Prvi slovenski učbenik esperanta (1910) jezikovno revidiran in ponatisnjen
Če bi kdo danes ponatisnil, četudi s popravki, učbenik nemščine ali angleščine itd. iz leta 1910, bi se večina posmehnila in se vprašala, kaj se ti, ki kaj takega oživljajo, pravzaprav gredo.
Kadar se kdo čemu posmehne, je prej in bolj kakor predmet posmeha, treba vzeti pod lupo tega, ki se tako odzove na nekaj, česar ne more dojeti. Navadno je v zmoti posmehljivec in ne ta, ki je med zelo starimi rečmi odkril kaj vrednega tudi za svoj čas. Sam sem se največ angleščine naučil iz skoraj prav tako starega učbenika srbskega avtorja Aleksandra Vidakovića Da li znate engleski? ki je bil napisan med obema vojnama, a ga v Srbiji ponatiskujejo še danes, pa ne brez razloga. Mene je tako navdušil, da sem ga predelal tudi v esperanto, vendar mi za zdaj še ni uspelo najti partnerja v Srbiji, da bi to izdali kot prvi učbenik angleščine v mednarodnem jeziku, kar bi bil nekakšen precedens, saj tisti, ki imajo v glavi še staro državo in njeno propagando zoper »angleški imperializem«, v angleščini vidijo največjega nasprotnika Zamenhofovega jezika, čeprav je zgodovina esperanta pokazala prav nasprotno od tega, v našem času pa milijonska udeležba pri angleškem spletnem učbeniku duolingo to znova potrdila, kar je med svojim obiskom v Londonu leta 1907 povedal Zamenhof sam, da bo namreč Anglija v prihodnosti njegovega jezika igrala pomembno vlogo. Ti ljudje tudi ne vedo, da je vse dosedanje poskuse, doseči vsaj nekakšno uradno priznanje esperanta v Evropi in svetu, vedno blokirala Francija in nikoli Anglija ali Amerika. Če pa je kdo imel v rokah še starejše učbenike raznih jezikov, bodisi klasičnih ali pa modernih, kakor recimo iz izdaj nemške založbe Langenscheidt, iz česar se je razvila posebna metoda učenja doma v obliki učnih pisem: Methode Toussaint-Langenscheidt kar je sredi 19. stoletja revolucioniralo učenje klasičnih in tujih jezikov in ga osvobodilo šolskih okvirov, učenje pa naredilo dostopno vsem, ta bo o starih učbenikih govoril zelo spoštljivo ali vsaj zelo previdno. Učbeniki s to metodo izhajajo še danes kljub številnim drugim sodobnim metodam.

S predstavitve ponatisa Koserjevega učbenika 26.11. v Literarni hiši Maribor: vodja Marjan Pungartnik in Vinko Ošlak (foto: Zdravko Kokanović)
Pri esperantu pa je starost učbenika še bistveno manj pomembna, kakor je to pri svetovnih jezikih. Esperanto se namreč spreminja samo na dveh področjih: z rastočim slovarjem in z normalnim stilističnim razvojem, kakor to velja za vse jezike, kjer pa stilistika ne posega v Fundamento, kakor z eno besedo imenujemo esperantski slovnični kanon. To pomeni, da se je tudi danes, že več ko 130 let po izidu prve Zamenhofove knjižice, mogoče mednarodnega jezika naučiti tudi iz tega več ko skromnega Zemenhofovega priročnika – in vsi pionirji tega gibanja so se naučili esperanta prav iz brošurice, ki je leta 1887 izšla v petih jezikih: ruskem, nemškem, poljskem, francoskem in angleškem. Tudi Slovenci, ki bi to hoteli, bi se lahko danes naučili esperanta iz prvega Zamenhofovega priročnika, saj je slovenski prevod prve knjižice že lep čas pripravljen, prevajalec pa ne more biti hkrati še sam svoj založnik…
A tu je odločitev iz leta 2019 in tudi njen sad: izid najstarejšega slovenskega učbenika mednarodnega jezika izpod peresa tedaj še mladega pravnika, pozneje pa uglednega diplomata Kraljevine Jugoslavije dr. Ljudevita Koserja (* 1887 v Juršincih – + 1967 v Zagrebu). Učbenik je bil leta 1910 natisnjen v Zagrebu. Ideja, da bi prvi slovenski učbenik mednarodnega jezika jezikovno revidirali in ga ponatisnili, izvira iz mojega skoraj še otroškega doživetja v današnjem Koroškem pokrajinskem muzeju – v tistem času pa Muzeju NOB v Slovenj Gradcu. Kot osnovnošolce so nas peljali na ogled razstave o partizanskem delovanju na Koroškem in Štajerskem. Tik pred vhodom