Darja Bah (SI)

Rojena 15.1.1962 v Mariboru, po poklicu diplomirana ekonomistka. V mladosti se je učila jezike: angleško, nemško, italijansko in esperanto. Od leta 1977 je 14 let igrala harmoniko pri Akademski folklorni skupini KUD Študent. S folkloro je nastopala v Kanadi, Izraelu, na Malti, v Avstriji, Nemčiji, Franciji, Belgiji, Nizozemski, Romuniji, Češki, Poljski, Jugoslaviji.

Leta 1983 se je začela učiti esperanta v Mariboru. Skupina, v kateri so se učili esperanta, je bila mešane starosti, a vendar so se zelo ujeli. Skupaj so praznovali rojstne dneve, prirejali razne piknike in tudi izlete (Grčija, Turčija, Makedonija). Na vseh teh prireditvah in druženjih so s pesmijo in dobro voljo dodatno spoznavali in utrjevali svoj novi jezik esperanto.

Leta 1990-1991 je bila 3 mesece v Avstraliji in živela pri esperantistih. Prav tako je sodelovala na mednarodnem kongresu esperantistov v Adelaide. Potovala je po Avstraliji: Melbourne, Geelong, Canberra, Sydney, Brisbane, Gold Coast in Hobart ter Lounceston v Tasmaniji. Ljudje, pri katerih je živela, so bili zelo prijazni in so tudi govorili esperanto. Pri vsaki družini se je naučila kaj novega, prav tako pa je tudi njih učila peti esperantske pesmi. Seveda so te pesmi internacionalnega izvora, prevedene v esperanto.

Leta 1994 je obiskala svetovni kongres Esperanta v Koreji – v Seulu in nadaljevala potovanje na otok Guam. V osemdesetih in na začetku devedesetih let je pogosto nastopala na prireditvah esperantskega društva Maribor.

Ivan Bratoš (SI)

Rodil se je 24. 11. 1896 v Trstu (Italija), kjer je končal gimnazijo. Leta 1919 je postal uradnik-praktikant pri slovenskem podjetju Trgovska obrtna zadruga. Ko so njegovi starši leta 1919 prodali posest v Trstu, se je vsa družina preselila v Maribor, kjer je pričel delati pri podjetju Balkan Import-Export, potem pa kot računovodja v Špedicija Balkan. Potem je delal v grosistični trgovini, od leta 1932 do upokojitve 1960 pa v zavarovalnici Vardar (zadnjih deset let kot direktor njenega dela DOZ Maribor). Esperantist je postal leta 1924, bil je aktiven v društvenem življenju kot tajnik okrajnega komiteja po drugi svetovni vojni. Od 1948 do 1962 je bil predsednik Esperantskega društva Maribor. Dolgoletni delegat UEA. Bil je sestavljalec in glavni avtor knjige 70 let esperantskega gibanja v Maribor (pomagal mu je Franjo Vetrih). Knjiga je izšla 1980. Udeležil se je več državnih kongresov in vseh konferenc, ki so potekale v Mariboru. Posrednik za revijo El Popola Cinio. Umrl avgusta 1984 v Mariboru.

Melita Cimerman (SI)

Rojena 22. 7. 1946 v Novem mestu. Osnovno šolo in klasično gimnazijo je končala v Novem mestu. Študirala je na filozofski fakulteti v Ljubljani: nemški jezik s književnostjo, italijanski jezik s književnostjo.

Delovne izkušnje: Gimnazija Kardeljevo (Ploče), Srednješkolski centar Metkovič, III. gimnazija Maribor, Andragoški zavod Maribor, habilitacija na univerzi v Mariboru, delo na področju turizma, sodelovanje v organizaciji mednarodnih simpozijev v Dubrovniku, prevajanje strokovne literature npr: Monografija o Mariboru, Po sledeh stare umetnosti, prevajanje na strokovnih srečanjih, sodelovanje v projektih Urada za žensko politiko, organizacija okroglih miz z različnimi altualnimi temami s področja izobraževanja in družbenega življenja, sodelovanje v evroskih projektih.

Funkcije: direktorica Andragoškega zavoda Maribor od 1991 (februar) do 2009 (oktober), članica Upravnega odbora Zveze ljudskih univerz Slovenije od 1992 do 2009, predsednica Zveze ljudskih univerz (en mandat), članica upravnega odbora Europaische Bildungs und Begegnungszentren, Predsednica Andragoškega društva Slovenije (dva mandata), članica in podpredsednica humanitarnega društva Soroptimist International, članica slovenske komisije programa Socrates Minerva, članica Evropske komisije Grundtvig, članica mestnega sveta Maribor od leta 1994 do 2010, stranka Zeleni Slovenije, v stranki en mandat podpredsednica stranke, v mandatu 2002 do 2006 podžupanja, članica Društva za kvaliteto življenja Ljubor.

Nagrade in priznanja: Priznanje Andragoškega centra Republike Slovenije za izjemne strokovne in promocijske dosežke pri bogatitvi znanja drugih.

Predsednica Esperantskega društva Maribor od 1993 do 2012 in soorganizatorica vseh aktivnosti društva v tem obdobju. Imela je veliko pogovorov in intervjujev na radiu in TV o esperantu.

Jakob Černoga (SI)

Rojen 22. 4. 1941. Esperanta se je učil leta 1968 kot samouk; potem si je veliko dopisoval in z nekaterimi je še vedno v stiku. Nekaj časa je dosti potoval in prevajal na mednarodnih srečanjih v Sloveniji. Na enem teh srečanj je tudi spoznal svojo sedanjo soprogo, Madžarko Marijo Horvath. Živi na kmetiji in se ukvarja z ekološkim kmetijstvom ter z inovativno dejavnostjo, za kar je prejel nekaj priznanj, tudi mednarodnih, ter je pridobil 3 patente. Član Esperantskega društva Maribor, v katerem je tudi nekajkrat predaval. Udeležil se je mednarodnih srečanj, ki jih je organiziralo društvo.

Rudi Dietner (SI)

Rojen v Rečici ob Savinji, 10. 4. 1937, umrl 2. 12. 2014 v Mariboru. Zaposlen je bil v Tovarni avtomobilov Maribor (TAM) do upokojitve.

Esperantsit je postal leta 1958 v takratni skupini eperantistov v TAM-u, kot še mnogi odlični esperantisti npr. Vinko Zalezina, Milan Topolnik, pozneje Zvonko Slana in drugi. Bil je predsednik esperantskega društva v Mariboru v letih 1979-1983. Zanj je značilno, da se ni toliko ukvarjal z idejo in jezikom, pač pa je bil prvi pri aktivnostih ter srečanjih. Med mnogimi njegovimi uspehi, kakor tudi njegovih sodelavcev, je verjetno najpomembnejša pridobitev prostorov društva na Razlagovi ulici, njihova kompletna obnova (pisarna in učilnica) ter skrbna oprema. Vodil je vrsto tečajev, sodeloval pri izdaji knjige o zgodovini esperantskega gibanja v Mariboru ter organiziral vrsto akcij.

Ferdo Dobravc (SI)

Rodil se je 6. junija 1898 (očetu Slovencu in materi Avstrijki), umrl leta 1970 v Mariboru. Študiral je pravo v Pragi in kot esperantist postal dejaven v začetku dvajsetih let. Že v dvajsetih letih je vodil tečaje esperanta za odrasle v slovenskem jeziku, vzporedno s Prisko Haas, ki je svoje tečaje vodila v nemščini. Po smrti Heinricha Haasa je postal drugi predsednik Esperantskega društva Maribor (1925-26). Do upokojitve je delal kot davčni uradnik. Med drugo svetovno vojno so ga Nemci z vso družino izgnali v Srbijo, po vojni pa se je vrnil v Maribor.

