Začetki esperantskega društva v Mariboru

Arhiv mariborskega esperantskega društva Maribor, ki bi omogočil podroben zgodovinski zapis, se je izgubil zaradi vojnih dogodkov leta 1941. Zgodovina esperantskega gibanja od začetka pa do konca druge svetovne vojne je prikazana na podlagi skromnih virov.

Čeprav je pobudnik mednarodnega jezika esperanta dr. Lazar Ludovik Zamenhof po dolgi pripravi izdal svoj prvi učbenik esperantskega jezika za Ruse leta 1887 in istega leta v poljskem in francoskem jeziku, je vest o njem prispela v Maribor šele po letu 1900. Prav gotovo je vredno omeniti, da je bil prvi esperantist v Mariboru dr. Henrik Haas, advokat avstrijskega porekla, ki je pozneje ustanovil esperantsko društvo v Mariboru. Obstaja domneva, da je postal esperantist leta 1904.

Prvi učbenik esperantskega jezika za Slovence je izšel leta 1910 z naslovom Popolna slovnica esperantskega jezika, njen avtor je bil takratni mariborski dijak gimnazije in poznejši diplomat kraljevine Jugoslavije Ljudevit Koser. Natisnili so 500 izvodov v Zagrebu.

V članku, ki je bil objavljen v jugoslovanskem esperantskem časopisu La Suda Stelo (št. 3/1954 – priloga I), je dr. Ljudevit Koser sam opisal svoje spomine o prvih letih svojega dela za esperanto v Sloveniji. Na podlagi učbenika Cart-Borel se je naučil jezika toliko, da je prvi v Sloveniji začel voditi tečaj mednarodnega jezika. Ustanovil je tudi Esperantski krožek v svojem stanovanju ob mestnem parku, toda njegova prizadevanja, da bi pritegnil člane, so ostala brez uspeha. Po maturi leta 1909 se je še nadalje zavzeto ukvarjal z esperantom, priredil je celo prvo esperantsko akademijo v veliki dvorani Narodnega doma v Ptuju, kjer je deklamiral pred številnim občinstvom slovenske pesmi v esperantskem prevodu, ena od teh je bila: Slovenija, ti si lepa, ki so ji udeleženci navdušeno ploskali. Prisostvoval je tudi svetovnemu kongresu esperantistov v Dresdenu leta 1908. Precej si je dopisoval z esperantisti. V slovenščino je prvedel izvirni esperantski roman Ĉu li. Po prvi svetovni vojni je kot diplomat živel zunaj Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in se od tedaj ni več dosti ukvarjal z mednarodnim jezikom esperantom.

Življenje društva do smrti ustanovitelja dr. Henrika Haasa (1925)

Dr. Henrik Haas, odvetnik v Mariboru, ki je govoril šest jezikov, je izbral za svoj sedmi jezik esperanto in ostal do svoje smrti navdušen esperantist. Že pred ustanovitvijo esperantskega društva v Mariboru, je imel dobre stike z esperantisti iz Gradca, kjer je že obstajalo esperantsko društvo. Po skrbnih pripravah in obvestilih je imel sestanek z večjim številom udeležencev 13. septembra 1910 v takratni gostilni Senica, v ulici, ki ima danes ime Ulica Kneza Koclja. To se da ugotoviti iz posebnega dokumenta, na katerem so podpisi vseh udeležencev, ki so sklenili ustanoviti esperantsko društvo s predsednikom dr. Haasom in tajnikom Francem Painhardom. Ker je bila Južna Štajerska leta 1910 še del Avstrije, je bilo mariborsko društvo le podružnica esperantskega društva v Gradcu, z naslovom Mariborska podružnica štajerskega esperantskega društva. Po ustanovitvi društva so se vrstili tečaji esperanta in tedenski sestanki v gostilni ali v kavarni. Dr. Haas je pri učenju uporabljal učbenik Borela, prirejenega po posebni, njegovi metodi. Pomagala mu je njegova žena, Priska Haas, s tipkanjem predlog. Udeleženci so bili po večini učitelji in dijaki. Priska Haas je postala esperantistka leta 1911. Esperanta se je učila sama, saj v vasi, kjer je bila učiteljica, ni imela nikogar, ki bi ji pri tem pomagal.

