Potem ko je pred dvema letoma pri založbi Beletrina v sozaložništvu s Prežihovo ustanovo izšel ponatis romana Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca Doberdob (in je že razprodan), sta decembra 2016 Esperantsko društvo Maribor in Prežihova ustanova v 200 izvodih založila prevod tega romana v esperanto. Več izdajam v slovenskem jeziku in prevodom v ruski, italijanski, srbski, bolgarski in nemški jezik se je tako zdaj pridružil še prevod v mednarodni jezik s skoraj 130-letno tradicijo.

Veliki slovenski vojni roman Doberdob izpod peresa slovenskega klasika Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca v esperantskem prevodu.
Kot je ob predstavitvi prevedenega romana dejal tajnik Prežihove ustanove Vojko Močnik, je njeno poslanstvo ohranjanje zapuščine rojaka Prežihovega Voranca tudi s ponatisom njegovih del, prevedeni roman, v esperantu se glasi Doberdo, pa bodo s pomočjo slovenskih esperantistov razposlali po vseh kontinentih, med esperantiste, ki so dobri bralci.
Roman je brezplačno prevedel esejist, pisatelj, filozof in prevajalec Vinko Ošlak, ki je pri ČZP Voranc že leta 1997 izdal knjigo Pojasnilo prijatelju o esperantu. Esperanto na Koroškem tako ni neznanka, pod Ošlakovim mentorstvom se jezika uči zdaj skupina v Slovenj Gradcu, svoje znanje pa bi bil pripravljen razdajati še kje.
Ošlak, ki je izid prevoda označil za kulturni, politični in literarni čudež, je pojasnil, zakaj je za prevod izbral Prežihov roman. Prežih je na njegovi lestvici modelov človeka zelo visoko, saj je bil iskren komunist. Njegov roman Doberdob pa je po Ošlakovi oceni največje delo o prvi svetovni vojni v svetovni književnosti. Prežih je bil v primerjavi s Hemingwayem (avtorjem romana Zbogom, orožje), kot je poudaril, na frontni liniji, na dnu strelskih jarkov. Prevajalec je tudi prepričan, da je bil Prežih kot boljševik informiran o esperantu, ki so ga preganjali vsi režimi. (Kot zanimivost, leta 1920 so na Vukovarskem kongresu Komunistične partije Jugoslavije predvidevali, da bo esperanto jezik svetovnega proletariata.) Še več. Ošlak meni, da je bil Prežih po duši esperantist, saj je soglašal in ravnal v skladu z moralno matrico esperanta, ki zagovarja pravičnost na svetu, govoril pa je tudi več jezikov, kot jih danes obvladajo intelektualci. Skratka, bil je svetovljan.
Ošlak, ki zdaj prevaja Tavčarjevo Visoško kroniko, je prepričan, da esperanto ne bo umrl in je v prevode pametno investirati. Jezik, ki združuje prednosti vseh jezikov in ima romanski zven ter je po leksiki poenostavljena latinščina, po slovnici neke vrste grščina in po stavkoslovju slovanski jezik, doživlja denimo pravi razcvet v ZDA. Učiti se ga je mogoče tudi po spletu.
Andreja Čibron Kodrin
Večer 20. december: Doberdob v esperantu: http://www.vecer.com/doberdob-v-esperantu-6243841
RTV SLO 9. december 2016: Kako zveni Doberdob v esperantu: https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/kako-zveni-doberdob-v-esperantu/409671,
Moja občina 12. december 2016: Predstavitev nove knjige – prevoda Vorančevega vojnega romana Doberdob v esperanto: https://www.mojaobcina.si/ravne-na-koroskem/novice/obvestila/dogodki/predstavitev-nove-knjige–prevoda-vorancevega-vojnega-romana-doberdob-v-esperanto.html

S predstavitve prevoda Doberdo v esperanto na ravenskem gradu: Mag. Irena Oder – direktorica mestne knjižnice in župan mestne občine Ravne in predsednik Prežihove ustanove dr. Tomaž Rožen
Zakaj Prežih, zakaj v esperantu?
Ob izidu velikega slovenskega vojnega romana Doberdob izpod peresa slovenskega klasika Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca v esperantskem prevodu v skupni izdaji Prežihove ustanove v občini Ravne na Koroškem in Esperantskega društva Maribor, bi kot prevajalec rad zainteresiranim pojasnil, zakaj sem se pred leti lotil prevajanja prav tega avtorja in tega njegovega besedila – in kaj me je spodbudilo, da sem to prevedel v mednarodni jezik esperanto. Te misli sem sicer povedal na vseh treh dosedanjih predstavitvah, ki so bile pripravljene v Ravnah na Koroškem, v Mariboru in v Slovenj Gradcu, a veljava knjige in njenega avtorja si zasluži, da to zberem in uredim tudi v obliki tega zapisa.
Zakaj Prežih?
Moj prvi spomin, ki se ga nikakor ne morem »znebiti«, sega v tretje leto moje starosti, ko so me starši pol nosili, pol vlekli po zasneženi cesti s Fare pri Prevaljah do Kotelj, da bi se tam poklonili spominu na tedaj umrlega pisatelja Lovra Kuharja. V mojem spominu ni nobene besede, ampak samo slika tiste dolge naporne poti in prizor kropljenja, za katerega ne vem, ali je veljalo naparanemu truplu ali pa samo njegovi fotografiji, kakor je danes skoraj še edina oblika slovesa od umrlega pred pogrebom. A ker smo se doma o tem še večkrat pogovarjali, zagotovo vem, da je šlo za smrt in pokop pisatelja Kuharja.
Moj oče, pri katerem sem odraščal, in mačeha, ki mi je bila zgledna krušna in vzgojna mati, nista brala Kuharjevih knjig. Mačeha je dobro poznala Kuharjevo ženo in je o tem večkrat pripovedovala, oče pa je imel spoštovanje do »komunista, ki se je zavzemal za kmete, s katerimi je komunistična oblast sicer zelo grdo delala«. Tedaj še nisem vedel, da se je veliki Hotuljčan odlikoval še z drugimi lepimi človeškimi potezami. Tako sem pozneje od ljudi, ki so to sodoživljali, izvedel, da iz svoje bolniške sobe v bolnici v Slovenj Gradcu ni dovolil sneti križa, kakor so se nad tem krščanskim simbolom znašali nemški okupatorji, ko so za štiri leta zavladali v tem delu slovenskega ozemlja, po vojni pa kmalu tudi osvoboditelji. Ne prvi in ne drugi na stenah javnih ustanov in krajev niso trpeli križa – na koncu pa so prvi in drugi bili odloženi na pokopališču zgodovine, brez križa seveda, kakor jim pristoji.
Bolj znano je bilo, da je Kuhar s svojim pogumnim nastopom rešil celjsko Mohorjevo, ki so jo okupatorji iz Celja pregnali v Ljubljano, saj italijanski okupator ni ukinjal in uničeval slovenskih ustanov, a tudi Nemci se po kapitulaciji Italije v letu 1943, ko so zasedli Ljubljansko pokrajino, slovenskih ustanov niso dotikali in je Mohorjeva lahko delovala do konca vojne, pač pa so jo hoteli ukiniti osvoboditelji. Ustavila jih je Kuharjeva izjava, da ga je Mohorjeva naučila brati in pisati, a ne le njega, ampak ves slovenski narod, ki je bil v tistem času skoraj stoodstotno pismen, o čemer danes lahko le še sanjamo.