Izidor Golob (SI)

Rojen 11. 10.1937 v Orehku pri Cerknem (takrat v Italiji kot mnogi drugi deli Primorske, poitaljančeno Orecca di Circhina), kjer je v povojnem času hodil v osnovno šolo in potem v Cerknem v nižjo gimnazijo. Umrl je 25. 5. 2023 v Mariboru.

V gimnaziji so se učili rusko, nemško in srbohrvaško in v tistem času je že slišal za Esperanto ter si kupil Rakušev prvi učbenik za šole in samouke. Do leta 1958 obiskuje Srednjo kmetijsko šolo v Mariboru, sedaj Biotehniška šola, kjer uspešno maturira.

Po spletu okoliščin dvajset let pozneje ob delu kot izredni študent diplomira na takratni Višji agronomski šoli v Mariboru s tematiko o boleznih vrtnic. Po navedbah v dodatku Enciklopedije Slovenije (16. zvezek, str. 68) je bil zaposlen v Kompasovi poslovalnici v Šentilju ter pozneje do upokojitve pri Vrtnarstvu Florina v Mariboru kot tehnolog pridelave okrasnih rastlin.

Mimo službenih obveznosti se je v domačem okolju uspešno ukvarjal z žlahtnjenjem perunik in maslenic. Vsem svojim 14 sortam maslenic, (registrirane so pri American Hemerocallis Society), je dal esperantska imena kot ‘Simple Aminda’, Simple Aparta’, ‘Simple Okulfrapa’, itd. Kot mednarodni izvedenec za perunike je bil leta 1977 prvič povabljen v Firence v žirijo za ocenjevanje najlepših sort. V naslednjih skoraj 40 let je bil v tej funkciji deloval še šestkrat, trikrat tudi kot predsedujoči, nazadnje maja 2010.

Objavil je 4 knjige s hortikulturno tematiko. Ena od njih je izšla tudi v drugi dopolnjeni izdaji, druga pa je dosegla zavidljivih več kot 60.000 izvodov naklade. Enciklopedija omenja objavo njegovih strokovnih člankov v revijah Moj mali svet. Naš dom in Naš vrt. K tem enciklopedičnim podatkom je treba dodati dolgoletno tedensko sodelovanje z vrtnarskimi prispevki v Večerovi prilogi 7 dni vse dokler je izhajala. Zanemarljivo ni niti desetletno sodelovanje z vsakomesečnimi vrtnarskimi stranmi pri reviji Vzajemnost. Za univerzitetni učbenik Hibridizacija pomembnih rastlinskih vrst (dr. Anton Ivančič, 2002) je pripravil prispevek o hibridizaciji perunik. Sodeloval je tudi pri nastanku slovenskega prevoda knjige Delo v vrtu (Založba Obzorja, 1983).

Esperanto je začel temeljiteje spoznavati najprej kot samouk in v srednješolskih letih ob pomoči Priske Haas hitreje napredoval. V takrat delujočem društvu je tako spoznal pomembne mariborske esperantiste: Franja Vetrih, Ludvika Prebil, Slavka Kores in še druge.

Pri profesorju Rudolfu Rakuša je formalno opravil tudi C-izpit. Bil je generacijski vrstnik Vinka Zalezine, Geze Kočarja in drugih, ki so se skupaj z nekaterimi dijakinjami mariborskega učiteljišča precej redno srečevali v takratnem Klubu prosvetnih delavcev v Orožnovi ulici. Pomemben delež pri začetniškem jezikovnem izpopolnjevanju je dodalo redno obiskovanje čitalnice Študijske knjižnice (takrat na vogalu Prešernove in Partizanske), kjer je bil na voljo esperantski mesečni La praktiko. K izboljšavi jezikovnega znanja je nekaj dodalo še precej aktivno dopisovanje z esperantisti od Mozambika do Japonske in Kitajske. Ob pomoči Priske Haas je napisal nekaj prispevkov za na Japonskem izdajan časopis Infanoj de la mondo. Takrat posreduje mariborski študijski knjižnici, ob osebnem poznanstvu z Jankom Glazerjem, več strokovnih publikacij botaničnega vrta v Malmoeju na Švedskem z izvlečki v esperantu.

Med drugim v reviji Sadjarstvo, vinarstvo in vinogradništvo objavi Vestičke povezane z esperantom (prva uspešna križanja črnega ribeza in kosmulije, o združenju Amikoj de kaktoj in še kaj). Pozneje je bil več let (jugoslovanski) delegat za hortikulturo pri Universala Esperanto Asocio. Vsa desetletja po končani srednji šoli vzdržuje predvsem na strokovni ravni stike z esperantisti po svetu in poskuša ohranjati znanje esperanta, ki mu je pomembno komunikacijsko dopolnilo ob precejšnjem znanju nemščine in delno tudi drugih nacionalnih jezikov.

Aleksander Heřman (SI)

Rojen 7. 5. 1935 v Mariboru. Umrl junija 2015 v Mariboru. Z mednarodnim  jezikom  esperantom  se je seznanil leta 1953 pod mentorstvom g. Priske Hass, ter se v tem času priljučil društvu.

Po daljši prekinitvi je ob stiku s takratnim predsednikom društva Karlom Kovačem ponovno vključen v e-gibanje v katerem je bil do svoje smrti.

Udeležil se je obiska esperantistov v Trstu, esperantske mednarodne avto-karavane Trst-Koeszeg, SAT kongresa v Mariboru, SAT amikaro v Chamberiu (Fr), evropskega kongresa v Oostendeju (Be), svetovnega kongresa v Pragi, Zagrebu, Goeteburgu, Roterdamu ter Evropskega kongresa esperantistov v Mariboru.

Hkrati večkratna udeležba v MKR (Montkabana Renkontiĝo – Srečanje planincev).

Soavtor skupaj z Z. Tišljarjem priročnega esp.-slovenskege slovarja (1999).  Udeležil se je študijskih tednov AIS (Akademio scienca de san Marino) v Mariboru 1993 in Pragi 1994.

Bil je član UEA, Esperantskega društva Maribor, Zveze za esperanto Slovenije ter član Društva za evropsko zavest.

Leopold Kitzler (SI)

(Maribor, 1890 – Maribor, 1958)

Uradnik. Bil je urednik revije »Konkordo« (1928-1929), prevajal je iz nemškega leposlovja in vodil tečaje esperanta. Uredil je knjigo »Mednarodna slovnica esperanta« (kompleten tečaj, Köln, 1934).

Zdravko  Kokanović – Koki (SI)

Rojen je 1959 v Gornjem Crnjelovu – Bijeljina, BiH (Republika Srbska). Osnovno šolo je končal v rojstnem kraju in srednjo v Bijeljini leta 1977. V Maribor se preseli leta1979. Leta 1983 je diplomiral na Pedagoški akademiji, in pozneje leta 1993 na Pedagoški fakulteti (Filozofska fakulteta) v Mariboru, smer likovna vzgoja. Leta 1996 se je strokovno izpopolnjeval v ikonopisju na inštitutu Svetega Tihona v Moskvi.

Kipar, slikar, fotograf, pesnik in … zaljubljen v naravo iz katere črpa navdih za svoje ustvarjalno delo. Zbira fosile, preučuje botaniko…

Imel je številne samostojne in skupinske razstave s področja kiparstva, slikarstva in fotografije v domovini in tujini (Hilden, Madrid, Dunaj, Bruck na Muri, Kijev, Zagreb, Trakošćan, prezentacija v Moskvi, Mariboru itn.). Prvo razstavo svojih del je imel v G. Crnjelovu že leta 1978.

Ukvarja se z oblikovanjem knjig, ovitkov knjig kot tudi z drugimi grafičnimi rešitvami. Njegove fotografije so objavili na več mestih. Svoje knjige oblikuje in pripravlja za tisk sam.