Zanimivo je, da so bili sestanki med prvo svetovno vojno, ko ni bilo mogoče voditi tečajev, vseeno dobro obiskani. V Maribor so prihajali somišljeniki iz Gradca in iz Trsta, kar je poživilo krožek. Dr. Haas je leta 1912 obiskal svetovni kongres esperantistov v Krakovu, ki ga je pozdravil kot predstavnik slovenskega naroda.

Po prvi svetovni vojni leta 1920, je po dvoletnem molku zaradi političnih sprememb dozorel čas za nov začetek. Dr. Haas je prijavil policijski oblasti, da bo imel 19. junija 1920 prvi sestanek za ustanovitev samostojnega esperantskega društva. Preostali predvojni esperantisti so stopili v stik in si prizadevali zbuditi pri občinstvu zanimanje za esperanto. Potekali so tečaji, toda težka bolezen dr. Haasa je ovirala napredek.

Leta 1924 se je dr. Haas s svojo družino udeležil svetovnega kongresa na Dunaju, in to je bil njegov zadnji esperantski kongres.

V oktobru 1924 je bila prirejena v študijski knjižnici razstava esperantskega gradiva, ki so ji prisostvovali tudi predstavniki Jugoslovanske esperantske zveze: dr. Dušan Maruzzi in Ivo Rotkvič. O predavanju dr. Maruzzija na temo: Vrednost esperanta in njegovega gibanja, ki je bila v sklopu te razstave, je podrobno poročal mariborski dnevnik Tabor in tudi nemški dnevnik Marburger Zeitung. Na oglase v obeh omenjenih dnevnikih, se je 4. novembra 1924 zbralo v razredu realne gimnazije precej ljudi, ki so se zanimali za tečaj esperanta. Sledili so dobro obiskani tečaji: enega je vodil v slovenskem jeziku Ferdo Dobravc, drugega v nemščini pa Priska Haas.

Medtem se je začel zanimati za delo esperantistov Rudolf Rakuša. 1. marca je imel predavanje v Ljudski univerzi z naslovom: Esperanto in njegovi nasprotniki, v slovenščini. Tam je predaval tudi dr. Ivo Vinterhalter, odvetnik v Mariboru na temo: Vprašanje svetovnega pomožnega jezika, v nemščini. Predavanju sta prisostvovala kot gosta dr. Maruzzi in Ivo Rotkvič iz Zagreba. Oba sta obiskala Maribor, da bi ugotovila, ali obstoja možnost prirediti tretji jugoslovanski esperantski kongres v Mariboru. Ob tej priložnosti je bilo odločeno, da bo kongres prihodnje leto v Mariboru.

Priska Haas, rojena Schindler (1888 – 1975)

Priska Haas (dekliško Schindler) se je rodila 8. januara 1888. leta v Knittelfieldu v Avstriji očetu Eduardu Schindlerju in materi Crescencia, rojeni Sommerschmid. Kmalu so se preselili v Gradec, kjer je oče delal kot carinik. Imala je dve starejši sestri: Mitzi, ki je bila sedem let starejša, in Milo, ki je bila starejša dve leti. Mati ji je umrla od tuberkuloze, ko je Priska imela dve leti. Oče se je kmalu poročil z dosti mlajšo žensko, ki je takrat imela šestnajst let. Z njo je imel še tri sinove. V Lebenauu v okolici Gradca so imeli družinsko hišo. Živeli so zelo skromno, zgolj z eno plačo. Mačeha je bila do deklic iz prvega zakona čisto prava mačeha, z njimi je grdo ravnala.

V družini so naredili načrt šolanja otrok, jasno da so sinove predvideli za šolanje in študij. Najstarejšo sestro Mitzi so poslali, da se izuči zlatarstva. To delo je opravljala vse svoje življenje. Srednja sestra Mila se je izučila za učiteljico, za Prisko pa so se odločili, da bo ostala doma kot hišna pomočnica in da bo oporavljala vsa hišna dela: mesila kruh, pletla nogavice, šivala in popravljala obleke, čistila hišo in še veliko drugega. Da bi ispopolnila znanje v šivanju, jo je mačeha poslala v uk k šivilji. Za Prisko je to bilo težko, ker je slabo videla – imela je dioptrijo minus 9.

