Ob Zamenhofovi proslavi 16. decembra 2023 v Slovenj Gradcu smo predstavili knjigo Vinka Ošlaka “Mia transtempa letero al Hannah“. Knjiga obsega 360 strani velikega formata. Delo je napisano v esperantu. Izdajatelj je Esperantsko društvo Maribor.

Nagovor ob predstavitvi knjige

V rokopisni obliki – in tu mislim na dejanski zapis z nalivnim peresom – kakor sicer pišem večino svojih literarnih del, je ta knjiga, katere slovenski naslov bi se glasil »Moje onkrajčasno pismo za Hannah«, začela nastajati že pred desetimi leti. Zakaj v esperantu in ne v slovenščini? Glavni razlog je najbrž kar nekakšna kaprica brez kakšne posebne utemeljitve. Druga dva razloga pa bi bila, prvi v tem, da je najina vnukinja Hannah na Dunaju odraščala v dveh jezikih: mama, najina hči, ves čas govori z njo slovensko, oče, po jeziku Nemec, govori z njo nemško – nemško pa tudi vse šolsko in širše socialno okolje v avstrijski prestolnici. Tako je bil moj cilj glede jezika ta, da že v izbiri jezika te knjige, ki je namenjena njej, ne dajem prednosti niti materini slovenščini niti očetovi nemščini, ampak uporabim jezik, ki ustvarja med obema ozračje nevtralnosti in komunikacijske pravičnosti, kar je sicer osnovna ideja Zamenhofove esperantske zamisli in gibanja.

 

Drugi razlog je morda v tem, da je esperanto zaradi svoje demografsko statistične neznatnosti, obenem tudi odličen »skrivni jezik«, da mi tako v času pisanja nihče ne more gledati izza hrbta in sem pred vsako tako »literarno špijonažo« v tem jeziku povsem na varnem. Na srečo so že davno za nami časi, ko so se skoraj vse evropske policije učile esperanta, da so ga mogle nadzirati, saj je pri mnogih veljal za subverzivni element, nacisti in nekateri komunistični režimi pa so ga tudi krvavo preganjali. Danes bi najbrž težko našli oficirja te ali one obveščevalne službe, ki bi se tega jezika učil, da bi mogel njegove privržence nadzirati – pa ne zato, ker bi se stališče velike večine vladajočih do mednarodnega jezika spremenilo, ampak preprosto zato, ker je v njihovih očeh ta reč že davno propadla in naj bi to mesto prevzela angleščina. Ti, ki tako mislijo, pa nimajo odgovora na vprašanje, kako to, da je danes največ tudi zelo dobre reklame za mednarodni jezik; da je tudi najbolj uspešen spletni program za učenje Esperanta, »duolingo«, na voljo prav v angleškem jeziku…

A zdaj k vsebini. Kaj sem hotel svoji vnukinji, ki mi je tako draga, čeprav tega najbrž ne znam pokazati, saj smo Slovenci, vsaj še moja generacija, bili vzgojeni v nekakšni čustveni sramežljivosti in si nismo, kakor je to pokazano predvsem v hollywoodskih filmih, naravnost povedali, kaj do koga čutimo, ampak smo to izrazili »naokoli«, bodisi z vedenjem ali pa z ustreznim dejanjem.

Danes je vsa Slovenija ameriška kulturna sub provinca in te lepe sramežljivosti ni več. Že dolgo pred tem, ko sem se odločil napisati to knjigo, sem se vpraševal, kaj bi mi moj oče mogel zapustiti, da bi mu za to mogel biti najbolj hvaležen. Seveda sem mu hvaležen za oboje: za vzgojo v poštenosti (kar ne pomeni, da bi ta vzgoja pri meni vedno delovala) in za skromen, a lep kmečki dom, v katerem se je odvijalo moje lepo otroštvo in mladost vse do vojaščine, po kateri sem začel novo življenje.

A še veliko bolj bi mu bil hvaležen, če bi mi zapustil vsaj kak tanjši popisani zvezek svojih zapiskov in doživetij. Ko sem ga imel še živega pred seboj, ga teleban, kakršen sem bil, seveda nisem spraševal o tem, kako je živel, le iz pogovorov med njim in obiskovalci sem marsikaj izvedel in si na srečo vsaj to zapomnil. Tedaj mi je prišlo na misel: Če to res tako vidiš, potem vsaj ti poskrbi, da bodo tvoji potomci dobili v roke kaj takega… Ker pa so najini štirje otroci medtem že odrasli ljudje, sem se domislil, da bi bilo najbolje, če to napišem: eno knjigo za vnukinjo Hannah na Dunaju, in eno podobno, a malo bolj »moško« oblikovano knjigo za vnuka Georga v Ljubljani.

Tako sem najprej na roko napisal obe knjigi v Esperantu, in potem je poteklo nekaj let, da sem najprej začel knjigo za Hannah vnašati v računalnik, saj sem hotel počakati do njene polnoletnosti in opravljene mature, da ji to izročim – in enako sem si zamislil za vnuka.

Vsebina v knjigi za Hannah je razdeljena na dve »liniji«: prva je zgodba o njenem slovenskem delu korenin vse do mojega očeta, torej do njenega pradeda, saj na Dunaju tega najbrž nikoli ne bi izvedela. Po drugi liniji pa so tu dnevniški zapisi, ki sem jih delal vsakokrat, ko sem se v kavarni, kamor sem hodil pisat, v dnevniškem zapisu obravnaval teme prav tistega dne, kakor sem to razbral iz časopisov, radia ali televizije.

S tem pa je določena tudi že literarna zvrst knjige: dnevnik in romaneskna pripoved hkrati, prepleteno skozi vseh 360 strani velikega formata. Dnevnik je bil dolgo podcenjevana literarna zvrst, čeprav sta v slovenski literarni zgodovini najmočnejša prav v dnevnikih moja literarna zgleda in tudi osebna prijatelja Alojz Rebula in Edvard Kocbek. Tako tudi sam že skoraj 50 let redno pišem dnevnik, najprej v slovenščini, skoraj 40 let pa v esperantu.

Razumljivo, da to ne bo nikoli izšlo ne v slovenski ne v esperantski verziji, saj se je tega nabralo za nekaj deset debelih knjig. Pred leti sta mi vendar izšli dve izdaji slovenskih dnevnikov, prav tako pa dve izdaji dnevnikov v Esperantu. Zdaj sicer pripravljam izbor esperantskih zapiskov za nekaj let, da bi izšli v eni knjigi, je pa vprašanje, ali bom še imel dovolj moči in tudi veselja, da to pripravim, kaj šele, da bi našel možnost knjižne objave. Vsekakor pa je o mojem dnevniku v Esperantu »Sablo el mia klepsidro« (Pesek iz moje peščene ure), zdaj že pokojni dojen esperantske poezije William Auld (spet Anglež…) v svoj izbor 100 branja najbolj vrednih esperantskih knjig uvrstil tudi ta dnevnik.

Ker so v tej knjigi prisotne mnoge zgodovinske, filozofske in verske sodbe in pogledi, moram seveda opozoriti na to, da za nobeno od teh sodb ne morem zagotavljati, da je pravilna, lahko pa garantiram, da je napisana iskreno in do nikogar sovražno.

Vinko Ošlak