Izdal je petnajst zbirk pesmi in razmišljanj: Nebulmurmuro, 2004. – srbski in esperanto, Memento mori, 2005. – srbski in esperanto, …u prolazu i zalutah…, 2005, Lusus naturae, 2007, I zanese korak, 2007, Lelujanja, 2010, srbski in esperanto, Upredene okapine, 2012. Pjevao sam mladosti, 2012, Požar u tvojim njedrima, 2013, Haikokiku, 2013, Nadolazeći purpur, 2013 Odroni, 2014, Zastao sam, 2014, Lijeva obala nizvodno, 2015, Desna obala uzvodno, 2016

Od 1995 sodeluje na srečanjih »Sosed tvojega brega« (srečanja pesnikov drugih narodov in narodnosti, ki živijo v Sloveniji in pišejo v maternem jeziku). Objavlja v reviji Paralele, Locutio, Lirikon, Pesem.si, Beskrajni plavi krug, objave v več zbornikov v srbskem in hrvaškem govornem področju, je član Fotokluba Maribor, DLUM, Esperantskega društva (od leta 1981), Hrvaškega knjižnega društva, Mariborske literarne hiše. Nastopal je na več samostojnih in skupinskih literarnih večerih, na »odprtih mikrofonih«, literarnih maratonih, raznih manifestacijah, promocijah (Maribor, Ljubljana, Piran, Nova Gorica, Novo Mesto, Velenje, Ptuj, Ljutomer, Lendava, Podlehnik, Lenart Ruše in… Bijeljina, Tavna, Zvornik, Loznica, Ugljevik, Lopare, Beograd, Sarajevo, Novi Sad, Stari Ledinci, Jabuka, na manifestaciji »Neretvanske vedrine« 2014, 2015, na manifestaciji »V pomen na Antu Zemljara« Pag 2015, festival »Dani prijatelja knjige«, Rijeka 2014, 2015. 2016. ipd.)…

Za svoje ustvarjanje je dobil več priznanj in nagrad. Bil je finalist »Fabule« za kratko zgodbo leta 2009 in 2010, slovenski Vitez poezije leta 2012 – po izbiri bralcev, nagrajenec DLUM-a leta 2002 in 2012.

Živi in ustvarja v Mariboru. Naslov: SI – 2000 Maribor, Ruška c. 9

e-naslov: z.kokanovic@gmail.com

Facebook: www.facebook.com/zdravko.k.kokanovic

Dr. Ljudevit Koser (SI)

Rodil se je  15. avgusta 1887 v vasi Juršinci pri Ptuju in umrl l. 1976 v Zagrebu. Doktoriral je iz prava in služil v diplomaciji kot inšpektor Ministrstva za zunanje zadeve v Beogradu. Bil je pionir esperantskega gibanja v Sloveniji. Esperantist je postal leta 1907. Napisal je prvi slovenski učbenik esperanta z naslovom “Popolna slovnica esperantskega jezika”, ki je izšel leta 1910 v Zagrebu. V letu 1908 je organiziral prvo esperantsko skupino v Sloveniji, ki ni bila formalno registrirana kot društvo. V letu 1946 se je upokojil in do smrti živel v Zagrebu (Tuškanova 7/II). (iz Leksikona jugoslovanskih esperantistov Marinka Gjivoja, Voĉo, Borovo 1985)

Več podatkov temelji na razgovoru z sinom, prav tako po imenu Ljudevit Koser, ki ga je opravil Z. Tišljar v Zagrebu novembra 1997:

Ljudevit Koser je najprej končal katoliško gimnazijo (semenišče) v Mariboru in potem študiral pravo na Dunaju in v Pragi, kjer je tudi doktoriral. Naučil se je številnih tujih jezikov. Odlično je poznal angleščino, nemščino, francoščino, ruščino, češčino, in razumljivo tudi slovenščino, srbohrvaščino in esperanto.

Med študijem je veliko popotoval. Nekaj časa je preživel v Parizu (1911). Po prvi svetovni vojni je potoval po Rusiji, kjer je iskal svojega brata, ki je padel med vojno. Poročil se je v letu 1920 in imel tri otroke: dva sinova in hčer. Začel je delati na Ministrstvu za zunanje zadeve na povabilo notranjega ministra, dr. Korošca, s katerim sta prijateljevala še iz gimnazijskih let. Prvotno je delal v Čapljini (Bosna in Hercegovina) še pred vojno. V diplomatski službi je ostal tudi v Kraljevini Jugoslaviji, in v tem času je veliko potoval skupaj z vso družino. Služboval je kot jugoslovanski diplomat v Celovcu (Avstrija), v Varšavi in Budimpešti. Kasneje je nekaj časa živel v Beogradu, do leta 1939, ko je bil kot ataše poslan v Teheran, kjer je ostal do leta 1942. Takrat ga je jugoslovanska kraljevska vlada, ki je takrat zaradi nemške okupacije Jugoslavije imela sedež v Londonu, poklicala tja. Ker je potoval skozi Afriko, je bil primoran do leta 1944 ostati v Južni Afriki, medtem ko se je družina pridružila kraljevi vladi v Kairu. V letu 1945 se je vrnil v Beograd. Kot diplomatu, lojalnemu kraljevi vladi, mu novi režim ni zaupal, in bil je upokojen. Zato se je preselil v Zagreb, kjer je živelo nekaj drugih članov družine. Nekaj časa je honorarno delal kot prevajalec za Jadran film in za Jugoslovansko akademijo znanosti in umetnosti pri dr. Žgancu. Od jugoslovanskega kralja je prejel dve visoki odlikovanji za zasluge.

Iz časa njegovega delovanja v Sloveniji se je ohranil tudi zvezek iz serije o slovenski literaturi »Domača knjižnica«, ki ga je uredil leta 1915. V tem zvezku je najti njegove lastne prevode romanov Walterja Bloema »Železno leto« in Augusta Šenoe »Berač Luka« v slovenščino. V tem zvezku je najti tudi njegovo izvirno delo o bivanju v Parizu »Moji spomini na Pariz«, kakor tudi pesem Otona Župančiča »Dete čeblja«. Ob koncu zvezka je najti tudi oglas za njegov prvi učbenik esperanta (drugo izdajo).

Diplomat in pisec Anton Novačan v svoji knjigi Jeruzalem – Kairo v tretjem delu (1944 – 1945, Kairo – Rim) pogosto omenja Ljudevita Koserja v zvezi s časom, ki sta ga skupaj prebila v Kairu.

Maja Kovačič (SI)

Rojena 22. 1. 1965 v Mariboru. Obiskovala 2. gimnazijo v Mariboru in končala Pravno fakulteto v Ljubljani. Sedaj dela v domu starejših v Mariboru.

Esperanta se je pričela učiti v gimnazijskih letih, to je v letu 1983 in 1984. Njen učitelj je bil Oto Martin. Kasneje v letih 1985-1986 je sama poučevala esperanto mladini. Bila je delegatka esperantistov v Zvezi socialistične mladine Slovenije (ZSMS) in Zvezi socialistične mladine Jugoslavije (ZSMJ) v Beogradu. V letu 1986, ko je študirala v Ljubljani, je pomagala esperantistom v Zvezi esperantistov Slovenije.

Poleti leta 1984 se je s štirimi člani udeležila esperantskega poletnega tabora Lančov na Češkem. V letu 1986 je vodila skupino 17. mladih esperantistov iz Maribora in Gornjega grada na poletni tabor v mestu Szeged na Madžarskem. V septembru leta 1986 je pomagala pri pripravi Tridržavne konference esperantistov (Avstrija, Italija, Jugoslavija) v Mariboru. Istega leta se je udeležila kongresa esperantistov v Skopju in Mednarodnega esperantskega kongresa v Roterdamu.