Priska se je tej odločitvi uprla in se hotela tudi sama šolati, saj je bila dobra učenka. Starša sta se strinjala, da gre na učiteljišče, vendar da nadaljuje z vsemi hišnimi deli. Vstajati je morala zgodaj in prinesti mleko, priprviti zajtrk in kaj za kosilo. Do šole je imela nekaj manj ko uro hoda. V šoli je pogosto padala v nezavest ker je zaradi hišnih opravil hodila pozno spat.

V Maribor so se preselili leta 1905, kjer je oče opravljal delo carinskega inšpektorja. Maturirala je leta 1909 na učiteljišču v Mariboru. Med letoma 1910 in 1911 je bila učiteljica na vaških šolah na današnjem avstrijskem delu Štajerske, na primer v Kobenzu (vas pri Knittelfeldu ob Muri na avtrijski Štajerski). Bila je srečna, da se je osamosvojila in da se je ločila od družine.

Učiteljica je bila zgolj dve leti. Spoznala je Henrika (Heinrich) Haasa, pustila delo učiteljice in začela delati v njegovi advokatski pisarni. V tem času je Maribor bil še vedno del Avstroogrske monarhije, tako se je na sodišču vse odvijalo v nemškem jeziku. Henrik je imel veliko slovenskih klientov, zato je dojel, da je nujno potrebno, da uraduje v slovenskem jeziku, zato se je Priska začela učiti slovenščine. Prav tako se je naučila stenografije, najprej nemške in za tem še slovenske.

Rodila je dva otroka, sina Silvija rojenega 20. decembra 1912, in hčer Herto, rojeno 29. maca 1914. Silvio je bil vsestransko nadarjen, še posebej za glasbo. S štirimi leti je igral harmoniko, s šestimi leti se je začel učiti violine pozneje pa še klavirja. Pri štirinajstih letih je že dirigiral vojaškemu orkestru garnizona v Mariboru v dvorani hotela „Union“ v Mariboru. Igral je tudi na vseh koncertih v gledališču. V Ljubljano je šel študirat pravo, istočasno je študiral kompozicijo na Konservatoriju na Dunaju. Umrl je leta 1936 za milijarno tuberkulozo na Golniku.

Priska se je naučila esperanta najbrž leta 1911. Tega leta je postala članica Esperantskog društva. Leta 1913. se je z možem udeležila kongresa esperantistov v Bernu v Švici, kjer sta spoznala očeta esperanta, znamenitega doktorja Zamenhofa. Naslednji kongres, ki sta se ga udeležila, je bil svetovni kongres esperantistov na Dunaju leta 1924. S seboj sta vzela otroka. Leta 1924 so jo sprejeli v organizacijski odbor Esperantskog društva, nekaj časa je bila tudi predsednica. Bila je tudi članica Svetovne esperantske zveze. Leta 1958 je postala častna članica Esperantskega društva Maribor. Že leta 1924 je vodila tečaj esperanta na realni gimnaziji v Mariboru.

Mož Henrik je blehal za diabetesom. Leta 1925 je šel na preiskave in insulinsko terapijo v Gradec, kjer je 30. junija umrl. V Gradcu je tudi pokopan, njegov grob pa je vzdrževan vse do danes. Priska je takrat že 12 let delala v advokatski pisarni. Na zahtevo moža Henrika je bila prijavljena na socialnem in pokojninsko-invalidskem zavarovanju. Mož ni zapustil nobenega premoženja niti zavarovanja, ker je v tem času prestopil na novo pokojninsko zavarovanje. Za njim je ostalo veliko knjig in učbenikov raznih jezikov. Priska je takrat že utečeno advokatsko pisarno dala v najem advokatskemu pripravniku dr. Bučarju, pod pogojem, da lahko sama v njej dela naprej. To je najemnik z veseljem sprejel, saj je imela veliko izkušenj, znala je nemeški in slovenski jezik in obe stenografiji. Tako so vsi trije živeli od njene plače, otroka sta se šolala, se učila klavirja, Silvio tudi violine.

Čas vojne je preživela v Mariboru. Po vojni je nadaljevala z brezplačnimi individualnimi tečaji esperanta vse do svoje smrti v 88. letu starosti. Občasno je poučevala tudi nemščino. Tedensko je imela do pet učencev. Niti sama ni vedela, koliko jih je poučevala, med njimi je bilo veliko železničarjev, zdravnikov, pravnikov, šolnikov in drugih.