je bila vitrina, v kateri je ležal odprt zvezek, popisan z roko in naslovljen: Ljudevit Koser: Popolna slovnica esperantskega jezika. Tedaj seveda nisem nič vedel o dr. Koserju, ni pa mi bilo tuje ime mednarodnega jezika, saj me je nanj opozoril oče, ko me je sedemletnega ali mogoče osemletnega poklical k radiu, programu Radia Ljubljana, ki je ravno oddajal lekcijo esperanta. Pod zvezkom je bil listič s pojasnilom, ki se je pozneje izkazalo za neresnično, da je bil učbenik prepisan v partizanskih gozdovih in potem najden v nahrbtniku padlega partizana. Zelo me je ganilo, da je bilo nekemu partizanu do tega jezika toliko, da se je lotil prepisovanja, torej tudi učenja kar med boji v koroških in štajerskih gozdovih. Izkazalo se je, da lastnik zvezka, ki je na naslovni strani zapisan, Ivan Forstner, ni padel v partizanih, učbenik pa je bil prepisan pred vojno, najbrž za potrebe tistih, ki so se mednarodnega jezika učili v okviru kulturnih dejavnosti na predvojnih Prevaljah, kjer je kulturno deloval tudi Ivan Forstner, čigar Vnukinja Vida Forstner je rokopis identificirala z njenim dedom – vse to pa je poizvedel danes edini, a zato zelo prizadevni esperantist na Prevaljah Davorin Jurač.

S predstavitve ponatisa Koserjevega učbenika 26.11. v Literarni hiši Maribor: Vinko Ošlak (levo) predstavlja učbenik, Janko Štruc (desno) z izvodom ponatisa (foto: Zdravko Kokanović)
Po tem, ko sem videl, da se bomo morali stvari lotiti sami, namreč v okviru majhne skupine teh, ki se uče esperanta v Slovenj Gradcu, smo se odločili, da začnemo z delom. Pri tem je bilo najprej treba najti izdajo iz leta 1910, pri čemer nam je pomagala Pavlina Glušič iz Vrbja pri Žalcu, ki je dobro ohranjen izvod te knjige imela in ga posodila za računalniško preslikavo, da smo nazadnje tako dobili vse besedilo v Wordovem formatu in smo ga mogli obdelovati. Treba je bilo namreč nekoliko popraviti tako slovenski, kakor tudi esperantski del besedila, čeprav se slovenščine iz časa te izdaje v osnovi nisem dotaknil, saj je še vedno povsem razumljiva, popravil sem le nekaj običajnih napak iz stavnega stroja. Knjigi pa sem napisal obširnejšo spremno besedo, ki bralca seznani s samo idejo in potem tudi Zamenhofovo uresničitvijo mednarodnega jezika, pojasni pa tudi okoliščine nastanka tega učbenika, poda kratek Koserjev življenjepis in ponudbo, da se bralci iz tega, čeprav tako spoštljivo starega, učbenika naučijo jezika, v katerem je že več izvirnega in prevedenega literarnega, znanstvenega, duhovnega in publicističnega bogastva, kakor v večini narodnih jezikov, razen svetovnih in tudi manjših v Evropi, med katere s svojim presenetljivim bogastvom sodi tudi slovenščina.
Očiščeno besedilo je bilo treba tudi urediti in opraviti knjižni prelom. To delo je vestno in zelo zadovoljivo opravil Mario Vetrih, predsednik mariborskega esperantskega društva, ki pa vedno bolj postaja tudi urednik, oblikovalec in izdajatelj predvsem esperantskih publikacij, tako v zadnjem času tudi klasične Privatove biografije Vivo de Zamenhof – Zamenhofovo življenje v slovenskem prevodu Virineje Kajzer iz Ruš. Knjigo pa je v dogovorjenem času in brez zapletov natisnila in vezala slovenjegraška založba Cerdonis, ki sicer zalaga in tiska tudi eno najstarejših slovenskih kulturnih revij Odsevanja.
Človeka ohrabri primer, ki je na začetku te izdaje, ko kdo opravi na videz skoraj nesmiselno delo, da na roko prepiše knjigo, za katero je veliko vprašanje, ali bo koga zanimala – potem pa zaradi tega prepisa, najdenega v povojnem zbiranju gradiva za muzejske razstave, čez desetletja, čez več kot pol stoletja, pride do srečno opravljenega ponatisa jezikovno revidiranega učbenika iz daljnega leta 1910, ko smo še vsi Slovenci živeli v eni državi in Župančičevi »vi mejniki štirje: Celovec, Maribor, Gorica, Trst« – niso bili zunaj slovenskega narodnega geografskega telesa…
Vinko Ošlak