Od leta 1984 pa vse do 1990 je bila predstavnik esperantske mladine v ZSMS. Leta 1986 se je udeležila kongresa ZSMJ v Beogradu, kjer je bila delegatka Esperantske mladine Slovenije v ZSMJ od leta 1986 do leta 1990.

Bila je predsednica esperantskega društva Maribor v letih 1987 do 1990. V tem času je bila tajnica društva Metka Ričnik. V letih 1984-1985, to je v času ko je bil predsednik Zvonko Slana, je bila tajnica društva.

Z Otom Martinom je začela pripravljati novice v esperantu na radiu Maribor. Novice v esperantu so pripravljali tudi Zdenka Rojc, Karlo Kovač in Janko Štruc. Novice so pripravljali do konca leta 1990.

Dušan Košič (SI)

Rodil se je leta 1936 kot sirota. Imel je le osnovno izobrazbo in je opravljal poklic cvetličarja. Esperantist je postal leta 1958 v Mariboru, esperanta se je učil pri Ludviku Prebilu in je bil eden najbolj zvestih članov mariborskega esperantskega društva do svoje smrti. Potoval je na razne esperantske prireditve in sodeloval pri vseh prireditvah, ki so potekale v Mariboru. V društvu je tudi predaval o svojih potovanjih. Nekaj let je bil tudi član vodstva E-društva (prvič leta 1972) in do svoje smrti član nadzornega odbora društva. Umrl je v prometni nezgodi, ko se je napotil na redno srečanje esperantistov februarja 2002.

Karl Karlo Kovač (SI)

Rojen 6. 10. 1943 v Ponikvi. Izobrazba: dipl. inž. strojništva. Delal je kot projektant strojnih instalacij v Mariboru in v obdobju 1991 – 1994 na Dunaju. Postal esperantist leta 1983. Mentorji: Ivan Bratoš, Martin Oto, Janko Štruc, Tibor Sekelj. Član Esperantskega društva Maribor od leta 1984 in Železničarskega esperantskega društva Maribor od leta 2009. Leta 1983 v časniku Večer prebral povzetek zanimivega članka o množični gradnji in uporabi preprostih bioplinskih naprav iz kitajske  revije El popola Ĉinio. Takoj se je povezal s piscem članka Martinom Tovornikom iz Rogaške Slatine, od katerega je dobil osnovne informacije o esperantskem gibanju. V ED Maribor aktiven v obdobju 1984-91. Med drugim sodeloval z bibliotekarko Brigito Kisner pri urejanju društvene knjižnice in v ekipi radia Maribor pri pripravi oziroma izvajanju oddaj v Esperantu. Od 1. do 20. julija 1985 se je udeležil poletne E-šole v Subotici pod vodstvom Tiborja Sekelja. Od 1988 do 1991 je bil predsednik ED Maribor. Od 1991 do 2009 pasiven esperantist. Od leta 2010 tajnik ŽED Maribor. Sodeloval pri organizaciji razstave o Hirošimi v muzeju narodne osvoboditve Maribor, ki je trajala od februarja do junija 2010.

Henrik Haas

Rojen v Gradcu, Avstrija, 12.6. 1864, umrl v Gradcu, 30.6. 1925. Po poklicu je bil doktor prava in je kot odvetnik služboval v Mariboru.

Spada med pionirje gibanja za esperanto v Sloveniji in je predsednik prvega društva v Sloveniji. Esperantist je postal v Gradcu, od koder seje v Maribor preselil leta 1906, ustanovil mariborsko društvo leta 1910 in ostal do smrti predsednik. Vodil je tečaje, obiskoval svetovne kongrese esperantistov v Krakovu 1912, Bernu 1913 in Dunaju 1924 ter vsakokrat pozdravil udeležence v imenu esperantistov Slovenije. Bil je tudi delegat Svetovne zveze esperantistov.

Priska Haas

Rojena v Knittenfeldu, Avstrija, 8. 1. 1888, umrla v Mariboru, 20. 7. 1975). Osnovno šolo je končala v Gradcu, pedagoško gimnazijo pa v Mariboru, kjer je tudi delovala kot učiteljica in bila poročena z dr. Henrikom Haasom.

Esperantistka je bila od leta 1911, ves čas je sodelovala z možem, udeležila se je svetovnih kongresov esperantistov, sodelovala pri prevodu knjige “Jugoslavija in njeni narodi”, vodila vrsto tečajev, predvsem pa na svojem domu vzgojila vrsto znanih aktivistov iz Maribora. Bila je častna članica društva Maribor od leta 1958 dalje.

Za svoje delo je leta 1975 prejela državno odlikovanje »Red zaslug za narod s srebrno zvezdo«

Ivan Mesiček (SI)

Rodil se je 9. 11. 1933 v delavski družini. Končal je gimnazijo v Mariboru in študij slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, postal je profesor slovanskih jezikov (slovenščine, srbohrvaščine, ruščine, češčine in poljščine). Na več šolah  je poučeval slovenščino in ruščino. Pred upokojitvijo je poučeval na Srednji trgovski šoli Maribor.

Leta 1990 je bil izvoljen za poslanca slovenske skupščine po osamosvojitvi države do konca mandata 1992, predstavljal je občino Pesnica. Poznal je devet jezikov, v katerih je tudi pisal. Ukvarjal se je tudi s turizmom in prevajalstvom (iz italijanščine, nemščine in ruščine). Poučeval je tudi italijanščino na Ljudski univerzi. Esperantisti je postal v osemdesetih letih in je bil član vodstva E-društva od 1993 do 1998. Pomagal je organizirati srečanje esperantskih družin leta 1994 in je povabil člane REF na svoj dom v Pesnici. Večkrat je predaval na forumih in tribunah, ki jih je organiziralo E-društvo in Združenje za evropsko zavest. Izdal je tri knjige esejev v slovenščini. Umrl je 6. avgusta 2006.

Jovan Mirković (SI)

Rojen 5. 10. 1935 v kraju Macavare v Črni Gori. Esperantist je postal  leta 1957, kot učenec pri Priski Haas. Član ED Maribor (Esperantsko društvo) postal leta 1957, kjer je deloval do prevzema funkcij v Železničarskem Esperantskem društvu Maribor in JAFE združenju.

Z nekaj denarne pomoči ED Maribor in možnosti brezplačnega potovanja se je leta 1962 udeležil 47.  UK (Universala Kongreso) v Kopenhagnu, kjer je spoznal Iva Lapenna in njegovo ženo Birthe. Tu je spoznal še mnogo drugih znanih esperantistov. Leta 1966 se je udeležil 52. UK v Budimpešti. Od Maribora do Budimpešte vodil italijansko karavano. Leta 1968 sodeluje v Odboru turistične prireditve »Rancarija«, v okviru katere organizira »esperantski splav«od Maribora do Barcsa (Hu). Na E-splavu je potovalo 36 esperantistov iz 6 držav, dva splavarja in štiričlanski glasbeni ansambel »Vitek«. Med udeleženci sta bila tudi  Ursula in Giusepe Gratapaglia iz Torina, kasnejša ustanovitelja sprejemališča »Bona  Espero« v Braziliji. To je bila zadnja Rancarija, saj zaradi izgradnje hidroelektrarn na reki Dravi to ni bilo več mogoče. Od leta 1964 se je udeležil mnogih esperantskih prireditev, sam ali kot organizator za člane društva. V času Mednarodne konference za uvedbo Esperanta v šole je skrbel za organizacijske zadeve in spremstvo udeležencev v njihovem »prostem času«, ter jih vodil pri ogledu znamenitosti v mestu in okolici.

