Po dvanajstih letih se je v Trst ponovno vrnil eden najlepših tradicionalnih esperantskih dogodkov – Kraški dnevi.

Med 26. in 28. septembrom 2025 smo se esperantisti iz različnih držav (43 iz 10 držav) srečali v mestu burje, da bi raziskali naravne in kulturne zaklade kraške planote med Italijo in Slovenijo.

Dogodek je bil organiziran v sodelovanju z Esperantskim društvom Trst (Triesta Esperanto-asocio), ki je udeležencem odprlo svoja vrata, pripravilo strokovna predavanja, ogled muzeja burje in prijeten spoznavni večer z druženjem ob večerji.

Osrednjo vlogo je imel Peter Grbec (skupina esperantistov Izola), ki je s svojimi poglobljenimi in izjemno zanimivimi strokovnimi predavanji o krasu, kraških pojavih ter zgodovini območja močno obogatil celoten dogodek – tako v dvorani društva kot med samimi izleti po kraški pokrajini. V pomoč mu je bila Elda Doerfler (TEA). Pri organizaciji dogodka je sodelovala celotna skupina esperantistov iz Izole.

1. dan – Trst in Muzej burje

Srečanje se je začelo na osrednjem trgu Piazza Unità d’Italia, od koder smo se udeleženci sprehodili do Muzeja burje (Museo della Bora). Burja – ta značilni tržaški veter – je bila odlična simbolna popotnica za vse, ki jih druži odprtost in raziskovalni duh. Večer se je nadaljeval s predstavitvijo Kraških dnevov in slik Trsta, nato pa še s predavanjem o kraških pojavih ter skupno večerjo v prostorih društva.

2. dan – Po Napoleonovi poti do Devina

Drugi dan smo začeli pri obelisku v Opčinah (Obelisco di Opicina), od koder se odpira čudovit razgled na Tržaški zaliv. Tam se začne znana Napoleonova pot (Strada Napoleonica), po kateri smo se v lepem vremenu sprehodili proti Proseku (Prosecco). Pot vodi po kraškem robu, visoko nad morjem, in ponuja veličastne poglede na Trst, Miramar in okoliške hribe.

Napoleonovo cesto (Strada Napoleonica) naj bi po ljudskem izročilu odprle Napoleonove čete 23. marca 1797, ko so dosegle Trst. Njeno drugo ime je cesta Vicentina (Strada Vicentina), po arhitektu Vicentiniju, ki je leta 1821 določil, kod bo potekala. Začela naj bi se na Proseku in bi povezovala kraško planoto s Trstom. Ker je bil projekt predrag, ga niso uresničili v celoti, ampak le delno. Gozd, ki spremlja ca. 3,2 km dolgo pot (v eno smer), je bil urejen umetno in je del načrtnega pogozdovanja tržaškega Krasa. V 19. stoletju sta se za pogozdovanje odločili tržaška občina in avstrijska služba za gozdarske storitve, ki sta se zavedali strateške pomembnosti lesnih virov.

Na poti smo se ustavili pri cerkvi Marijinega svetišča na Vejni (Santuario di Monte Grisa) – sodobni trikotni cerkvi, v dveh nadstropjih z več oltarji, iz leta 1966, ki s svojo nenavadno arhitekturo in izjemno panoramo simbolno povezuje nebo, morje in kamen.

Načrte za svetišče je po skici tedanjega tržaškega in koprskega škofa Antonia Santina izdelal gradbeni inženir Antonio Guacci. Škof – kasnejši nadškof – se je med drugo svetovno vojno, natančneje 30. aprila 1945, zaobljubil Mariji, da bo na vrhu hriba dal zgraditi veličastno svetišče njej v čast, če bo mesto Trst ubranila pred popolnim opustošenjem.

Nekateri udeleženci smo si svetišče ogledali tudi od znotraj in občutili njegovo mirno, meditativno vzdušje.

V Proseku smo imeli prijetno skupno kosilo v ‘Društveni Gostilni Prosek – Trattoria sociale di Prosecco’, nato pa smo se z avtobusom odpeljali do Sesljana (Sistiana), od koder smo se sprehodili po Rilkejevi poti do gradu Devin (Duino). Pogled na visoke pečine, ki se spuščajo v morje, je navdušil vse udeležence.