Velika človeška poteza Lovra Kuharja je bil tudi ljubeč odnos do njegovega brata, politično, svetovnonazorsko in versko povsem drugače, a ne manj intenzivno izpostavljenega štirikratnega doktorja Alojzija Kuharja. Z obema možema velikih razsežnosti in velikega pomena imamo Slovenci primer zglednega bratskega odnosa med bratoma, ki se bolj ne bi mogla razlikovati, kakor sta se. A čeprav sta se po okupaciji oba postavila na isto stran, namreč proti okupatorjem in njihovim zločinom in za enoten nastop Slovencev proti okupaciji, enemu od obeh ni bilo dovoljeno, da bi prišel na svoj dom vsaj umret. Lovro Kuhar, alias Prežihov Voranc, je ilegalno bival v Ljubljani, se vključil v Osvobodilno Fronto, se angažiral pri ilegalnem Radiu Kričač, a po odločitvi Partije ni smel v partizane. To ga je potisnilo v roke slovenske protikomunistične milice, ki ga je izročila Italijanom. Ti na srečo niso vedeli, koga so imeli v pesteh, in po kapitulaciji ga je dobila v roke nemška Gestapo, ki je seveda zelo dobro vedela, koga ima v preiskovalnih zaporih. Po zasliševanjih na okupiranem področju so ga odpeljali v Berlin in mu ponudili svobodo in vso podporo, če bi sprejel njihovo ponudbo, da postane vazalni predsednik nekakšne »Slovenije« po nemški zamisli, ki bi ji Nemci priključili celo Primorsko in Gorenjsko. Model, ki ga sicer poznamo na Slovaškem in Hrvaškem, pa tudi v baltskih državah, ki so se začasno izvile iz sovjetske okupacije, a to plačale z nemško vazalnostjo. Le malo je ljudi, ki bi imeli toliko značaja in zvestobe svojemu narodu, da bi tako vabljivo ponudbo odklonili – Lovro Kuhar jo je odklonil in to plačal kot jetnik v nemških uničevalnih taboriščih, kjer je le po čudežu preživel, a si nakopal bolezni, ki so ga mučile po koncu vojne vse do njegove smrti v letu 1950. Podoben primer imamo samo še v okupirani Srbiji, kjer je prestolonaslednik Đorđe Karađorđević ves čas med obema vojnama preživel kot jetnik v psihiatričnem zavodu, ker njegov brat Aleksander ni mogel verjeti, da se je res prostovoljno odpovedal prestolu v korist mlajšega brata. Ko so Nemci okupirali Srbijo, so ga osvobodili iz psihiatrije in ga z vojaškim avtomobilom peljali po beograjskih ulicah in mu ponudili na izbiro katero od izpraznjenih palač s statusom srbskega princa, če bi sprejel sodelovanje z Nemci in status vazalne srbske države. Tudi on je ponudbo ponosno odklonil, za kar ga je Titova oblast nagradila s tem, da ga vsaj ni usmrtila in je še vrsto let živel kot znamenitost beograjskih kavarn in omizij.
Brat pisatelja Lovra Kuharja dr. Alojzij Kuhar, katoliški duhovnik in znanstvenik na raznih področjih znanosti, se je z jugoslovansko vlado umaknil v London in tam naprej delal za boj proti okupatorjem. Ko je v letu 1944 britanski premje Churchill tako pritisnil na mladega in za resnost položaja žal ne dovolj zrelega kralja Petra II, da je ta svojemu ministru za obrambo in poveljniku jugoslovanske vojske v domovini generalu Dražu Mihajloviću odtegnil mandat in ga izročil Josipu Brozu, s čimer je vsaj formalno partizanska vojska postala kraljeva jugoslovanska vojska v domovini, je dr. Alojzij Kuhar v veri, da bo novi poveljnik kraljeve vojske v domovini, čeprav komunist in vazalni oblastnik Stalinove nadoblasti, spoštoval dogovore z jugoslovansko vlado v izgnanstvu in s kraljem in njegovim pogajalcem Šubašićem, po radiu London redno pozival slovenske domobrance, naj se sporazumejo s partizani in se jim pridružijo v boju proti Nemcem. Vera dr. Kuharja je bila naivna, pogojena z njegovo krščansko prostodušnostjo in dobrohotnostjo, bi se namreč poveljstvo slovenskega domobranstva odločilo v skladu z vero, na katero so se sicer sklicevali in trdili, da jo »branijo«, če bi naročilo iz Londona sprejelo, saj so bili od kraljeve odločitve dalje nezvesti kralju in tako uporniki, kar je po krščanskem verovanju hud greh. Žal voditelji rimske cerkve v ljubljanski škofiji svojim vernikom tega nikoli niso povedali, ampak so jih sami spodbujali za »boj zoper brezbožni komunizem« in tako več ko deset tisoč Slovencev pripeljali zmagovitim komunistom pod nož. A tudi komunisti se po prevzemu oblasti niso vedli v skladu z lastnimi načeli in so svojega objektivnega zaveznika dr. Alojzija Kuharja po vojni obravnavali kot »narodnega izdajalca« in mu niso dovolili vrnitve v domovino. Tako se je moral umakniti v Ameriko, kjer je tudi umrl. Šele veliko pozneje je bilo omogočeno, da so kosti umrlega rodoljuba in velikega Slovenca prenesli na pokopališče hotuljske fare.
Iz vsega povedanega sledi, da me je tisto malo, kar o Lovru Kuharju in njegovi družini vem, že zgodaj prepričevalo, da gre tu za človeka velikega moralnega formata, pri katerem je njegovo krščansko formatirano srce večje od njegove komunistično formatirane glave. Prežih prepričuje, ker je komunist resnično bil in tega ni igral, še toliko manj, da bi iz tega iztržil kaj zase. V tem smislu je izreden pojav na Slovenskem in v vsej Evropi in vreden častnega in hvaležnega spomina. S tem ne hvalim njegovega nazora, ki je bil pojav časa in okoliščin, pač pa njegovo srce, ki je bilo, kar je vanj polagala njegova pobožna mati in kar mu je kazal njegov pošteni oče.
Zakaj Doberdob?
Bilo je v sedemdesetih letih, ko smo sedeli v kavarni hotela Orel v Mariboru pesnik Vladimir Gajšek, sin znanega slikarja Anteja Trstenjaka, tudi sam Ante, in moja nepomembnost. Govorili smo kajpada o literaturi. Ante Trstenjak je bil neverjetno izobražen in inteligenten človek. Delno se je preživljal s tem, da je v matematične časopise po svetu pošiljal matematične uganke, ki jih je sam sestavljal. Sicer pa je imel izreden razgled po književnosti in zgodovini. Iz pogovorov z njim sem se kot mlad literarni začetnik naučil več zgodovine, kakor pa iz šolskih priročnikov. Ne vem, kako smo prišli na to temo, a nenadoma je Trstenjak vrgel na mizo osupljivo trditev, da je zanj največji slovenski prozaist Lovro Kuhar. Kako, saj smo bili po šolski formiranosti vendar vsi cankarjanci. Ni šlo za to, da bi imeli Prežiha za majhnega, a da bi bil prav največji, to se je odbijalo od obzidja šolskega znanja.
Tedaj tega zame novega in presenetljivega pogleda na slovensko prozo še nisem mogel sprejeti, a vsa leta pozneje se je v meni oglašal in me izzival v soočenje z mojim znamenitim rojakom in skoraj sokrajanom. Potrebno je bilo precej zorenja in preizkušenj, da sem nazadnje izobesil belo zastavo predaje in si priznal: Ja, kakor koli že, Prežih je največji!