Bil je član LKK – pri organizaciji 23-a IFEF kongresa v Mariboru 15. – 21. maj 1971. Skrbel je za nastanitev udeležencev, kar je bila v tistem času precej težka naloga, ker se je kongresa udeležilo 718 esperantistov iz 18 držav. Kongres je bil glede števila udeležencev drugi najbolj uspešen v zgodovini IFEF. Temu so pripomogle Jugoslovanske Železnice, ki so vsakemu  udeležencu podarile brezplačno železniško vozovnico za ves mesec maj. Mnogi še danes pripovedujejo o obisku skoraj vsakega kotička takratne države. Predsednik LKK je bil Alojz Pratnemer, tajnik pa Ivan Bratoš.

Od tedaj aktivno sodeluje v IFEF-združenju, kot član Izvršnega Odbora in sodelavec  Terminološke Komisije za pripravo strokovne železniške terminologije v esperantu. Od leta 1970 do 2010 se je udeležil 22 IFEF-kongresov, nekaj UEA in mnogih drugih esperantskih srečanj. Organiziral samostojno ali v sodelovanju z drugimi nekaj jubilejnih konferenc in letnih srečanj JAFE v »Železničarskem domu« na Pohorju.

Organiziral tri IFES v Sloveniji in soorganiziral enega na Jahorini, po zimskih OI. V Val Gardeni prejel IFEF-nagrado (kombinacija znanja jezika in osvojenega mesta v smučanju), ter nekaj drugih priznanj, med njimi »Pečat mesta Maribor« (2003). Prejel priznanja županov  mest: Bologna, Grafenau, Knittelfeld in Malbork.

Organiziral posaditev potomke oz. cepiča »Stare Trte« v Parku sveta v poljskem mestu Malbork. V imenu Slovenije in Maribora jo je posadil takratni župan g. Boris Sovič.  Celotna dokumentacija in komuniciranje je potekalo v esperantskem jeziku. Dolgoletni predsednik ŽED Maribor (Železničarsko esperantsko društvo Maribor).

Ivan Močnik (SI)

Rodil se je 29. 3. 1978 v Mariboru. Po končani osnovni šoli se je vpisal na IV. gimnazijo v Rušah in leta 1998 uspešno maturiral. Po maturi se je zaradi zanimanja za pisano besedo vpisal na Pedagoško fakulteto v Mariboru, smer slovenski jezik s književnostjo. Ker se študij ni skladal s pričakovanji, se je prepisal na dvopredmetni študij angleščine in zgodovine, nato pa na nepedagoški enopredmetni študij zgodovine, na katerem je leta 2008 diplomiral.

Z esperantom se je prvič srečal leta 2001, ko je na Andragoškem zavodu Maribor – Ljudski univerzi obiskoval tečaj pod vodstvom Zlatka Tišljarja. Leta 2002 se je kot član esperantske skupine programa PUM (Programsko učenje za mlajše odrasle) udeležil srečanja Euroscola v Evropskem parlamentu. Leta 2003 se je udeležil mednarodnega mladinskega esperantskega kongresa v Győru na Madžarskem. Leta 2004 je sodeloval v organizaciji Jezikovnega festivala v Mariboru, a med leti 2003 in 2004 bil zaposlen kot tehnični tajnik Društva za evopsko zavest.

Bil je tudi član organizacijskega odbora evropskega esperantskega kongresa, ki je bil leta 2007 v Mariboru.

Klaus Nekrep (SI)

Rojen 25. 7. 1944 v Rušah, kjer je tudi končal osnovno šolo. Vpisal se je na II. gimnazijo v Mariboru in leta 1963 maturiral. Študiral je v Ljubljani in leta 1972 diplomiral na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, smer metalurgija. Zaposlil se je v Tovarni dušika Ruše v proizvodnji korunda (brusilno sredstvo). Opravljal je službo tehnologa, nato obratovodje. Več funkcij v samoupravnih organih, med drugim tudi predsednik delavskega sveta. Leta 1994 se je zaposlil v družbi Treibacher Schleifmittel Ruše, ki je nadaljevala s proizvodnjo korunda, na delovnem mestu pomočnika direktorja. Upokojil se je konec lata 2006. Poročen leta 1973, ko se je preselil v Maribor. V družini sta se rodila 2 otroka. V prostem času se je ukvarjal s športom in glasbo. Na pobudo sodelavke Gordane Brenholz-Veljovič (esperanta se je učila pri Priski Hass) se je naučil esperanta sam po učbeniku R. Rakuše. Leta 1990 se je včlanil v Esperantsko društvo Maribor, bil leta 1993 izvoljen za tajnika. Leta 1996 je kot ustanovni član soustanovil Društvo za evropsko zavest, bil izvoljen za predsednika in to funkcijo opravlja še sedaj. Svetovnih kongresov esperanta se ni udeležil, aktivno pa je sodeloval pri izvedbi kongresa evropske esperantske zveze leta 2007 v Mariboru.

Danica Obradović (SI)

Upokojena kot gradbena inženirka, rojena 1947 v Beogradu. Z esperantom se je začela ukvarjati kot srednjošolka leta 1966 v Beogradu.
Leta 1975 se je preselila v Maribor in je od takrat aktivna v Esperantskem društvu Maribor. Udeležila se je nekaj UEA kongresov, v zadnjih nekaj letih pa tudi več španskih kongresov esperantistov.

Organizirala je predkongres SAT  leta 1995 v Predvoru in sodeovala pri organizaciji 7. kongresa evropske esperantske zveze leta 2007 v Mariboru.

Kot predsednica SAIL (Zveza društev Slovenije za mednarodni jezik) od leta 2008 je organizirala razstavo o esperantu v mestecu Punta Umbrija v Španiji, s ciljem predstavitve mednarodnega jezika v tem znanem turističnem mestu.

Đorđe Obradović (SI)

Rojen je 20. 9. 1944 v Donjih Nedeljicah (Srbija). Fakulteto za gradbeništvo je končal v Beogradu leta 1971. S projektiranjem se je ukvarjal do upokojitve leta 2007.
Z esperantom se je začel ukvarjati kot gimnazijec leta 1961 ter bil aktiven v beograjskem esperantskem društvu med leti 1963 in 1973. Nekaj let je bil sekretar JEJA (Jugoslovanska esperantska mladinska organizacija). Udeležil se je dveh mednarodnih mladinskih delovnih brigad, “Sutjeska 1962” in “Jadranska magistrala 1964” v Kruševu (Bijelo polje, Črna gora). Kot sekretar JEJA je soorganiziral dve naslednji delovni brigadi “Primošten 1966” in “Novi Beograd 1968”.

Od leta 1978 je individualni član Svetovne esperantske organizacije UEA in njen delegat za Maribor.

Od leta 2003 je aktiven v TAKE (Svetovna zveza gradbenikov esperantistov) kot član terminološke komisije in član skupine, ki je ustvarila “terminološki slovar za beton in betonska dela”. V strokovni letni publikaciji TAKE je objavil avtorske članke in prevode iz slovenske strokovne revije “Gradbeni vestnik”. Leta 2008 je bil urednik letne publikacije združenja TAKE. Za Gradbeni vestnik je prevedel dva članka iz letnih publikacij združenja TAKE za leti 2007 in 2008.

Bil je član organizacijske ekipe SAT-kongresa v Mariboru 1995 in predkongresa SAT istega leta v Preddvoru. S celotno družino je sodeloval v organizaciji 7. kongresa EEU v Mariboru leta 2007 in je za kongres prevedel velik del spletnih strani www.burger.si in posamezne članke za kongresno knjigo.

