En tiu tago (aŭ en alia konvena semajntago ĉirkaŭ ĝi) esperantistoj tra la mondo okazigas specialajn renkontiĝojn por festi la okazon. La idearo de Esperanto kaj la proksimeco de la Zamenhofa tago al Kristnasko instigas la kunvenintojn interŝanĝadi donacojn (prefere librojn verkitajn en Esperanto) kaj bondezirojn.

Foje okazas dum tiaj kunvenoj ankaŭ prelegoj pri L. L. Zamenhof. La Esperanta Civito registras la Zamenhofan tagon en sia konstitucio kiel la Tagon de la Esperanto-kulturo.

15. december je rojstni dan L. L. Zamenhofa (1859-1917), avtorja esperanta. Glede na pobudo enega izmed esperantskih pomembnih pisateljev, Julia Baghyja, praznujemo ta dan tudi kot dan esperantske kulture.

Za dvig duhovne ravni esperantistov Baghy predlaga, da bi moral biti Zamenhofov dan tudi dan esperantske knjige. Ob kulturnih dogodkih lokalnih skupin naj bi obveščali ne esperantiste o mednarodnem jeziku esperantu, o njegovi bogati literaturi v izvirniku in prevedenih. Pokažimo, kako naše gibanje širi kulturna dela raznih narodnosti, kar omogoča ljudem drugih jezikov uživanje del drugih narodov.

To naj bi bil naš prispevek k Zamenhofovemu dnevu za pravično, enakopravno komuniciranje, ki spoštuje jezikovno, kulturno raznolikost, v prizadevanju za trajno ohranjanje teh bogastev in pravic.

Poleg pripravljanja srečanj, prireditev, predavanj o Zamenhofu, bi naj ta dan imeli praznik esperantske literature tudi z nakupom, branjem nove knjige!

★ ★ ★ ★ ★ ★ ★

V Mariboru smo se na proslavi v lepem številu zbrali mariborski esperantisti, gostje iz Čateža,  s Koroške, Ljubljane in Sevnice.

Seznam prisotnih udeležencev (po abecedi):

1. Adela Lešnik,
2. Aleksander Pistor,
3. Alojz Širec,
4. Ana Ferrer Zadravec,
5. Andrej Rojc,
6. Anka Vozlič,
7. Anton Mihelič,
8. Danica Obradović,
9. Davorin Jurač,
10. Đorđe Obradović,
11. Erika Medun,
12. Ivan Močnik,
13. Ivo Škalički,
14. Izidor Golob,
15. Janez Jug,
16. Janez Zadravec,
17. Jerneja Jezernik,
18. Jovan Mirković,
19. Karl Kovač,
20. Mario Vetrih,
21. Marta Pleteršek,
22. Milan Jarnovič,
23. Peter Simonišek,
24. Reneja Mihelič,
25. Ruža Tišljar,
26. Simon Urh,
27. Vinko Ošlak,
28. Vinko Zalezina,
29. Virineja Kajzer,
30. Vita Sklepič,
31. Zdenka Rojc,
32. Zdravko Kokanović,
33. Zlatko Malek,
34. Zlatko Tišljar.

Program smo začeli z recitacijo pesmi Ivane Vatovec v slovenščini in esperantu. Recitiral je Anton Mihelič.Prisotne je pozdravil tudi Janez Zadravec, predsednik Združenja za esperanto Slovenije.Naša gostja, gospa Jerneja Jezernik nam je najprej predstavila pisateljico Almo Maximiliano Karlin.V nadaljevanju nam je gospod Vinko Ošlak spregovoril o svojem prevodu knjige Prežihovega Voranca Doberdob v esperanto.Zlatko Tišljar je prebral pesem Je kies nomo Tibora Sekelja.Program je zaključila gospa Reneja Mihelič z recitacijo pesmi Ivane Vatovec v slovenščini in esperantu.