Znana je bila tudi po svojem humanitarnem delu. Od svoje pokojnine je pogosto dajala donacije Esperantskemu društvu. Pletla je prtičke, ki so jih člani Esperantskog društva, kakor tudi drugi, prodajali in zbrani denar dajali v dobrodelne namene ob naravnih nesrečah v naši tedanji državi Jugoslaviji, tako tudi žrtvam potresa v Skopju in Banja Luki, pa tudi za razvoj, na primer za izgradnjo proge Beograd – Bar. Sredstva je namenjala tudi po svetu, tako je na primer pomagala revnim v Peruju in Pakistanu.

Za vso to svojo dejavnost je leta 1975 bila odlikovana s častnim znakom za zasluge za narod s srebrno zvezdo, ki ga je hčerka Herta posthumno prevzela.

Srmena Krstev
(vnukinja Priske Haas)
Beograd, 5.12.2013

Delo me drži pokonci

Večer 8.marec 1965

Prtički za žrtve skopskega potresa in zagrebške poplavljence

Priska Haas nas je presenečeno pogledala ko smo potrkali na vrata njenega stanovanja v Gradišču v Maistrovi ulici. »K meni da ste prišli?« je vprašala začudeno in nas povabila naprej. »Ne vem zakaj bi pisali o mojem pletenju, saj to vendar ne sodi v časopis …«

Slednjič smo jo le pregovorili, da se je pustila fotografirati in da nam je povedala še kaj več o svojih prtičkih.

»Spočetka sem pletla samo za znance, kar tako, da sem jih razveselila. Potem pa, pred dvema letoma, ko je bil v Skopju potres, sem se odločila, da bom po svojih skromnih močeh pomagala tem ubogim ljudem.«

Z občutljivimi prsti, kiji nadomeščajo hudo hudo slabe, že večkrat operirane oči, je razgrnila pred nami svoje izdelke, velike in majhne prtičke, štirioglate in okrogle, bele in zlato rjave barve.

»Včeraj sem jih precej oddala učencem šole Toneta Čufarja. Tudi učiteljice jih kupujejo in dijaki drugih šol. Podarili jih bodo materam za današnji praznik. Pa moji znanci, pa znanci znancev… Saj so res poceni… Le ko ne bi bilo tako težko dobiti svilenega kvačkanca. Zadnjič mi ga je morala poslati hčerka iz Beograda.«

Priska Haas je zbrala lansko leto za žrtve skopskega potresa 35 tisoč dinarjev. Zdaj jih ima v škatljici novih 25 tisočakov, ki jih je napletla v nekaj mesecih. Ta denar bi naj dobili, tako je dejala, zagrebški poplavljenci. Ko se ga bo nabralo še nekaj več, ga bo odnesla na občinski odbor Rdečega križa. Hitela nam je kazati potrdilo o oddanem denarji, kot da ne verjamemo njenim besedam.

»Marsikdo se čudi, da počenjam vse to… pri svojih letih. Toda delo me drži pokonci. Pokojnina mi povsem zadošča za preživljanje in mi še ostaja do konca meseca. Vse življenje sem živela skromno. Že zgodaj sem izgubila moža in poleg sebe sem morala preživljati še dvoje otrok. Zakaj torej ne bi pomagala ljudem, ki so revnejši od mene.«
Vendar pletenje ni edini konjiček Priske Haasove. Na njenih vratih je rumena ploščica na kateri piše Esperanto parolata. Takole je povedala:

»Z esperantom se ukvarjam že od rane mladosti. Tudi moj mož je bil esperantist. Leta 1910 je ustanovil v Mariboru esperantsko društvo. Pred vojno sem vodila nekaj jezikovnih tečajev, pozneje sem poučevala esperanto doma. Zdaj mi je ostalo še pet učencev, med njimi sta dva pionirja.«

Pokazala nam je korespodenco, ki jo je dobivala od esperantistov, tudi iz tujine. Kakor koli potujejo njeni učenci, ji pošiljajo razglednice s pozdravi. Kajpak v esperantu. To je edino plačilo, ki ga zelo rada sprejme za ure, ki jih je prebila z njimi pri učenju.

»Dokler bodo zdržale oči, bom zdržala tudi jaz.« je dejala ob slovesu 77-letna, marljiva pletilja in častna sekretarka esperantskega društva.