Ob zadnjem srečanju, na skupščini ZES v Ljubljani, smo se dogovorili, da Vinko Zalezina s pomočjo Simona Urha organizira srečanje esperantistov na Lisci.
Tako smo se lepega sobotnega dopoldneva, 7. maja dobili ob krožišču v Sevnici. Prišli smo iz Kranja, Ljubljane, Maribora, Sevnice, Brežic ter Čateža… Bilo nas je 27.
Pot smo nadaljevali do odcepa za Krakovo, zavili smo levo do vinske kleti Mastnak. Tam nas je čakal Vinko Zalezina. Sprva nas je peljal do cerkvice na Lovrencu kjer se nahaja »botanični biser« Posavskega hribovja.
Lovrenc, s suhimi travniki sredi gozdne krajine poraščen 722 m visok vrh s cerkvijo sv. Lovrenca, se nahaja ob planinski poti med Velikim Kozjem in Lisco v občini Sevnica. Območje Lovrenca je del biosfernega območja Kozjansko in Obsotelje in je botanična naravna vrednota državnega pomena. Velik naravovarstveni pomen predstavlja mešanica rastlinskih vrst, od alpskih do toploljubnih ilirskih. Najbolj je Lovrenc poznan po naravnem rastišču enega od rastlinskih simbolov planinstva – Clusijevega svišča (Gentiana clusii).
Za tem smo se odpeljali v bližino cerkvice Sv. Jošta (787 mnm) zgrajene ob koncu 17. stoletja, ki se nahaja na zahodnem pobočju Lisce. Do cerkvice smo se napotili peš.
Prvotna cerkev je bila postavljena na severni strani sedanje. Na zunanji steni prezbiterija je ostanek notranje poslikave. Barva govori o gotiki. Stari zapisi, ki opisujejo cerkev upodobljeno na skici, govorijo, da ima cerkev poligonalno zaključen obokan prezbiterij (dolg 10 korakov in 7 širok). Ladja, ki so jo obokali leta 1746 ima dva stranska oltarja. Desni je od leta 1844 posvečen Devici Mariji (prej sv. Izidorju) in levi sv. Filipu in Jakobu, narejen leta 1854. Nad cerkveno ladjo se je dvigal leseni strešni stolpič. Sedaj je namesto njega zidan zvonik v katerem visita dva zvonova: manjši iz leta 1672, večji iz 18. stoletja, ki ga ulil Baltazar Schneider iz Celja.
Na pustno nedeljo pri cerkvici svetega Jošta pod Lisco že 15 let pripravljajo licitacijo krač in drugih suhomesnatih izdelkov. Ta licitacija se je začela leta 1998, poznali pa so jo že prej, vendar je običaj po drugi svetovni vojni zamrl. Seveda pri tem ne gre zgolj za obujanje starih običajev, saj izkupiček licitacije namenjajo obnovi cerkvice sv. Jošta.
V začetku junija 2013 je zasijala spremenjena zunanja podoba cerkvice in okolice. Petega junija je bila zaključna čistilna in urejevalna akcija okolice, ko so planinci Planinskega društva Lisca med drugim pomagali obnoviti tudi klopi in urediti zemljišče na jasi pred cerkvijo, kjer je že skalila nova zatravitev.
Pot smo peš nadaljevali na sam vrh. Lisca (948 mnm) je razgledna gora v Posavju, severno od Sevnice. Ima dva vrhova, nižji je Mala Lisca (934 mnm). Na višjem stoji meteorološka radarska postaja, pod njim pa sta dve planinski postojanki: Jurkova koča in Tončkov dom (927 mnm), do katerih vodi asfaltirana cesta.
Z Lisce se ob lepem vremenu ponuja pogled na mnoge slovenske gore: Snežnik, Kamniško-Savinjske Alpe, Julijske Alpe, Triglav, Gorjance s Trdinovim vrhom, Kum, Bohor, Donačko goro idr.
Tukaj se nahaja tudi vzletna steza jadralnih padalcev (paragliding).
V Tončkovem domu smo se zbrali v Titovi sobi. Ob čakanju na kosilo nam je Vinko Zalezina povedal nekaj zanimivosti iz daljne in bližnje zgodovine. Kar se tiče daljne preteklosti je razložil, da so okolico v času Avstro-ogrske naselili s Poljskim plemstvom. Meni, da od tod izhaja njegov priimek. Med drugim samo v teh krajih uporabljajo določene izraze, ki so povsem podobni Poljskim.
Iz novejše zgodovine je omenil obiske Josipa Broza Tita, ki se je na Lisci srečal velikokrat srečeval s somišljeniki. Prvič je bil na Lisci maja 1938, v nedeljo 2. aprila 1939 pa drugič. V spomin na te dogodke je postavljena spominska plošča. Med drugim se je Tito na Lisci srečeval s Herto Haas. Haasova je bila rojena leta 1914 v Mariboru, v 40. letih pa je postala članica komunistične partije. S Titom sta se spoznala leta 1937 v Parizu, ko je bila kurirka, dve leti kasneje pa sta se v Carigradu poročila. Leta 1938 je večkrat potovala s Titom na relaciji Kamnik – Vransko – Celje – Podsreda (tu je živela Titova teta). Tako so se izogibali osrednji železniški magistrali in policijskim racijam. Skupaj sta bila nekaj dni v Ljubljani, tu se je sestala tudi z Borisom Kraigherjem. Zatem sta Tito in Herta odšla skupaj v Zagreb, kjer je Herta najela garsonjero. Ilegalci so se izbrusili v svoji dejavnosti in za seboj so nenehno in sistematično brisali sledi. Tito je tedaj imel s seboj vso prtljago in Herta se je pozneje spominjala, kako je ob neki priložnosti morala s seboj vleči tudi Titove težke kovčke. Nekaj dni sta prebila v letovišču v Samoboru, potem pa sta skupaj odpotovala v Kamnik. Herta se je dobro spominjala sestanka na Lisci. Spomnila se je tudi tega, da jo je Tito takrat fotografiral. Ljubljančani še niso prispeli in Herta je dobila nalogo, da jih poišče v Ljubljani. V Ljubljano je prispela z nočnim ekspresnim vlakom, da bi se sestala s Tonetom Tomšičem, ki naj bi jo povezal z Borisom Kraigherjem. Imela je 23 let in bila je požrtvovalna in odločna. Z nočnim vlakom se je tudi vrnila v Sevnico in v temni noči se je odpravila do kapele na Lisci, kjer jo je čakal Stari (Tito).
Po obedu je IO ZES imel krajši sestanek. Beseda je tekla predvsem o pripravi posebne Deklaracije o jeziku in o nadaljnjih ukrepih v okviru prizadevanja za ponovno uvedbo esperanta v osnovne šole.
Ob koncu smo se zbrali za skupinsko fotko in zapeli »Ĝojigas min vivo kampara…«, v esperanto prevedeno in prirejeno slovensko ljudsko »Prav luštno je res na deželi….«.
Srečanje je po zaslugi dobre organizacije Vinka in Simona bilo prav prijetno. Ostalo je še marsikaj za ponovno srečanje v teh krajih.
Viri:
Lovrenc: http://www.pd-lisca.si/lovrenc-botanicni-biser.html
Sv. Jošt: http://www.rtvslo.si/lokalne-novice/licitacija-krac-za-obnovo-cerkvice-sv-josta-pod-lisco/302182,
Tončkov dom na Lisci: http://lisca-dom.com/
YouTube