Da sem se odločil med vsemi Prežihovimi deli prav za Doberdob, ni prišlo iz bližajoče se stoletnice strašnega dogajanja na soški fronti, ki je predmet tega velikega romana, tedaj mi to še ni bilo pred očmi. Deloma me je v to delo povlekla prošnja prevajalke tega dela v nemščino (sicer kot prevajalka ni podpisana, podpisani prevajalec, sicer res odličen poznavalec slovenščine in slovenske literature, je njeno delo pregledal, ga tu in tam popravil in velja za prevajalca), da ji pomagam razvozlati pomen te ali one značilne Prežihove besede, s kakršnimi imamo danes težave tudi njegovi rojaki. Ne vem, koliko je bila moja skromna pomoč nemškemu prevodu v prid, vsekakor pa me je to približalo temu proznemu delu. Tedaj se mi je tudi izrisala konstelacija treh velikih literarnih del, ki so nastala na osnovi dogajanja v prvi svetovni vojni. Hemingwayevega romana Zbogom orožje (A Farewell to Arms), Ericha Marie Remarqua Na zahodu nič novega (Im Westen nichts Neues) – in Prežihovega vojnega romana Doberdob. Dva od teh treh romanov se dogajata na istem kraju: Zbogom orožje in Doberdob. Razlika med Hemingwayem in Prežihom je v njunem slogu, še bolj pa v njuni vlogi in statusu na soški fronti, kjer sta bila istočasno prisotna, ne da bi drug za drugega vedela. Hemingway je svoje pisanje naslanjal na svojo bogato novinarsko prakso in ga lahko štejemo za genialnega profesionalca; Prežih je svoje pisanje naslanjal na svoje neposredne izkušnje in ga lahko imamo za genialnega diletanta v pozitivnem pomenu te navadno napak razumljene latinske besede, saj glagol deligo pomeni »ljubim, cenim«, kar pomeni, da je bilo delo napisano iz ljubezni. Ali bi moglo biti brez ljubezni tolikokrat na novo napisano, ker vmes večkrat izgubljeno ali tudi zaplenjeno po oblasteh? Američan se na soški fronti sam ni udeleževal bojev, čeprav je bil menda tudi ranjen, svoja spoznanja o poteku vojskovanja je dobival kot voznik vozila Rdečega križa v pogovorih z ranjenimi vojaki. Slovenec se je sam moral bojevati v jarkih avstro-ogrske vojske in je vse, o čemer v svojem delu poroča, doživljal od blizu in na lastni koži. Zgodba iz romana Na zahodu nič novega nemškega pisatelja in pacifista Ericha Marie Remarqua se dogaja na zahodni fronti med nemško in francosko armado in je to delo tako težje neposredno primerljivo z obema deloma, ki govorita o soški fronti. Omenjenih treh knjig ne želim razvrščati v hierarhični red literarne veljave, vsekakor pa želim Prežihov roman uvrstiti v to najbolj pomembno literarno trojico na temo prve svetovne vojne. Naključje ali tudi kaj drugega je hotelo, da se je vse delo prevajanja in izdaje Prežihovega romana Doberdob izteklo v lepo knjižno izdajo prav v stotem letu po dogodkih, ki jih knjiga opisuje.
Skoraj čudež…
Danes je na Slovenskem izjemen dogodek, če izide kakšna knjiga v slovenskem jeziku brez državne subvencije. Če pa izide knjiga v jeziku, ki ga v tej državi razume le nekaj sto ljudi, kakor je to z mednarodnim jezikom esperantom, potem lahko skorajda govorimo o čudežu. In vendar so za tem dogodkom živi ljudje z imeni in funkcijami.
V letu 2015 je skupina slovenskih filmskih navdušencev iz Trsta pod vodstvom režiserja Martina Turka posnela odličen dokumentarni film z naslovom Doberdob – roman upornika. Film so predstavili tudi v Kulturnem domu na Ravnah na Koroškem. Ker sem imel srečo, da predstave nisem zamudil, sem se tam po projekciji ob kozarcu pogostitve pogovarjal z vodjo županovega urada in oskrbnikom Prežihove ustanove Vojkom Močnikom. Vprašal me je, kaj delam, in tako mimogrede sem mu omenil, da prevajam tudi Prežihov roman Doberdob v esperanto. Vprašal me je, če že imam založnika. Rekel sem, da prevajam za predal in da ne vidim nobene možnosti, da bi to res kdaj izšlo v knjižni obliki. Rekel je: »Bomo pa mi izdali…« Nisem takoj razumel, kdo naj bi bil ta »mi«, saj na založniškem področju nisem povsem brez orientacije. »Prežihova ustanova«, je bilo dano kratko pojasnilo. Verjel sem v iskreno pripravljenost sogovornika gospoda Močnika, da pomaga knjigi do izida, nisem pa verjel, da bi bilo to mogoče uresničiti. Kljub temu sem prevajanje pospešil. Da vsaj odložim to delo kot opravljeno. Medtem sem začel premišljati o lektorju, ki bi nujno moral to jezikovno pregledati, saj vsak esperantski avtor ali prevajalec nehote vnaša v delo rešitve iz lastnega jezika, ki niso nujno v skladu z esperantskim načinom izražanja. Tako velja nenapisano pravilo, naj rokopise pregleda kdo iz povsem tuje jezikovne skupine. A kje takega človeka dobiti? Namreč brez denarja, s katerim bi tako delo plačal. Pri tem mi je hitro in še kako srečno pomagal mag. Zlatko Tišljar, star esperantski prijatelj iz Zagreba, ki že od razpada Jugoslavije živi in dela v Mariboru. Za jezikovni pregled mi je svetoval esperantskega prevajalca in leksikografa Józsefa Horvátha na Madžarskem. Ni prav lahko človeka, ki ga ne poznaš, prositi, če bi hotel sprejeti tako obsežno delo in ga opravil brez plačila. Če bi prevajal v katerega koli od narodnih jezikov, bi česa takega ne mogel prositi. Med esperantisti je to drugače. Ti namreč ne delajo za jezik, katerega nosilna nacija je bogata in mogočna in torej upravičeno pričakujejo za svoje delo ustrezno plačilo.
Esperantisti delajo iz globokega prepričanja, da je veljavni jezikovni (ne)red na svetu v osnovi krivičen – in da je to krivičnost s pomočjo nevtralnega mednarodnega jezika mogoče odpraviti in tako prispevati k boljšemu razumevanju med posamezniki in narodi. Zato sicer ne odklanjajo plačila, če je to na voljo, a so pripravljeni kaj narediti tudi brez denarja, kar nedvomno kaže na moralni potencial mednarodnega jezika. Gospod József Horváth je s svojim temeljitim in natančnim delom rešil ustreznost tega prevoda. Ni mu bilo mogoče njegovega izvrstnega dela plačati v denarju, a občina Ravne na Koroškem in Prežihova ustanova sta mu poslali več izvodov natisnjene knjige Doberdob, ki brez njegovega sodelovanja ne bi mogla iziti. Poseben problem pri prevajanju so bili specifični izrazi ne le vojaškega jezika, ampak tudi neformalnega vojaškega žargona, kakor so ga v pogovorih uporabljali vojaki in oficirji, pisatelj pa jih podaja po približnem zapisu, ki ni vselej dosleden. Sicer obstaja večjezičen vojaški slovarček, med petimi jeziki je tudi esperanto, a v njem vendar manjka veliko besed, ki se v romanu pojavljajo. Lektorjevo znanje mi je bilo tu v odločilno pomoč. Dogodek, ki bi mu skoraj lahko rekel »čudež«, je bil mogoč, ker je v Sloveniji zanesljivo vsaj ena občina, katere župan (dr. Rožen) in šef njegovega urada (V. Močnik) obljubo držita in stvar izpeljeta do konca. Enako velja za založbo CERDONIS (A. Golob) v Slovenj Gradcu, ki je knjigo oblikovala in natisnila s polno profesionalno kvaliteto in tudi v dogovorjenem roku.