Svetovna popotnica in pisateljica Alma Maximiliana Karlin iz Celja (1889–1950) je tako v svetovni kot tudi v slovenski zgodovini pustila svojstven pečat. Nemški časopisi njenega časa so o njej pisali, da je bila prva belopolta ženska, ki je na začetku 20. stoletja sama prepotovala ves svet. Če dodamo, da ni potovala kot turistka, temveč kot raziskovalka in ustvarjalka, da je potovala sama in se med potjo ves čas preživljala s svojim znanjem, da je po svetu neprekinjeno potovala osem let zapored, potem ta trditev še danes drži.
V 30. letih 20. stoletja je bila ena najbolj priljubljenih in branih avtoric potopisov, ki so se celo v času svetovne gospodarske krize na nemškem trgu prodajali v skupno sto tisoč izvodih. Napisala pa je tudi številne romane, novele in kratke zgodbe z eksotično in duhovno vsebino.
Na srečanju nam bo posebej predstavljena nova serija prevodov Alminih del Z Almo v svet (Najmlajša vnukinja častitljivega I Čaa in Vodna vrba iz Kitajske, Magični obrazi Andov iz Peruja ter Vroča in grešna Panama) in osvetljen bo njen odnos do moških.
Po najnovejših podatkih je bila Alma M. Karlin tudi esperantistka, saj je verjela v esperanto kot v nov svetovni jezik in ga je tudi poučevala. Hkrati pa je svoje srce med svojim svetovnim potovanjem (1919-1927) za nekaj časa oddala posebnemu Japoncu, osvobojevalcu zasužnjenih gejš, ki si je v svoji Hiši ljudi na Tajvanu boljši svet prizadeval ustvariti tudi s pomočjo tega edinstvenega mednarodnega jezika.

Pred dobrim letom nam je Vinko Ošlak posredoval vabilo župana ravenske občine, dr. Tomaža Rožena, na svečano premiero dokumentarno-igranega filma Doberdob – roman upornika, ki je bila 7. novembra 2015 v Kulturnem centru Ravne. Ob tej priliki je gospod Ošlak omenil, da ima roman Doberdob že skoraj preveden v esperanto in ga bo ponudil v tisk. Župan se je na to ponudbo pozitivno odzval in tako so stekle priprave za izdajo knjige…
Tekst je lektoriral madžarski esperantski leksikograf Horvath. Knjiga je izšla v 200 trdo vezanih izvodih v sozaložništvu Prežihove ustanove na Ravnah na Koroškem in Esperantskega društva v Mariboru. Pripravila jo je založba Cerdonis v Slovenj Gradcu.

⚪ ⚪ ⚪

Leta 1930 je Cankarjeva založba napovedala izid vojnega romana Doberdob pisatelja Prežihovega Voranca (1893–1950). Roman naj bi popisal tragične zgodbe vojakov, ki so se v prvi svetovni vojni borili na Doberdobski planoti, kjer se je bojeval tudi takrat dvaindvajsetletni pisatelj. Roman je v resnici izšel šele leta 1940, pisatelj ga je v desetih letih od napovedi izida pisal kar trikrat, saj je rokopis vedno znova izginil v nenavadnih okoliščinah – tudi zato, ker je nastajal v obdobju, ki ga je Prežihov Voranc kot politični aktivist večinoma preživel v ilegali. Voranc namreč ni bil le pisatelj, pač pa tudi eden prvih komunistov na Slovenskem, agent Kominterne, popotnik in poliglot, osebno pa zelo skromen mož z vrednotami, ki sčasoma niso bile več v duhu vse trše partijske ideologije.Doberdob je prvi slovenski vojni roman. Naslov je dobil po slovenskem naselju, ki zdaj leži v Italiji, v narodovi zavesti pa ostaja ta kraj zapisan po pesmi Doberdob, slovenskih fantov grob. Tam je bilo eno najbolj krvavih bojišč na soški fronti, po nekaterih podatkih naj bi tam umrlo okoli sedemnajst tisoč vojakov, naselje pa je bilo zravnano s tlemi. Prežih je Doberdob doživel osebno, kot vpoklican mlad vojak je bil v strelskih jarkih na tem bojišču. Kasneje so ga premestili na tirolsko fronto, nato pa je prebegnil k Italijanom in na koncu dosegel, da so ga premestili k jugoslovanskim prostovoljcem. Literarizirani Prežih v romanu je lik Amun Mohor. Tudi on je, tako kot Prežih, narodnozaveden upornik, ki je že od začetka politično sumljiv.Vsebinsko je roman razdeljen na 4 dele: Črna vojska, Doberdob, Lebring in Judenburg. Prva dva dela sta avtobiografska, saj je avtor v zgodbo vpletel svojo lastno, od vstopa v Avstro-ogrsko vojsko, bojevanja na soški fronti in dezertiranju k Italijanom. Druga dva dela se ukvarja s spremljanjem naraščajočega nezadovoljstva med pripadniki 17. pehotnega polka do posledičnega upora v Judenburgu, ki pa propade; vodje so ulovili in usmrtili.