis…

Štiri nova leta v eni noči!

V bavarski Nördlingen sem prispel zjutraj nekaj čez deseto. Po neprespani noči flixanj (vožnja s Flixbusom) in dveh vlakov, sem prispel v JUFA hotel. Receptor mi je izročil ključe. Zbudil sem se čez tri ure, kot da sem spal vso noč. Sprehod po srednjeveškem mestu mi je ugajal. Po srečnem naključju mesto ni bilo nikoli porušeno, niti med drugo svetovno vojno.

Pred petnajst milijoni let je tu padel velikanski meteorit premera en kilometer in napravil trideset kilometrov širok krater. Udarni val je stresel vso Evropo. Na mestu udara je zazijala štiri kilometre globoka žareča luknja. Vesoljski material se je pri temperaturi višji kot je na površju sonca, zlil z zemeljskimi kameninami.

Popoldne so začeli prihajati nemški esperantisti. Sedeč v fotelju sem jih opazoval. Razlikujejo se od nas. Med seboj so se pogovarjali v esperantu, čeprav ga niso bili vsi vešči. Tu se resnično ni »krokodililo« (pogovarjanje esperantistov v maternem jeziku).

Na spoznavnem večeru smo predstavili vsak svojo deželo s slaščicami. Jaz sem prinesel nekaj majhnih potičk in pecivo, ki sem ga okrasil z nekaj slovenskimi zastavicami. Povedal sem jim, da je potica od nekdaj bila slaščica, ki je bila obvezna pri vseh pomembnih dogodkih. Toda »hit« večera niso bile slaščice, ki smo jih okušali, temveč »borovnička« liker iz borovnic, ki sem ga postregel. Vsem je bil najbolj všeč.

Udeležil sem se vodenega ogleda mesta, ki je v srednjem veku cvetelo (pa tudi smrdelo), zaradi glavne dejavnosti: predelovanja živalskih kož v usnje in krzno. Ogledali smo si železničarski muzej.

Naredil sem si načrt, da katerega od zanimivih predavanj ne bi izpustil: Annine pravljice in Amrijevo raziskovanje izven zemeljskega življenja ter predavanje o posaditvi užitnega gozda v Belgiji …

Silvestrovo

Ob 22-ih smo nazdravili Anni (Anna Striganova) in Dimu (Dmitry Shevchenko oba glavna urednika revije Esperanto) ob moskovskem novem letu. Uro kasneje Amriju ob izraelskem vstopu v 2020. Ob polnoči pa so nam nemški esperantisti v skladu s tradicijo zaplesali polonezo. V hotelu so nam pripravili specialitete bavarske. Ob enih pa smo nazdravili nazadnje z angleško esperantistko.

Prvega januarja smo začeli s pohodom po obzidju okoli mesta. Zvečer pa sem se moral posloviti od ljudi, ki jih imam najraje. Doživeti z njimi kar štiri nova leta v eni noči! Hvala domačim, ki so mi to omogočili.