Mogoče še kratko pojasnilo, zakaj ima esperantska izdaja Doberdoba naslov Doberdo, ko je vendar to italijansko ime za slovenski Doberdob, ki je hkrati oznaka za kraj in okolico? Tudi nemški prevod ima poimenovanje Doberdo, a to ni glavni razlog, da je tako tudi v esperantski izdaji. V esperantu se vsi samostalniki končajo na samoglasnik -o, tako je to hkrati tudi esperantska beseda. V esperantu navadno krajevna imena, ki jim hočemo dati esperantsko obliko, naredimo, če gre za stare naselbine, na osnovi latinskega imena iz antike ali pa iz srednjega veka, kakor za Ljubljano Labako iz latinskega Labacum; za Celovec Klaŭdiforumo iz srednjeveškega latinskega Klaudiforum; za Celje Celeo iz latinskega Celea, za Beljak Vilako iz latinskega Villacum itd. Tako je najbolj zadoščeno zahtevi nevtralnosti. Če pa gre za kraje, ki nimajo starejšega imena, ki bi bilo z ozirom na danes tam živeče prebivalstvo nevtralno, kakor je to tudi v primeru Doberdoba, se je bilo treba pač odločiti za skrajšano obliko iz slovenske osnove, ki dobi tako esperantsko končnico -o, kar pa je potem slučajno enako italijanski obliki.
Zakaj esperanto?
Najprej seveda preprosto zato, ker je esperanto edini jezik, ki se ga lahko človek, ki v njem ni rojen, nauči tako, da lahko v njem govori, piše in vanj prevaja.
Kot nekdanji lektor in urednik v Mohorjevi založbi v Celovcu sem imel dovolj izkušenj z naivnostjo mnogih rojakov, ki so prinašali svoje »prevode« v nemščino in pričakovali, da jih bomo objavili v knjižni obliki. Bila je v glavnem pravilna slovnica, bile so prave besede iz slovarja – in vendar to ni bila resnična nemščina. Te izkušnje tudi meni niso bile dovolj in sem pred leti zagrešil podobno naivnost in sem prevedel v nemščino roman nekega slovenskega pisatelja, ki ga zelo cenim, čeprav ne verujeva v istega boga. Ko bi mi ne priskočil na pomoč odličen poznavalec nemščine dr. Reginald Vospernik, ki mi je stvar temeljito popravil, bi se osmešil pred nemškim bralcem, čeprav že več ko tri desetletja živim sredi nemškega jezikovnega morja in več ko 70 odstotkov vseh informacij dobivam v nemščini, govorno ali pisno. A vem, da tega jezika nikoli ne bom znal toliko, da bi lahko vanj prevajal. Lahko v njem pišem, seveda tudi to dam popravit, a prevajanje je nekaj povsem drugega. Ko pišem, napišem, kakor znam – ko prevajam, moram prevesti, kakor je napisal avtor! Ta izkušnja velja za vsak jezik, v katerem človek ni rojen, izjema je samo mednarodni jezik, ker ta ne temelji na zgodovinski idiomatiki, ampak na logiki. In vendar je tudi tu treba dati v branje komu drugemu, po možnosti jezikovno čim bolj oddaljenemu revizorju. Pravljica o tem, kako vsi znamo angleško in je s tem svetovni jezikovni problem že rešen, lahko prepriča samo tiste, ki sami niso še ničesar napisali ali prevedli in ki najbrž angleščine sploh ne znajo, kakor mi govori izkušnja. Vedno mi rečejo, da sami sicer ne znajo, a ves svet menda zna…
Za prevod Doberdoba v esperanto pa obstajajo tudi globlji razlogi. Doberdob se dogaja v okoliščinah večjezičnosti in prikazuje tudi jezikovni vidik nepravičnega reda avstro-ogrskega cesarstva, ki je v izdatni meri pripomogel k njegovemu koncu.
V primerjavi s tem, kar je doletelo Slovence pozneje, avstrijska ureditev jezikovnih razmerij niti ni bila tako slaba. Slovenec, ki je bil državljan cesarstva, je recimo v Celovcu dobil vpoklic za služenje vojaškega roka v slovenskem jeziku, tak vpoklicni listek sem sam nekoč videl – mene so vpoklicali na služenje vojaškega roka v tujem, srbskem jeziku, čeprav naj bi bila po trditvah jugoslovanske ideologije Avstrija »ječa narodov«, Jugoslavija pa njena antiteza. Tudi zaradi nerešenega jezikovnega vprašanja sta nazadnje propadli obe državi. Ker pa okoliščine v deklarirano enakopravni in večjezični EU v osnovi niso drugačne kakor nekoč a Avstriji ali v obeh Jugoslavijah, si lahko vsakdo sam izračuna, kakšna utegne biti usoda te naddržavne tvorbe. V Doberdobu esperanto sicer ne nastopa, problematika, zaradi katere je ta jezik nastal, pa vsekakor in skozi vso pripoved.
Za prevod v esperanto pa obstaja še en razlog, ki ni idealistične narave, ampak je v službi nacionalnega interesa. Kadar izide kaka slovenska knjiga v nemškem, francoskem ali angleškem prevodu, kar se lahko zgodi vedno le na podlagi državne subvencije, je knjiga sicer natisnjena, vendar praviloma ne najde poti do kupcev. Knjižni trg je namreč dokaj zaprt in je zainteresiran le za tiste prevode, ki jih nacionalna knjižna produkcija sama odkrije, ni pa prevelikega interesa za knjige, ki jih v angleščini recimo izda kaka založba v Ljubljani in jih potem skuša plasirati na angleškem in ameriškem knjižnem trgu. Pri esperantski knjigi je ta pot povsem drugačna. Ko je Prežihova ustanova večji del naklade Doberdoba poklonila slovenskim esperantskim organizacijam, so te knjige takoj razdelile med svoje člane, pri tem pa velja dogovor: Knjigo preberi, potem pa jo pošlji kot darilo svojemu esperantskemu dopisovalcu v svet! Tako bo večji del Prežihovega Doberdoba kmalu dosegel ciljno publiko, ne da bi za to morala obstajati posebna knjigotrška mreža. Medtem ko angleške, francoske, nemške in druge tujejezične izdaje največkrat leže v skladiščih, esperantske potujejo po svetu in tako izpolnjujejo svojo osnovno nalogo, da jih ljudje berejo. Tako bi bilo dobro, če bi tudi druge slovenske občine začele posnemati zgled Raven na Koroškem. Vsaka občina ima kakega starejšega ali novejšega avtorja, ki bi ga bilo vredno pokazati svetu. In toliko denarja ima vsaka občina, da lahko podpre izid ene v esperanto prevedene knjige in naklado podari slovenskim esperantistom – ti pa bodo te knjige najprej sami prebrali, nato pa jih bodo kot darilo poslali svojim esperantskim prijateljem po svetu. Lepše in bolj enostavne kolportaže slovenskega slovstva v svetu si ni mogoče predstavljati.
Zadnji razlog za prevod Prežihovega romana v esperanto pa je misel na prihodnost. Danes je esperanto še mlad jezik, komaj 130 let star. Če računamo, da je slovenščina potrebovala več ko tisoč let, da je postala uradni jezik v državi, potem je esperanto še v otroških plenicah in je vsa perspektiva šele pred njim. Narod, ki bo zdaj, ko tu še ni drenja, vsaj nekaj malega investiral v predstavljanje svojega slovstva v mednarodnem jeziku, bo imel v prihodnosti, če bo ta jezik nekoč morda vendar sprejet kot drugi jezik vsakega zemljana, nepredstavljivo prednost pred narodi, ki na to danes ne mislijo. Že danes je v esperanto prevedeno primerjalno nadpovprečno število slovenskih literarnih del.
