Esperantsko društvo Maribor je v ponedeljek 15. septembra gostilo španskega pisatelja Miguela GUTIÉRREZa ADÚRIZa, ki piše esperantsko prozo in poezijo, prevaja v esperanto… Pisatelj svoja dela podpisuje z različnimi umetniškimi imeni, najbolj pogosto z Liven Dek.
Literarni večer z omenjenim gostim je potekal v Mestni četrti Center, Kacova 1, Maribor.
Liven DEK (María Zocato Díez, Svena Dun in mnogi drugi psevdonimi) je psevdonim Miguela GUTIÉRREZa ADÚRIZa, rojenega 1950 v Kantabriji. Je španski esperantski pisatelj, prevajalec, založnik, član esperantske literarne šole Ibera Scuolo (Iberska šola). Bil je zunanji član Akademio de Esperanto (Akademije esperanta) do januarja 2013.
Življenje in esperantsko gibanje
Gutiérrez je inženir kemije. Esperanta se je učil kot 19-letnik. Izdal je znanstveno-fantastično serijo Sferoj (Sfere), Orbito nula (Ničelna orbita) in Future (V prihodnosti) ter različna dela drugih avtorjev o in v esperantu. Do leta 2005 je bil urednik Boletín, biltena španskega združenja. Sodeloval je in še sodeluje v mnogih revijah, npr. v Monato in Literatura Foiro. Na literarnih natečajih je dobil več nagrad. Piše učbenike za špansko govoreče, napisal je slovarja esperantsko-španski ter špansko-esperantski.
Dela (izbor)
Prevodi:
- Astura bukedo (Asturijski šopek) (z Fernandom de Diegom, Jorgeom Camachom, 1988),
- La stultaj infanoj (Neumni otroci) od Ane Maríe Matute (Infanlibro, 1988),
- Platero kaj mi (Platero in jaz), od Juana Ramóna Jiméneza (2009),
- Ombroj sur verda pejzago (Sence nad zeleno pokrajino) od Manuela Llana, (z Fernandom de Diegom, 2012).
Novele in romani:
- Ekstremoj (Ekstremi) (z Jorge Camacho, Miguel Fernández in Gonçalo Neves, 1997),
- Prispeval reviji Mondoj 2001 ter reviji Sferoj z mnogo novel in pripovedi (1980-2000),
- Ne ekzistas verdaj steloj (Zelene zvezde ne obstajajo) (60 mikro novel z dopolnili, 2012).
Pesmi:
- Ibere libere (Svobodno Ibersko) (z Jorge Camacho, Miguel Fernándezom in Gonçalo Neves, 1993)
Učbeniki in slovarji:
- Esperanto – Curso del idioma internacional (1995),
- Esperanto – Curso básico (2012),
- Vortaro 2002 (2002),
- Vortaro Amika (2007).
Literatura:
- 2008: Sutton, Geoffrey. Concise Encyclopedia of the Original Literature of Esperanto 1887-2007 (CEOLE). Newyork: Mondial 2008, p. 486-488 in dr.
YouTube:
Predstavitev knjig na španskem kongresu (klik na fotko!) | Prezentado de libroj en hispana kongreso (klaku foto!) [11:15]
Za zabavo (klik na fotko!) | Por amuzo (klaku foto!) [7:54]
Kot da bi govoril o “Bogovih, ljudeh in robotih” (klik na fotko!) | Kvazaŭ prelego pri “Dioj, homoj kaj robotoj” (klaku foto!) [58:43]
Predstavitev knjige “Zelene zvezde ne obstajajo” (Ne ekzistas verdaj steloj) (klik na fotko!) | Prezento de la libro “Ne ekzistas verdaj steloj” (klaku foto!) [5:13]
Več tukaj:
https://www.youtube.com/user/ekstremoj,
https://www.youtube.com/user/svenadun,
https://www.youtube.com/user/scenejo,
https://www.youtube.com/user/scioj.
——————————————————————————————————————————————————
Dan s smolo
Liven Dek
Se vam še nikoli ni zdelo, da vas zasleduje nesreča? Še nikoli niste imeli občutka, kakor da vas zarotniško oblega ves svet? No, nekaj takega se je včeraj zgodilo meni.
V pisarni sem se ves dan potil in bil slabe volje, ker stvari niso hotele gladko steči. Dejansko sem že nekaj dni sedel pri delu, ki mi je segalo do ušes. Vendar pa mi je včeraj, ne vem, kako, vse zraslo čez glavo in sem se moral premetavati kakor riba na suhem, da bi uredil eno od tistih pomembnih, resnih in upoštevanja vrednih poročil, ki jih dejansko nihče ne bere. Ja, brez dvome je vse šlo narobe. Celo moj dragi direktor, pedant, bolj zoprn od komarja, je sklenil, da se bo s telesom in dušo predal prakticiranju svojega najbolj priljubljenega športa, da namreč draži moj žolč.