Vesna Obradović (SI)

Rojena  v Beogradu leta 1971 v družini z dolgo esperantsko tradicijo. Leta 1975 se je z družino preselila v Maribor, kjer je obiskovala osnovno in srednjo šolo. Prvega A tečaja esperanta se je udeležila že 1976. leta v Lančovu (Češka). Od leta 1989 je študirala biologijo v Beogradu. Nekaj let je aktivno sodelovala pri dejavnostih Raziskovalne postaje Petnica (Srbija). Vodila je več raziskovalnih taborov in organizirala seminarje za srednješolce in študente. Leta 2002 se je vrnila v Maribor.

Leta 1995 je sodelovala pri turističnem programu SAT kongresa v Mariboru, leta 2004 je sodelovala pri organizaciji Festivala evropskih jezikov. Leta 2007 je organizirala 7. kongres evropske esperantske zveze skupaj s sodelavci in družino.

Med leti 2005 in 2009 je bila glavna urednica Evropskega biltena. Leta 2008 je skupaj z Jasmino König ustanovila Zavod za vzgojo, izobraževanje in kulturo Maribor. Zavod zdaj organizira tečaje esperanta, kjer pripravljajo mlade učitelje esperanta za inovacijski projekt, ki ga izvajajo na dveh osnovnih šolah in vrtcih. V letih 2009 in 2010 so organizirali Festival jezikov in kultur, skupaj z razstavo v Muzeju narodne osvoboditve Maribor v okviru Festivala Lent. Delovni jezik vseh omenjenih programov je esperanto.

Vinko Ošlak (AT)

Rojen 23. 6. 1947 v Slovenj Gradcu. Odraščal na majhni kmetiji na Prevaljah. Štiri leta osnovne šole na Prevaljah, 4 leta na Ravnah na Koroškem, od katerih 3 leta nižja klasična gimnazija. Matura na Ekonomski srednji šoli v Slovenj Gradcu. Študij političnih ved v Ljubljani, večletna prekinitev, vmes več delovnih mest: učitelj, novinar, kulturni organizator, stavec v tiskarni, rudar. Leta 1981 se preseli v Celovec v Avstrijo. Tam korektor v tiskarni katoliške slovenske založbe Mohorjeva, nato urednik v njeni založbi. Zadnja služba referent za izobraževanje odraslih v slovenskem oddelku Katoliške akcije krške škofije v Celovcu. Vmes nadaljevanje študija na Mednarodni akademiji znanosti v San Marinu z bakalavreatom in magisterijem iz filozofije. Poklican kot dopisni docent za filozofijo. Občasno vodil v okviru študijskih dni AIS tečaje filozofije. V letu 2004 spreobrnitev v krščanstvo na osnovi Biblije kot izključne avtoritete nauka; v letu 2006 izstop iz katoliške cerkve in tako izguba delovnega mesta v njej. Nekaj časa redni dopisovalec kolumen v slovenskih časopisih.

Avtor več ko 30 lastnih knjig (pesniških zbirk, romanov, esejev, filozofskih študij) v slovenskem in mednarodnem jeziku; prevajalec več ko 20 knjig iz angleškega, nemškega, srbskega in mednarodnega jezika – in iz slovenščine, nemščine in angleščine v mednarodni jezik. Po letu 2004 nekaj let predsednik esperantskega centra mednarodnega pisateljskega kluba P.E.N.

Esperantist od svojega 16. leta starosti, samouk. Dejaven v mladinski skupini v Ljubljani že kot študent. V svojih knjigah je objavil več esejev v podporo esperantu in o njem. Avtor knjige o esperantu: Pojasnilo prijateljem o esperantu. Avtor dveh lastnih učbenikov (v računalniku). Prevedel pesniško zbirko slovenskega klasika Srečka Kosovela v esperanto (v računalniku), Zamenhofov Fundamento de Esperanto (v računalniku) v slovenščino. Nazadnje spisal brošuro Sporočilo in jezik / Mesaĝo kaj lingvo, s katero predlaga, naj bi si biblijski kristjani, ki so več stoletij po Kristusovem življenju že imeli skupen jezik (starogrško „koine”, v kateri je bila napisana Nova zaveza) znova postregli s takim jezikom tako, da bi sprejeli Zamenhofov esperanto.

Martin Oto (SI)

Rodil se je leta 1914 na Prevaljah, elektrotehnik, učitelj na elektrotehnični šoli v Mariboru. Kot upokojenec se je začel ukvarjati  z esperantom. Ko se je naučil esperanta, je sam vodil tečaje esperanta na Elektrotehnični šoli in na osnovnih šolah. Med 1986 in 1990 je pripravljal poročila za esperantsko oddajo na Radiu Mariboru in bil tudi napovedovalec. Umrl  je 11. 02. 2003 v Mariboru. Bil je zvest član mariborskega esperantskega društva.

Ludvik Prebil (SI)

Ludvik Prebil se je rodil 9. 8. 1900 v Brezovici pri Ljubljani. Po končani klasični gimnaziji se je vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani. V Maribor se je preselil leta 1921 in postal železniški uradnik. Po drugi svetovni vojni je bil učitelj strokovnih predmetov na Železničarski industrijski šoli do svoje upokojitve v letu 1960.

Esperantist je postal v letu 1926 in je že v istem letu pomagal pri organizaciji 3. Južnoslovanskega kongresa esperantistov v Mariboru. Čez eno leto je vodil tečaj esperanta, leta 1928 pa je že bil predsednik Esperantskega društva. Bil je tudi drugi tajnik Jugoslovanske esperantske zveze v času, ko je imela sedež v Mariboru (1926-1929), sočasno tudi odgovorni urednik “Konkordo“. Leta 1929 se je preselil v Beograd, kjer je pomagal krepiti lokalno esperantsko gibanje, bil je med ustanovitelji Esperantskega društva v Beogradu in med ustanovitelji Jugoslovanske esperantske zveze s sedežem v Beogradu. Po vrnitvi v Maribor v letu 1934 je bil v odboru Esperantskega društva in njegov predsednik od 1938 do začetka druge svetovne vojne. Med leti 1927-31 je bil tajnik  Mednarodne zveze esperantistov železničarjev. Po drugi svetovni vojni je postal podpredsednik Esperantskega društva (1951-56), prvi predsednik Območnega odbora Slovenske esperantske zveze (od 1958) in v istem letu med ustanovitelji Železničarskega esperantskega društva v Mariboru. Tajnik stalnega Organizacijskega odbora usklajevalnih konferenc za uvedbo esperanta v šole s sedežem v Mariboru je bil od leta 1967 do svoje smrti. Bil je tajnik Orgnizacijskega odbora dveh konferenc Mednarodne zveze učiteljev esperanta (ILEI) leta 1970 in leta 1973. Vodil je številne tečaje esperanta v Mariboru. Umrl je 16. oktobra 1973 in je pokopan v Mariboru.

Rudolf Rakuša (SI)

Rudolf Rakuša se je rodil 22. 3. 1893 v Ormožu (Slovenija), se izšolal za učitelja v Mariboru in delal najprej kot učitelj, potem pa kot profesor na srednjih šolah in na Višji ekonomski šoli. Soustanovil je Trgovsko šolo, ki je kasneje dobila ime Trgovska akademija. Prejel je odlikovanje za zasluge pri delu in se v letu 1951 upokojil. Umrl je 25. maja 1970 v Mariboru. Leta 1971 je bila odkrita spominska tabla v Rakuševo čast na njegovi rojstni hiši v Ormožu; eden od trgov v središču Maribora pa je bil poimenovan Trg Rudolfa Rakuše. Istega leta je bila v okviru Stenografskega društva v Mariboru ustanovljena Fundacija “Rudolf Rakuša“ s ciljem vsakoletnega nagrajevanja najboljših študentov stenografije in esperanta. V letu 1980 se je mariborsko stenografsko društvo poimenovalo v Društvo stenografov »Rudolf Rakuša«.