V esperantu imamo dve Cankarjevi celoviti deli: Hlapec Jernej in njegova pravica, in Hiša Marije Pomočnice. Imamo kar dva odlična prevoda Prešernovega Sonetnega venca in več posameznih Prešernovih sonetov; preveden je izbor slovenske sodobne proze pod naslovom Sunflanke de Alpoj (Na sončni strani Alp), veliko posameznih pesmi klasičnih in sodobnih pesnikov in skoraj celotna zbirka Kosovelove poezije, ki je pred leti izšla v dvojezični izdaji. Preveden in izdan je Pahorjev roman Nekropola (Pilgrimantoj inter ombroj), v rokopisu je preveden Rebulov roman Jutri čez Jordan (Morgaŭ ek transjordanen). V rokopisu je prevedena Jurčičeva povest Jurij Kozjak, slovenski janičar; kmalu bo preveden tudi Tavčarjev roman Visoška kronika. V rokopisu je prevedena tudi prva slovenska knjiga, Trubarjev Katekizem (La Katekismo) iz leta 1550. To je le nekaj naslovov, ki mi naglo pridejo na misel, tega je še dosti več. Slovenci imamo tako veliko možnost, da se bomo v času, ko bodo na esperanto morda gledali drugače kakor danes, nenadoma znašli pri samem vrhu zastopanosti nacionalne literature v mednarodnem jeziku. In tudi če tega časa nikoli ne bo, imamo že danes zagotovilo, da bodo v esperanto prevedene slovenske knjige šle v svet in bodo brane in ne bodo obležale v skladiščih.
Ostane še vprašanje: Ali bi se Prežih sam, če bi mogel iz groba, svojega romana v esperantu veselil? Seveda je to spekulativno vprašanje in tudi odgovor je lahko samo spekulativne narave. In vendar nam nekatere stvari iz njegovega življenja, govorijo, da sicer najbrž esperanta ni znal, čeprav tudi tega ne moremo povsem izključiti, kakor je njena proučevalka in prevajalka Jerneja Jezernik pred nedavnim ugotovila, da je bila pisateljica Alma Karlin iz Celja, ki je pisala v nemščini, tudi esperantistka, čeprav v tem jeziku ni pisala. Vsekakor pa je bil Prežihov odnos do drugih narodov, kultur in jezikov povsem usklajen s temeljno idejo esperanta. Zavzemal se je za pravičnost v odnosih med narodi, trpel je zaradi krivičnosti, pod katero trpe manjši jeziki, kakor je sam občutil na svoji koži. Prebrati je treba samo njegovo ganljivo črtico Dober dan, pa takoj postane jasno, da imamo pred seboj pisca, čigar srce utriplje v taktu Zamenhofove zamisli, četudi z jezikom samim ni prišel ali ni mogel priti v stik. Kakor ima slovenska slovstvena zgodovina – tako pravilno ugotavlja latinist profesor Primož Simoniti – upravičeno za del svojega zakada tudi vse, kar so Slovenci napisali v latinščini ali nemščini ali italijanščini, danes torej tudi v angleščini in esperantu, tako lahko ima zgodovina mednarodnega jezika v seznamu svojih zaslužnih sotrudnikov tudi vrsto ljudi, ki so imeli esperantskega duha, čeprav niso znali Zamenhofovega jezika – in Prežih je v tem smislu esperantist prve ure!
Vinko Ošlak, ob božiču 2016
Kial Prežih, kial en Esperanto?
Okaze de la apero de la granda slovena primilita romano Doberdo elplume de la slovena klasikulo Lovro Kuhar – Prežihov Voranc en esperanta traduko en komuna eldono de »Prežihova ustanova« en la komunumo Ravne na Koroškem kaj de Esperanto-societo Maribor mi kiel la tradukinto volas al la interesitoj klarigi, kial mi antaŭ jaroj komencis traduki ĝuste tiun ĉi aŭtoron kaj tiun ĉi lian tekston – kaj kio min spronis tion ĉi traduki en la internacian lingvon Esperanton. Tiujn ĉi pensojn mi cetere diris dum ĉiuj ĝisnunaj prezentadoj, aranĝitaj en Ravne na Koroškem, en Mariburgo (Maribor) kaj en Slovenburgo (Slovenj Gradec), tamen la valoro de la libro kaj de ĝia aŭtoro meritas tion ĉi kompili kaj redakti en la formon de tiu ĉi notaĵo.
Kial Prežih?
Mia unua memoro, de kiu mi neniel povas »liberiĝi« atingas la trian jaron de mia aĝo, kiam miaj gepatroj min duone portis, duone trenis sur la neĝplena vojo el Fara ĉe Prevaliso (Prevalje) ĝis Kotlje, por tie reverenci al la memoro je la tiam mortinta verkisto Lovro Kuhar. En mia memoro troviĝas neniu vorto, sed nur la bildo de tiu longa peniga vojo kaj la scenaĵo de la aspergado, por kiu mi ne scias, ĉu ĉi estis adresita al la sepultita korpo aŭ nur al ties fotografaĵo, kiel niatempe restis preskaŭ la nura formo adiaŭi de la mortinto antaŭ ties entombigo. Sed ĉar ni pri tio poste ofte interparolis, mi kun certeco scias, ke temis pri la morto kaj entombigo de la verkisto Kuhar.
Mia patro, ĉe kiu mi kreskis, kaj mia duonpatrino, kiu por mi estis modela kaj eduka patrino, ne legis la librojn de Kuhar. La duonpatrino bone konis la edzinon de Kuhar kaj pri tio ofte rakontis, kaj la patro havis estimon por la »komunisto, kiu pledis por la kamparanoj, kiujn la komunista povo cetere tre malbone traktis«. Tiam mi ankoraŭ ne sciis, ke la grandulo el Kotlje distingiĝis ankaŭ kun aliaj belaj homaj trajtoj. Tiel mi pli poste de la homoj, kiuj tion travivis, eksciis, ke li el sia malsanuleja ĉambro en Slovenburgo ne permesis depreni krucifikson, kiel super tiu kristana simbolo agresis la germanaj okupatoroj, kiam ili dum kvar jaroj ekregis en tiu ĉi parto de la slovena teritorio, kaj post la milito baldaŭ ankaŭ la liberigantoj. Nek la unuaj nek la sekvaj sur la vandoj de la publikaj institutoj toleris la krucifikson – kaj finfine tiel la unuaj kiel ankaŭ la duaj estis forĵetitaj sur la tombejon de la historio, sen krucifikso kompreneble, kiel por ili decas.
Pli konate estis, ke Kuhar okaze de sia kuraĝa interveno savis la eldonejon »Mohorjeva« en Celeo (Celje), kiun la germana okupatoro pelis al Labako (Ljubljana), ja la itala okupatoro ne malfondis la slovenajn instituciojn, kaj eĉ la germanoj post la kapitulaco de Italio en la jaro 1943, kiam ili okupis la Provincon de Labako (Ljubljanska pokrajina), la slovenajn instituciojn ne tuŝis kaj la eldonejo Mohorjeva povis labori ĝis la fino de la milito, sed malfondi intencis ĝin la liberigantoj. Haltigis ilin la eldiro de Kuhar, ke Mohorjeva lin instruis legi kaj verki, sed ne nur lin, la tutan slovenan nacion, kiu en tiu tempo estis preskaŭ centprocente legi- kaj skribipova, pri kio oni nuntempe nur povas revi.