– Sijajna kaša, gospod Braun – je zaničljivo prelistoval poročilo.
– Ali gre za malenkost? – sem prizadeto vprašal.
Ostanek pogovora vam raje obzirno prihranim. Vendar, dobro si zapomnite, da mi je, ko je slišal moje dokazovanje, rahlo pokazal, kdo vodi ples.
– Ali moram iz vaših besed, gospod Braun, sklepati, da z našim podjetjem niste več zadovoljni?
Kakor je znano, je za modrega namig dovolj, torej sem prišel do konca svoje latinščine in lepo zaplesal na njegovo piščal.
Po čudežu, ja, samo po čudežu nisem utonil v morju adrenalina.
Na srečo je bila ob desetih in deset minut zvečer naloga pripravljena in sem se izstrelil iz pisarne.
Na moč utrujen, sestradan ko volk in zagrenjen zaradi strašnega glavobola sem se zapeljal z avtom domov skozi običajno džunglo semaforjev, taksijev-kamikazov in neskončnih prepovedi. Samo zenovska drža mi je pomagala, da sem dospel v toploto sladkega doma, kjer je družini, po katetri sem dolgo hrepenel, uspelo dokončno zadušiti zadnji drobec moje mirnosti.
– Pet minut pred enajsto – tedaj je Flora, moja soproga, pozdravila. – Od kod prihajaš? No, ne govori mi svojih litanij, saj jih znam naizust; delo, direktor, promet, to in ono, in zaradi tega in onega, mar ne?
Medtem pa Flora, usmiljenja vredna Flora, čaka, pogreva jed, čaka, pogreva jed, kar naprej, enkrat in še enkrat, dokler riž ne postane beton.
Eksplodiral sem kakor velikonočna raketa.
– Zapri gobec, Flora! Ne utrujaj me več!
In namesto da bi preudarno privezal jezik v ustih na verigo, sem neumno kaznoval svoj prazni želodec, ko sem dodal:
– Nočem jesti. Nisem lačen in pika!
O, kako sem potem obžaloval te nespametne besede! „Kakšna kaša!“ sem si mislil, očitno pod vplivom svoje podzavesti.
Hej, kako dalje, verjetno si lahko nadaljevanje te živahne in ne preveč spodbudne epizode izdelate iz lastne izkušnje, ali ne?
No, v postelji tišina, s hrbtom proti hrbtu do konca izčrpan sem imel srečo zaspati ob …, hej, ni več pomembno!
Okoli četrte ure ponoči me je prebudila mora. Flora ni ležala zraven in skoraj ne da bi kaj pomislil, sem se dvignil iz postelje.
Iz kuhinje je prihajala luč in glej, tam sem jo našel pri štedilniku.
– Kaj počenjaš? Četrta ura ponoči je.
Pogledala me je ko kak zapuščen pes. Njene oči so se lesketale od solza.
– Pripravljam čokoladno torto.
– Ob tej uri?
– Ja, zate. Rad jo imaš – je rekla in požirala solze, plamen pa je prevrtal moje srce.
– Na obrazu imaš sledi moke.
– Kje, res…? je vprašala in segla z roko proti licu.
– Ne. Tule!… sem rekel in se ji nežno približal in jo poljubil na ustnice.
Tedaj sem jo, medtem ko je jokala v potočkih, močno objel.
– Flora, Flora, kako sem včasih neumen!
– Ne, ne, jaz sem kriva…
O, kakšen prizor, ona v spodnjem perilu, jaz v spodnjicah, ležeč v objemu, sredi noči in kuhinje.
Danes zjutraj me je že polovična doza kave pomagala prebuditi iz zaspanosti. Sicer pa sem potrebno moč za spopad z novim dnevom črpal in obilnega kosa torte, ki je, verjamete ali ne, bolj imela okus po ljubezni kakor po čokoladi.
Prevedel Vinko Ošlak
* * *
Peĉa tago
Liven Dek
Ĉu vi neniam sentis vin persekutata de misfortuno? Ĉu vi neniam spertis la senton kvazaŭ la tuta mondo inside komplotus kontraŭ vi? Nu, io tia okazis al mi hieaŭ.