Rakuša je postal esperantist leta 1922 in se od takrat amatersko veliko posvečal razvoju esperanta kot jezika in gibanja ter prispeval k izobraževanju v esperantu in o njem. Že v letu 1926 je predsedoval tretjemu jugoslovanskemu esperantskemu kongresu v Mariboru in bil takrat izvoljen za podpredsednika Jugoslovanske esperantske zveze. Od leta 1935 je bil izvoljeni član mednarodne Akademije za esperanto, najvišje znanstvene in jezikovne ustanove svetovnega esperantskega gibanja. Istega leta je postal ravnatelj Slovenskega esperantskega inštituta. Med letoma 1967 in 1970 je bil član koordinacijskega odbora Konferenc za vpeljavo esperanta v šole, in postal je član pripravljalnega odbora za konferenco Mednarodne zveze učiteljev esperanta (ILEI), ki se je leta 1970 dogodila v Mariboru. Ukvarjal se je tudi s prevajanjem v esperanto. Tako je v Berlinu 1938 izšel njegov esperantski prevod »Hlapca Jerneja« Ivana Cankarja. Prevedel je tudi pesem »Ciciban« Otona Župančiča.

Zdenka (Mirkac) Rojc (SI)

Rojena je 4. 6. 1950 v Ljubljani. Študirala pedagogiko in psihologijo, diplomirala iz specialne pedagogike, več ko trideset let dela kot vzgojiteljica v vzgojnih zavodih in mladinskih domovih.

Esperanta se je pričela učiti po dopisnem tečaju v Nedeljskem dnevniku in nadaljevala pri Priski Haas. V Esperantskem društvu Maribor je postala aktivna leta 1982, ko je poučevala esperanto v dijaškem domu “Lizika Jančar“. Skupina je bila zelo aktivna v promociji in poznavanju jezika in gibanja. Naslednje leto je poučevala esperanto na dveh srednjih šolah ter predavala  na Pedagoški akademiji v Mariboru, kjer je bil esperanto ena obveznih obštudijskih vsebin. Ustanovila je skupino, ki se je s kulturnim programom udeležila Jugoslovanskega kongresa esperantistov v Škofji Loki. Takrat je spoznala Tiborja Sekelja, pri katerem je v Subotici delala kot osebna pomočnica od oktobra 1984 do julija 1985, ko se je vrnila v Maribor.

Po vrnitvi iz Subotice je bila aktivna v Esperantskem društvu Maribor. Predstavitev knjige “Zamenhof – oče esperanta“ z bogatim kulturnim programom v njeni organizaciji je bila osrednja slovenska prireditev ob 100-letnici esperanta. Leta 1991 je v Mariborski knjižnici predstavila knjigo-dnevnik Vinka Ošlaka ”Sablo el mia klepsidro” (Pesek iz moje peščene ure) in leta 1992  delo Anite Perič Alther ”Malfacilas esti Sloveno en Italio« (Težko je biti Slovenec v Italiji).

Udeležuje se svetovnih kongresov esperantistov (Rotterdam, Dunaju, Valencia, Praga, Berlin, Göteborg) in drugih mednarodnih srečanj.

V letu 1986 je pripravila in vodila 18. tridržavno konferenco esperantistov v Mariboru, ki se je je udeležilo 174 esperantistov iz Italije, Avstrije in Slovenije ter nekaj gostov. Naslednje leto je pomagala pripraviti konferenco v Vidmu (Udine, Italija).

Bila je članica skupine, ki je pripravljala novice v esperantu na Radiu Maribor.

V letih 1992-93 je bila predsednica Esperantskega društva Maribor. Še vedno je aktivna.

Zvonko Slana (SI)

rojen 31. 8. 1961 v Mariboru. Z esperantom se je seznanil v osnovni šoli Tone Čufar v Mariboru – udeleženec triletnega mednarodnega eksperimenta – sočasen pouk esperanta v osnovnih šolah v različnih državah.

Med leti 1975-80  predsednik mladinske sekcije Esperantskega društva v Mariboru; leta 1980 je bil izvoljen za predsednika Esperantskega društva Maribor. To funkcijo je opravljal do leta 1987.

Alojz Širec (SI)

Rodil se je 4. 11. 1942 v haloški vasici Dobrina. Končal je nižjo gimnazijo na Ptuju in nadaljeval na Učiteljišču v Mariboru, kjer je 1963. leta maturiral. Študij matematike in fizike je končal 1966. leta na Pedagoški akademiji v Mariboru. Leta 1979 je diplomiral na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju, kjer je tudi magistriral (1991. leta).

Poklicno pot je začel kot učitelj matematike, fizike v osnovni šoli v Dornavi, kjer je kasneje tudi ravnateljeval. V letu 1976 je postal svetovalec za matematiko in fiziko na enoti Zavoda za šolstvo Republike Slovenije v Mariboru in bil v letih 1984-1998 tudi njen predstojnik. Za dve leti (1982-1984) je bil član izvršnega sveta in predsednik komiteja za družbene dejavnosti občine Maribor-Rotovž.

Od leta 1998 do upokojitve (leta 2006) je bil glavni inšpektor in predstojnik Inšpektorata Republike Slovenije za šolstvo in šport.

Esperantist je postal v petdesetih letih na Ptuju in kasneje vodil nekaj tečajev esperanta v Mariboru in Ptuju. Aktivno je sodeloval v Komisiji za šolstvo pri Zvezi esperantistov Slovenije in v pripravi triletnega didaktičnega eksperimenta pouka esperanta. Nekaj let je bil tudi podpredsednik Zveze esperantistov Slovenije, odgovoren za šolstvo.

V devetdesetih letih je bil predstavnik SAT v Sloveniji in 1995. leta član organizacijskega odbora SAT-kongresa v Mariboru.

Janko Štruc (SI)

Rodil se je 27. 10. 1961 v Mariboru. V Mariboru je tudi obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Leta 1983 je diplomiral na Višji pravni šoli Maribor, leta 1987 pa na Visoki ekonomsko-komercialni šoli Maribor, smer turizem. Leta 2000 opravil licenco za turističnega vodnika pri Gospodarski zbornici Slovenije. Leta 2002 je končal še internetni tečaj Politika in strategija v turizmu pri Univerzi Montreal, Kanada.

Od leta 1983 do 1990 je bil zaposlen kot novinar pri dnevniku Večer, nato pa je bil do leta 1996 svobodni novinar in turistični vodnik. Leta 1996 se je zaposlil kot učitelj turističnih in ekonomskih predmetov na Srednji šoli za gostinstvo in turizem Maribor.

Esperantist od 1978. Esperanta se je učil z dopisnim tečajem, ki ga je vodil Ivan Bratoš. Končal je tudi tečaj za učitelje, ki ga je na Pedagoški akademiji v Ljubljani vodil prof. dr. Istvan Szerdahely. Kot študent je poučeval na Esperantskih tečajih, ki sta jih organizirala Esperantsko društvo Maribor in Pedagoška akademija Maribor.

Udeležil se je kongresov UEA v Pekingu (1986), Varšavi (1987), Roterdamu (1988) in Brightonu (1989).

Iz slovenščine v esperanto je prevedel knjigo Borisa Pahorja Nekropola (Pilgrimanto inter ombroj) in jezikovno pregledal antologijo sodobne slovenske proze v esperantu Sunflanke de Alpoj (Na sončni strani Alp). Avtor knjižice »Perloj de Maribor«.

Zlatko Tišljar

Rojen 19. maja 1945 v Zagrebu, Hrvaška. Umrl je 7. septembra 2020 v Veliki Gorici, Hrvaška.