Grandstila trajto de Lovro Kuhar estis ankaŭ la ama rilato al sia frato, la politike, mondpercepte kaj religie tute alie, tamen ne malpli intense ekspoziciita kvaropa doktoro Aloizo Kuhar. Kun ambaŭ viroj de tiel grandaj dimensioj kaj granda signifo la slovenoj havas ekzemplon de modela interfrata rilato inter du fratoj, kiuj ne povus pli profunde distingiĝi ol ili diversaj estis. Sed kvankam post la okupa agreso ili ambaŭ stariĝis sur la saman flankon, nome kontraŭ la okupatoroj kaj iliaj krimagoj kaj por la unueca reago de la slovenoj kontraŭ la okupacio, por unu el ili du ne estis permesite, ke li venu en sian hejmon morti. Lovro Kuhar, alias Prežihov Voranc, ilegale vivis en Labako, sin engaĝis ĉe la Liberiga Fronto (de la komunista partio gvidita, formale koalicia fronto kontraŭ la okupatoroj), ĉe la ilegala radiostacio »Kričač«, sed laŭ la decido de la Partio li ne rajtis aliĝi al la partizanaj taĉmentoj. Tio lin disponigis al la manoj de la slovena kontraŭkomunista milicio, kiu lin elmanigis al la italoj. Ili bonŝance ne sciis, kiun li havis kaptita, kaj post la kapitulaco de Italio transprenis lin la germana Gestapo, kiu kompreneble bone sciis, kiun ili tenis en siaj enketkarceroj. Post la enketado sur la okupita tereno ili lin prenis al Berlino kaj proponis al li liberon kaj subtenon, se li akceptus ilian proponon fariĝi vazala prezidento de ia »Slovenio« laŭ la germana koncepto, al kiu la germanoj aldonus eĉ la tutan apudmaran regionon kaj la superan Karniolon. La modelo, konata en la kazo de Slovakio, Kroatio kaj en la baltikaj ŝtatoj, kiuj tiamaniere eskapis la sovetian okupacion, sed tion pagis per vazala dependeco de Germanio. Troviĝas nur malmultaj homoj, kiuj havas tioman karakteron kaj fidelon al la propra popolo, ke ili tian proponon malakceptus – Lovro Kuhar tion malakceptis kaj tion pagis kiel kaptito en la germanaj mortigaj koncentrejoj, en kiuj li nur mirakle transvivis, tamen akiris malsanojn, kiuj lin turmentis post la fino de la milito ĝis lia morto en la jaro 1950. Troviĝas simila ekzemplo nur plu en la okupita Serbio, kie la tronheredinto Đorđe Karađorđević la tutan tempon inter ambaŭ mondmilitoj travivis kiel kaptito en la psikiatria instituto, ĉar lia frato Aleksandro ne povis kredi, ke li vere propravole abdikis profite de sia pli juna frato. Kiam la germanoj okupis Serbion, ili liberigis lin el la psikiatria instituto kaj veturigis lin en militista aŭto tra Belgrado kaj proponis al li elekti unu el la malplenigitaj palacoj kaj la statuson de la serba princo, se li akceptus kooperaciadon kun la germanoj kaj la statuson de vazala serba ŝtato. Ankaŭ li la proponon fiere malakceptis, pro kio la posta povo de Tito lin premiis per tio, ke li almenaŭ ne estis likvidita kaj li ankoraŭ dum jaroj vivis kiel interesa personeco en la kafejoj kaj tablorondoj de Belgrado.
La frato de la verkisto Lovro Kuhar, d-ro Aloizo Kuhar, la katolika pastro kaj la sciencisto sur diversaj sciencaj kampoj kun la jugoslavia reĝa registaro retiriĝis al Londono kaj tie laboris por la batalo kontraŭ la okupatoroj. Kiam en la jaro 1944 la brita premiero Churchill tiel premis la junan kaj por la seriozo de la situacio bedaŭrinde ne jam sufiĉe maturan reĝon Petron II-an, ke li de sia ministro pri defendo kaj komandanto de la jugoslavia armeo en patrolando generalo Draža Mihajlović deprenis mandaton kaj ĝin transdonis al Josipo Broz (Tito), per kio almenaŭ formale la partizana militistaro fariĝis la reĝa jugoslavia armeo en la patrolando, d-ro Aloizo Kuhar en sincera kredo, ke la nova komandanto de la reĝa armeo en la patrolando, kvankam komunisto kaj vazala povanto sub la povo de Stalin, respektos la interkonsentojn kun la jugoslavia registaro en ekzilo kaj kun la reĝo kaj ties negocanto Šubašić, tra la radiostacio en Londono regule alvokis la slovenajn kontraŭkomunistajn milicianojn (domobranci) trovi interkonsenton kun la partizanoj kaj aliĝi al ili en la batalo kontraŭ la germanoj. La kredo de d-ro Kuhar estis naiva, kondiĉita per lia kristana simplanimeco kaj bonintenco, ke la komandejo de la slovena kontraŭkomunista milicio pretus decidi konforme kun la kredo, je kiu ili ĵuris, asertante ke ili »defendas« ĝin, ke ili akceptos la ordonon el Londono, ja ili post la nova decido de la reĝo estis al la reĝo malfidelaj kaj tiel ribelantoj, kio laŭ la kristana kredo estas forta peko. Bedaŭrinde la estroj de la romkatolika eklezio en la diocezo de Labako al siaj kredantoj tion ne diris, sed ilin mem spronis por la »lukto kontraŭ la sendia komunismo« kaj tiel pli ol dek mil slovenojn kondukis sub la tranĉilon de la venkintaj komunistoj. Sed ankaŭ la komunistoj post la transpreno de la povo ne kondutis konforme al la propraj principoj kaj ili sian objektivan aliancanton d-ron Aloizon Kuhar post la milito traktis kiel »popolperfidulon« kaj ili ne permesis al li reveni en lian patrujon. Tiel li devis elmigri al Usono, kie li ankaŭ mortis. Nur multe pli poste fariĝis eble la ostojn de la mortinta patrioto kaj granda sloveno transporti al la tombejo de lia naskiĝloka paroĥo de Kotlje.
El ĉio dirita sekvas, ke tiu eta scio pri Lovro Kuhar kaj pri lia familio, kiun mi havis, min jam frue konvinkis, ke temas pri la homo de granda morala formato, ĉe kiu lia kristane formatigita koro estas pli granda ol lia komunisme formatigita kapo.
Prežih atestas, ke li komunisto vere estis kaj tion ne ludis, eĉ malpli tion uzis por propra intereso. En tiu senco li estas elstara fenomeno en Slovenio kaj en la tuta Eŭropo kaj li valoras honoran kaj dankeman rememoron. Per tio mi ne laŭdas lian mondpercepton, kiu estis la aperaĵo de certa tempo kaj cirkonstancoj, sed lian koron, kiu estis, kion en ĝin deponis lia pia patrino kaj kion montris al li lia honesta patro.
Kial Doberdo?
Okazis dum la 70-aj jaroj, kiam sidis kune en la kafejo de la hotelo Orel en Mariburgo la poeto Vladimir Gajšek, Ante Trstenjak, la filo de renoma pentristo kun la sama nomo, kaj mia sensignifo. Kompreneble ni interparolis pri literaturo. Ante Trstenjak estis nekredebe instruita kaj inteligenta homo. Parte li vivtenis sin per matematikaj enigmoj, kiujn li sendis publici en la mondon. Cetere li posedis ekstraordinaran informitecon pri literaturo kaj historio. El interparoloj kun li mi kiel literatura komencanto lernis pli da historio ol el lernejaj lernolibroj. Mi ne scias, kiel ni atingis la temon, sed subite Trstenjak ĵetis sur la tablon surprizan aserton, ke por li la plej granda slovena prozisto estas Lovro Kuhar. Kiel do, ja ni per la lerneja normado tamen ĉiuj estis adeptoj de Ivan Cankar. Ne temis pri tio, ke oni Prežihon prenis por malgranda, sed por preni lin por la plej granda, tio debatiĝis de la defendomuro de la lerneja scio.