Iz Devina smo se z avtobusom vrnili v Trst, na trg Oberdan, od koder smo se končno, po jutranjih tehničnih zapletih, peljali s starim openskim tramvajem (Tranvia di Opicina) do Opčin in tako sklenili izlet v duhu prave tržaške tradicije.

Na večjem delu proge Openski tramvaj deluje kot običajen električni tramvaj, saj naklon ne presega 8%. Pred najbolj strmim delom z dolžino približno 800 m, kjer naklon doseže kar 26% (slovensko Škorklja, italijansko Scorcola), se je tramvaj včasih ustavil, da so ga priklopili na jeklenico. Danes se tramvaj na tem odseku priklopi na posebni voziček, ki mu pomaga pri vožnji navkreber ali navzdol – tehnično rešitev, ki je prava redkost v svetovnem merilu.

3. dan – Dolina Glinščice

Zadnji dan smo namenili raziskovanju doline Glinščice (Val Rosandra), enega najlepših naravnih biserov tržaškega zaledja.

Izlet smo začeli v Sprejemnem centru naravnega rezervata, kjer nas je prijazna uslužbenka popeljala v zanimivo pripoved o nastanku doline, o oblikovanju kraškega sveta in celo o nastanku naših Alp. Slikovito nam je razložila, kako se je nekoč – pred milijoni let – ploščad iz školjk nekje pri današnjih Bahamih postopoma dvignila nad morje, se pomikala proti severu in sčasoma oblikovala današnji kras in alpski svet.

Po predstavitvi smo se sprehodili po dolini mimo slapu Supet do zapuščenega naselja Botač, ki leži tik ob meji s Slovenijo. Med potjo smo lahko občudovali prehod med celinskim in mediteranskim podnebjem ter raznoliko floro in favno tega območja. Dolina je danes pravi raj za pohodnike, plezalce in vse ljubitelje narave.

Ustavili smo se pri enem izmed izvirov, imenovanem Zvirk (nekateri avtorji navajajo tudi ime Klinščica ali Klinšč’ca), iz katerega so že v 1. stoletju Rimljani napeljali 14 kilometrov dolg vodovod vse do središča Trsta.

Ob izlivu Glinščice so bile nekoč obsežne soline, ki so vse do poznega srednjega veka pomenile veliko bogastvo in so bile razlog, da so se Tržačani stoletja bojevali z Benečani za nadzor nad tem območjem.

V 19. stoletju je dolina dobila še železniško vlogo. Leta 1841 so Avstrijci zasnovali Južno železnico, ki je preko Ljubljane povezovala Benetke, Trst in Istro. Manjkala je le krajša povezava – odcep pri Hrpeljah skozi dolino Glinščice do Trsta. Proga, dolga 19,6 km, je bila zgrajena leta 1887 in skrajšala pot do Pulja za kar 38 km. Gradnja je bila zahtevna zaradi kraških tal; v predoru nad Botačem se je odprlo brezno, kamor so padli trije delavci, katerih telesa nikoli niso našli.

Čeprav je bila proga prvotno namenjena tovornemu prometu, so jo največ uporabljale kmetice iz Krasa in Istre, ki so v Trst vozile mleko, perutnino, suhomesnate izdelke, zelenjavo in sadje – pa tudi steklenico domače “rakije” ali “slivovke”. Po drugi svetovni vojni so vlaki še nekaj časa vozili do Drage, a je bila proga ukinjena leta 1958, tračnice pa odstranjene leta 1966.

Tudi tokrat je Peter Grbec s svojimi razlagami dodatno poglobil razumevanje tega prostora – od geoloških procesov do zgodovinskih plasti človekove dejavnosti v dolini.

Pot smo zaključili pri planinski koči Mario Premuda (1905–1984, bil je tržaški alpinist, planinski vodnik in publicist, eden od pionirjev italijanskega alpinizma v Furlaniji-Julijski krajini), kjer je sledilo skupno kosilo v sproščenem vzdušju.

Doživetje, ki povezuje

Kraški dnevi 2025 so združili naravo, kulturo in esperanto – jezik prijateljstva, ki je v Trstu, mestu srečanja različnih narodov, znova dokazal svojo moč povezovanja.
Udeleženci smo domov odnesli ne le spomine na čudovite pokrajine, temveč tudi občutek skupnosti in pripadnosti. Burja je sicer razpihala oblake, a ne tudi topline, ki je vladala med esperantisti.

Spletna stran Karstaj tagoj 2025.