Esperanta se je naučil v letu 1962 v Študentskem esperantskem klubu v Zagrebu. Sam je pozneje vodil več ko 150 tečajev, večinoma za mlade.

Bil je predsednik Zveze mladih esperantistov Jugoslavije med 1968 in 1977 ter član skupščine Svetovne zveze mladih esperantistov. Leta 1972 je ustanovil podjetje Internacia Kultura Servo v Zagrebu, katerega direktor je bil do leta 1992. IKS se je razvil v podjetje z desetimi zaposlenimi in pomembnim založništvom (letno so izdali 3-5 knjig), organizirali so vsako leto mednarodni festival lutkovnih gledališč (PIF), znanstvene simpozije, gledališke festivale, seminarje, razstave. IKS je razvil tudi Zagrebško metodo poučevanja esperanta z učbenikom, ki je doslej izšel v več kot 35 jezikih. Bil je član skupščine Svetovne zveze esperantistov (UEA) od 1979-1998. Od 1992 živi v Mariboru, kjer je ustanovil podjetje Inter-kulturo, le-to pa je med drugim soorganiziralo SAT-kongres, REF, konferenco esperantistov Alpe-Jadran, znanstvene simpozije, kot je bil simpozij o dvojezičnosti v Gradcu 1994, tribune, festivale (2 mednarodna lutkovna festivala v Celovcu 1992 in 1993); in je bil pobudnik festivala La Strada v Gradcu leta 1997. Inter-kulturo je izdal več ko 20 knjig v esperantu in slovenščini,  neketere pa tudi v drugih jezikih. Dal je pobudo za ustanovitev Društva za evropsko zavest 1996. leta in je njegov tajnik od začetka do danes. Od 2001 do upokojitve leta 2009 je delal na Andragoškem zavodu Maribor – Ljudski univerzi kot mentor Projektnega učenja mladih in se ukvarjal z evropskimi projekti. Izpeljal je 5 projektov, katerih avtor je bil, med drugim Jezikovni festival, ki je dobil vrsto priznanj in nagrad v EU in Sloveniji, ter sodeloval v 8 evropskih projektih kot partnerski izvajalec.

Leta 2000 je ustanovil Društvo za evropsku svijest v Veliki Gorici na Hrvaškem, ki mu je predsednik. Od leta 2005 je tajnik Evropske esperantske zveze (EEU), leta 2007 je bil predsednik Organizacijskega odbora 7. kongresa EEU v Mariboru.

Prevedel je vrsto romanov, dram, pesmi in novel iz hrvaščine v esperanto ter iz slovenščine črtice Toneta Partljiča »Hotel sem prijeti sonce«.

Študiral je na Filozofki fakulteti v Zagrebu splošno lingvistiko in nemščino, potem pa na Akademiji znanosti San Marino AIS kibernetsko pedagogiko. Magistriral je z diplomsko nalogo o propedevtski vlogi esperanta. Napisal je več znanstvenih del iz področja lingvistike in pedagogike. Njegova glavna dela so: Eŭropa Ideologio (ki je izšla tudi v hrvaščini in slovenščini, na spletu še v angleščini), Eŭropo, vi baldaŭ mortos | Evropa, kmalu boš umrla (tudi v slovenščini), Esperanto vivos malgraŭ la esperantistoj in Duobla spiralo. Napisal je učbenike esperanta (glavni avtor Zagrebške metode, avtor Navodila za uporabo Zagrebške metode) ter dva slovarja (esperanto-hrvaški in esperanto-slovenski skupaj s Hermanom), ter nadaljevalni učbenik esperanta B (skupaj s Štimec in Cushing).

Veliko je potoval in predaval o najrazličnejših, predvsem o evropskih temah na vseh koncih Evrope. Njegova predavanja in članki so objavljeni v desetih zbornikih, v raznih časopisih, največ v Monato in Eŭropa Bulteno.

Več o Zlatku Tišljaru tukaj: http://esperanto-maribor.si/tisljar-50-let-mojega-esperantizma/.

Dr. Ivo Vinterhalter (SI)

Pravnik, odvetnik. Umrl je 9. julija 1964. Zelo aktiven je bil v letih 1924 – 1929, ko je bil tajnik Jugoslovanske zveze za esperanto s sedežem v Mariboru. Leta 1926 je bil v Mariboru Južnoslovanski esperantski kongres, in on je bil tajnik Krajevnega kongresnega odbora.

Franjo Vetrih (SI)

Rojen 9. 3. 1927 v Mariboru, umrl 10.12. 2020 (v Kamnici) študiral v Ljubljani in Zagrebu, kjer je diplomiral kot ekonomist. Po vrnitvi v Maribor se je učil esperanta pri Priski Haas in se leta 1959 včlanil v lokalno društvo. V naslednjih letih je imel različne funkcije, najprej v okrajnih, nato v lokalnih esperantskih aktivnostih. Leta 1967 so ga imenovali za predsednika Stalnega organizacijskega komiteja, ki je skrbel za ILEI (Mednarodna liga učiteljev esperanta) projekt »Pedagoški didaktični eksperiment« in za spremljajoče »Regijske usklajevalne konference«, ki so bile v Mariboru. Leta 1972 je bil izvoljen za predsednika lokalnega društva, predsedoval mu je sedem let.

Kmalu po letu 1980 se je pričel počasi oddaljevati od esperantskih zadev, in to zaradi pomanjkanja časa, posledici novih razmer pri njegovem poklicnem delu, pa tudi zaradi nezadovoljstva glede vodstva društva, kjer je zavladala nova, mlada generacija, ki je kazala nove odnose in obnašanje ter uvedla nove metode dela. Ocenjuje, da je bilo 10-letno mednarodno delo v okviru omenjenih »Regijskih usklajevalnih konferenc« njegov glavni prispevek k esperantu. Tudi njegovo sodelovanje pri nastajanju zgodovine razvoja društva, knjiga je izšla leta 1980, ima po njegovem mnenju trajno vrednost z vidika razvoja esperanta v Sloveniji.

Janez Zadravec (SI)

Rojen v Šprincu pri Ljutomeru 21. 11. 1944, inženir organizacije. Delal kot elektrotehnik in inž. organizacije večino časa do upokojitve v elektrogospodarstvu, biva v Ljubljani. Esperantist je postal leta 1967 v Mariboru, kjer je vodil mladinsko skupino, nato bil predsednik društva (1970–71). Leta 1972 se je na Tenerifi poročil z Ano M. Ferrer, kjer je bil esperanto uradni jezik in prevajalec ter priča Juan Régulo Perez. Bil je aktiven v Sredozemskih srečanjih (Atene, Samos, Kreta), povezoval delovanje esperantistov s klubi OZN, bil tajnik in nato predsednik slovenske Zveze društev (1984-93), eno leto predsednik Jugoslovanske zveze za esperanto, bil član odbora UEA – delegat A iz Slovenije.

Objavil je več člankov v časopisih – predvsem odmevov v zvezi z esperantom – ter uredil serijo brošur Dokumenti »Mednarodni jezik esperanto in jezikovna demokracija« (Ljubljana l996), »Gradivo za zgodovino gibanja za mednarodni jezik esperanto v Sloveniji« (Ljubljana 2001), ter »Ljudje in dogodki« (Ljubljana 2007).

Vinko Zalezina (SI)

Rojen v Orešju pri Sevnici, 23. 7. 1937. Strojni tehnik. Sprva je bil zaposeln v Tovarni avtomobilov v Mariboru (TAM), nato do upokojitve v papirnici Krško. Stanuje v Orešju pri Sevnici.

Esperantist je postal okoli leta 1955 v takratni skupini v TAM. Nekaj let je vodil mladinsko dejavnost mariborskega društva, nato je bil predsednik društva od 1963-1965. Je član IO Združenja za esperanto Slovenije.