En tiu tempo mi tiun por mi novan kaj surprizan rigardon al la slovena prozo ankoraŭ ne povis akcepti, sed dum ĉiuj jaroj pli poste en mi aŭdiĝis kaj min defiis al konfrontiĝo kun mia renoma samgentano kaj preskaŭ samlokano. Mi bezonis multan maturiĝon kaj elprovojn por finfine hisi la blankan flagon de kapitulaco kaj rekoni: Jes, kiel ajn, Prežih estas la plej granda!
Ke mi elektis inter ĉiuj verkoj de Prežih ĝuste Doberdon, tio ne okazis pro la proksimiĝinta jubileo de la terura okazado ĉe la fronto de Soča / Isonzo, kiu faras la objekton de tiu granda romano, tiam tio ankoraŭ ne staris antaŭ miaj okuloj. Parte kuntiris min en tiun ĉi verkon peto de la tradukistino de ĝi en la germanan lingvon (cetere ŝi ne estas notita kiel la tradukistino, la subskribita tradukisto, vere ekscelenta konanto de la slovena lingvo kaj literaturo, ŝian laboron reviziis kaj tie tie plibonigis kaj tiel li validas por la tradukanto), ke mi helpu al ŝi elenigmigi tiun kaj tiun karakterizan esprimon de Prežih, pri kiuj nuntempe havas malfacilaĵojn ankaŭ liaj samlokanoj. Mi ne scias, kiom mia modesta helpo okaze de la germana traduko utilis, ĉiukaze tio min proksimigis al tiu ĉi proza verko. Tiam por mi ankaŭ desegniĝis la konstelacio de tri grandaj literaturaj verkoj, kiuj estiĝis surbaze de la okazado dum la unua mondmilito. La romano A Farewell to Arms (Adiaŭ armiloj) de Ernst Hemingway, Im Westen nichts Neues (Nenio nova en Okcidento) de Erich Maria Remarque – kaj la primilita romano Doberdob (Doberdo) de Prežih. Du el tiuj tri romanoj rolas sur la sama loko: Adiaŭ armiloj kaj Doberdo. La diferenco inter Hemingway kaj Prežih troviĝas en ilia stilo, sed eĉ pli en ilia persona rolo kaj statuso ĉe la fronto de Soča / Isonzo, kie ili samtempe ĉeestis sen scii unu pri la alia. Hemingway apogis sian verkadon sur siaj senperaj spertoj kaj oni povas lin preni por genia diletanto en la pozitiva signifo de tiu ĉi kutime false komprenata latina vorto, ja la verbo deligo signifas »mi amas, mi aprezas«, kaj tio signifas, ke la verko estis skribita el amo. Ĉu sen amo ĝi povus esti tiomfoje nove skribita, ĉar intertempe plurfoje perdita aŭ de la aŭtoritatoj konfiskita? La amerikano ĉe la fronto de Soča / Isonzo mem ne partoprenis batalojn, kvankam laŭraporte li estis vundita, siajn rekonojn pri la iro de la militado li ricevis kiel ŝoforo de la ambulanco de Ruĝa Kruco dum interparoloj kun la vunditaj soldatoj. La sloveno mem devis batali en la tranĉeoj de la aŭstra-hungara armeo kaj li ĉion, pri kio li en sia verko raportas, travivis de proksime kaj sur propra haŭto. La rakonto el la romano Nenio nova en Okcidento de la germana verkisto kaj pacifisto Erich Maria Remarque okazas laŭ la okcidenta fronto inter la germana kaj franca armeoj, kaj tiu ĉi verko estas tiel pli malfacile senpere komparebla kun ambaŭ aliaj verkoj, parolantaj pri la fronto de Soča / Isonzo. Mi ne volas la menciitajn tri librojn ordigi en la hierarkian ordon de la literatura valido, sed ĉiukaze mi volas la romanon de Prežih envicigi en tiun la plej gravan literaturan triopon pri la temo de la unua mondmilito. Hazardo aŭ ankaŭ io alia volis, ke la tuta laboro de la tradukado kaj eldonado de la romano Doberdo de Prežih rezultis en bela libra eldono ĵus je la centa datreveno post la okazintaĵoj, priskribitaj en tiu ĉi libro.
Preskaŭ miraklo…
Nuntempe en Slovenio estas escepta evento, se aperas libro en la slovena lingvo sen la ŝtata subvencio. Sed se aperas libro en la lingvo, kiun en tiu ŝtato komprenas nur kelkcent homoj, kiel tio estas la internacia lingvo Esperanto, tiam oni preskaŭ povas paroli pri miraklo. Kaj tamen malantaŭ tiu ĉi evento troviĝas vivaj homoj kun nomoj kaj funkcioj.
En la jaro 2015 grupo de slovenaj entuziasmuloj pri la kinoproduktado el Triesto sub la gvido de la reĝisoro Martin Turk filmis ekscelentan dokumentan filmon kun la titolo Doberdo – romano de la ribelanto. La filmo estis prezente projekciita ankaŭ en la kulturhejmo en Ravne na Koroškem. Ĉar mi havis bonŝancon ne maltrafi la prezentadon, mi post la projekciado kun glaso de gastigado interparolis kun la ĉefo de la buroo de la urbestro kaj prizorganto de »Prežihova ustanova« (Institucio de Prežih) Vojko Močnik. Li demandis min, kion mi tiel faras kaj mi pretere respondis, ke mi tradukas ankaŭ la romanon de Prežih Doberdo en Esperanton. Li demandis, ĉu mi jam havas eldoniston. Mi diris, ke mi tradukas por mia tirkesto kaj ke cetere mi vidas nenian eblecon ĝin eldoni en libra formo. Li diris: »Do ni eldonos…« Mi ne komprenis tuj, kiu tiu »ni« estu, ja mi sur la kampo de eldonado ne estas tute sen orientiĝo. »Prežihova ustanova« sonis mallonga klarigo. Mi kredis en sinceran pretecon de mia partnero en konversacio s-ro Močnik, helpi ke la libro aperu, sed mi ne kredis, ke tio estas realigebla. Tamen mi akcelis mian tradukadon. Por almenaŭ demeti la laboron finitan. Dume mi komencis pensi pri provleganto, kiu nepre devus tion ĉi lingve kontroli, ja ĉiu esperanta aŭtoro kaj tradukisto senvole enŝovas en sian laboron solvojn el propra lingvo, kiuj ne estas nepre en kongruo kun la esperanta maniero esprimiĝi. Tiel validas la neskribita regulo, ke la manskribaĵon revizie legu iu el la tute fremda lingva grupo. Sed kie tian homon trovi? Nome, sen mono, per kiu oni tian laboron povus pagi. Rapide kaj vere bonrezulte helpis al mi mag. Zlatko Tišljar, mia malnova esperantoamiko el Zagrebo, kiu post la disfalo de Jugoslavio vivas kaj laboras en Mariburgo. Por la lingva reviziado li konsilis al mi la tradukiston kaj leksikografon József Horváth el Hungario. Ne estas tre facile la nekonatan homon peti, ke li akceptu tiel ampleksan laboron kaj faru ĝin sen pago. Se mi tradukus al iu ajn alia lingvo, mi tian komplezon ne povus elpeti. Inter la esperantistoj tio estas alia afero. Ili ne laboras por lingvo, kies portanta nacio estus riĉa kaj potenca kaj tiel oni povus prave atendi por sia laboro adekvatan salajron. La esperantistoj laboras el profunda konvinko, ke la valida lingva (mal)ordo en la mondo estas baze maljusta – kaj tiun maljustecon oni povus helpe de la neŭtrala internacia lingvo eble forigi kaj tiel kontribui al pli bona interompreniĝo inter la unuopuloj kaj nacioj. Tial ili cetere ne malakceptas pagon, se ĝi eblas, sed ili estas pretaj ion fari ankaŭ sen mono, kio sendube montras la moralan potencialon de la internacia lingvo. Sinjoro József Horváth kun sia ĝisfunda kaj preciza laboro savis la adekvatecon de la traduko. Ne estis eble pagi lian ekscelentan laboron, sed la komunumo Ravne na Koroškem kaj Prežihova ustanova sendis al li plurajn ekzemplerojn de la presita libro Doberdo, kiu sen lia kunlaboro ne povus aperi. Aparta problemo dum la tradukado estis specifaj terminoj ne nur de la militista slango, sed ankaŭ de la neformala soldata ĵargono, kiel ĝin dum interparoloj uzis soldatoj kaj oficiroj, kaj la verkisto ilin peras laŭ proksimuma notado, kiu ne ĉiam estas konsekvenca. Troviĝas cetere plurlingva militista terminaro, inter kvin aliaj lingvoj ankaŭ kun Esperanto, sed en ĝi mankas multaj vortoj, kiuj en la romano aperas. La scipovo de la revizianto helpis min multe. La evento, preskaŭ nomebla »miraklo«, estis ebla, ĉar en Slovenio certe troviĝas almenaŭ unu komunumo, kies urbestro (d-ro Rožen) kaj la ĉefo de ties buroo (V. Močnik) siajn promesojn estimas kaj la aferojn pretigas ĝisfine. La samo validas por la eldonejo CERDONIS (A. Golob) en Slovenburgo, kiu la libron formis kaj presis kun plena profesia kvalito kaj en la antaŭkonsentita limtempo.