En la oficejo la tutan tagon mi ŝvitis kaj mishumoris, ĉar la aferoj tute ne volis iri glate. Verdire jam de pluraj tagoj mi sidis en laboro ĝis super la oreloj. Tamen hieraŭ, mi ne scias kiel, ĉio staris sur la kapo kaj mi devis barakti kiel fiŝo ekster la akvo por finredakti unu el tiuj gravaj, seriozaj kaj konsiderindaj raportoj, kiujn fakte neniu legas. Jes, sendube ĉio misis. Eĉ mia kara direktoro, pedanto pli teda ol kulo, decidis fordoni sin per korpo kaj animo al la praktikado de sia plej ŝatata sporto, tio estas inciti al mi la galon.
– Eminenta kaĉo, sinjoro Braun – li ĉikanis foliumante la raporton.
– Ĉu tubero? – mi demandis pikite.
La ceteron de la konversacio mi indulge ŝparas al vi. Tamen, notu bone, ke aŭdinte mian argumentadon li subtile montris al mi, kiu kondukas la dancojn.
– Ĉu el viaj vortoj, sinjoro Braun, mi devas konjekti, ke vi ne plu kontentas ĉe nia Kompanio?
Kiel sciate, por saĝulo sufiĉas aludo, do mi metis finon al mia latino kaj bele dancis laŭ lia fajfilo.
Mirakle, jes, nur mirakle mi ne dronis en maro el adrenalino.
Feliĉe je la deka kaj dek en la vespero la tasko estis preta kaj mi pafis min for el la oficejo.
Profunde laca, malsata kiel lupo kaj ĉagrenita de terura kapdoloro mi aŭtis hejmen tra la kutima ĝangalo da semaforoj, kamikazaj taksioj kaj senfinaj obstrukcioj. Nur zena sinteno helpis min atingi la varmon de la dolĉa hejmo, kie la longe sopirata etoso familia sukcesis sufoki definitive la lastan eron de mia pacienco.
– Kvin antaŭ la dekunua – salutis Flora, mia edzino. – De kie vi venas? Nu, ne, ne diru mi konas parkere vian litanion; la laboro, la direktoro, la trafiko, la ko, la to, kaj la po, ĉu ne?
Dum Flora, la kompatinda Flora, atendas, varmigas la manĝon, atendas, varmigas la manĝon, ade kaj ree, unu fojon kaj alian ĝis la rizo ŝajnas betono.
Mi eksplodis kiel kermesa raketo.
– Fermu la faŭkon, Flora! Ne tedu min plu!
Kaj anstataŭ prudente kateni la langon en la buŝo mi stulte punis mian malplenan stomakon, aldonante:
– Mi ne volas manĝi. Mi ne malsatas kaj punkto!
Ho, kiom mi bedaŭris poste ĉi malsaĝajn vortojn. „Kia kaĉo!“ mi pensis, evidente influita de mia subkonscio.
Baf, kial daŭrigi, verŝajne la ceteron de ĉi vigla kaj ne tro edifa epizodo vi povos mem konstrui el via propra sperto, ĉu ne?
Nu, en la lito silento, dorso kontraŭ dorso ĝis plene elĉerpita mi havis la fortunon endormiĝi je la… ba, ne plu gravas!
Ĉirkaŭ la kvara nokte koŝmara sonĝo vekis min. Flora ne kuŝis apude kaj preskaŭ senripense mi ellitiĝis.
Lumo venis el la kuirejo kaj jen tie mi trovis ŝin ĉe la fornelo.
– Kion vi umas? Estas la kvara nokte.
Ŝi rigardis min kun aspekto de forlasita hundo. Ŝiaj okuloj brilis de larmoj.
– Mi kuiras torton el ĉokolado.
– Ĉi-hore?
– Jes, por vi. Vi tre ŝatas – ŝi diris plorsingulte kaj fulmo traboris mian koron.
– Vi havas farunon survizaĝe.
– Kie? Ĉu—? … ŝi demandis almetante manon al vango.
– Ne. Ĉi tie!… mi diris kaj proksimiĝante tenere ŝin kisis sur la lipoj.
Tiam dum ŝi torente ploris, mi streĉe brakumis ŝin.
– Flora, Flora, kiom mi stultas foje!
– Ne, ne, nur mi kulpas…
Ho, kia sceno, ŝi en subrobo kaj mi en kalsoneto, ligitaj per brakumo, meze de la nokto kaj de la kuirejo.
Hodiaŭ matene nur duobla dozo da kafo helpis min venki la dormemon. Cetere, la necesan forton por alfronti la novan tagon mi ĉerpis el granda peco da torto, kiu, kredu, ne kredu, pli ol ĉokolade gustis ame.