Eble ankoraŭ mallonga klarigo, kial la esperanta eldono havas titolon Doberdo, ja tio samtempe estas la itala nomo por la slovennoma Doberdob, kaj tiu nomo samtempe signifas ankaŭ pli larĝan ĉirkaŭaĵon? Ankaŭ la germana traduko havas la titolon Doberdo, sed tio ne estas la ĉefa kialo, ke tiel estas ankaŭ en la esperanta eldono. En Esperanto ĉiuj substantivoj finiĝas je la vokalo -o, tiel tio estas samtempe ankaŭ esperanta vorto. En Esperanto oni la geografiajn resp. lokajn nomojn, faras, se temas pri antikvaj setlejoj, surbaze de la latina nomo el la antikvo aŭ el la mezepoko, kiel por Ljubljana Labako el la latina Labacum; por Celovec Klaŭdiforumo el la mezepoka Klaudiforum; por Celje Celeo el la latina Celea; por Beljak Vilako el la latina Villacum ktp. Tiel plej bone estas kontentigata la postulo de neŭtraleco. Sed se temas pri lokoj, kiuj ne havas pli antikvan nomon, kiel en la kazo de Doberdo, mi devis decidi por la formo el la slovena bazo, ricevanta la esperantan finaĵon -o, kio hazarde kovriĝas kun la itala formo.
Kial Esperanto?
Unue kompreneble simple pro tio, ke Esperanto estas la sola lingvo, kiun plenkreska homo, kiu en ĝi ne estas naskita, povas lerni tiel, ke oni en ĝi povas paroli, skribi kaj en ĝin traduki.
Kiel iama provleganto kaj redaktoro en la eldonejo Mohorjeva en Klaŭdiforumo mi havis sufiĉe da spertoj kun naiveco de multaj samgentanoj, kiuj alportis siajn »tradukojn« en la germanan lingvon kun pretendo ilin publici en libra formo. La gramatiko pliparte estis en ordo, la vortoj same – kaj tamen tio ne estis la vera germana lingvo. Tiuj spertoj eĉ al mi ne estis sufiĉe kaj mi antaŭ jaroj pekis kun simila naiveco kaj tradukis en la germanan romanon de iu slovena verkisto, kiun mi tre alte aprezas, kvankam ni ne kredas la saman dion. Se ne helpus al mi la eminenta konanto de la germana lingvo d-ro Reginald Vospernik, kiu la tekston funde plibonigis, mi ridindigus min antaŭ la germana leganto, kvankam mi jam pli ol dum tri jardekoj vivas meze de la germana lingva maro kaj pli ol 70 percentoj de miaj informoj alvenas en la germana lingvo, ĉu parole ĉu skribe. Tamen mi scias, ke mi tiun ĉi lingvon neniam sciopvos tiom, ke mi povus en ĝin traduki. Mi povas en ĝi skribi, kompreneble mi petas de iu alia kontrolon, sed traduki estas io alia. Kiam mi mem skribas, mi skribas, kiel mi scipovas – kiam mi tradukas, mi devas traduki, kiel la aŭtoro skribis! Tiu sperto validas por ĉiu lingvo, en kiu oni ne estas naskita, escepton faras nur la internacia lingvo, ĉar ĝi fundamentas ne sur la historia idiomaro, sed sur logiko. Kaj tamen ankaŭ ĉi tie oni devas lasi kontroli al iu alia, laŭeble lingve tre malproksima revizianto. La fabelo pri tio, kiel ni ĉiuj scipovas la anglan, per kio la tutmonda lingva problemo estus jam solvita, povas konvinki nur tiujn, kiuj mem ankoraŭ nenion skribis aŭ tradukis kaj tre verŝajne la anglan tute ne scipovas, kiel mia sperto diras. Ĉiam ili diras, ke ili mem ne scipovas, sed la tuta mondo jes…
Sed por la traduko de Doberdo en Esperanto troviĝas ankaŭ pli profundaj motivoj. Doberdo rolas en la cirkonstancoj de plurlingveco kaj ankaŭ montras la lingvan aspekton de la maljusta ordo en la aŭstra-hungara imperio, kiu grandparte kontribuis al ĝia fino.
Kompare kun tio, kion renkontis la slovenoj pli poste, la aŭstria aranĝo de la lingvaj cirkonstancoj eĉ ne estis tiel malbona. La sloveno, kiu estis ŝtatano de la imperio, ekzemple en Klaŭdiforumo ricevis invitilon por servi armeon en la slovena lingvo, tian invitilon mi iam mem vidis – mi estis vokita servi armeon en fremda, serba lingvo, kvankam laŭ la asertoj de la jugoslavia ideologio Aŭstrio estis »malliberejo de la nacioj« kaj Jugoslavio la malo de tio. Ankaŭ pro la nesolvita lingva demando finfine ambaŭ ŝtatoj fiaskis. Kaj ĉar la cirkonstancoj en la deklare egalrajta kaj plurlingva EU baze ne diferencas de la stato en la iama Aŭstrio aŭ en ambaŭ Jugoslavioj, ĉiu povas mem kalkuli, kia povas esti la sorto de tiu superŝtata konsistaĵo. En Doberdo Esperanto mem ne aperas, sed la problemaro, pro kiu tiu ĉi lingvo estis farita, aperas tuttempe tra la rakonto.
Sed por la traduko en Esperanton troviĝas ankoraŭ unu motivo, kiu ne havas idealisman karakteron, sed estas en la servo al la nacia intereso. Kiam aperas tiu aŭ alia slovena libro en la germana, franca aŭ angla traduko, kio povas okazi nur surbaze de ŝtata subvencio, la libro cetere estas presita, tamen laŭregule ĝi ne trovas vojon al la aĉetantoj. La libromerkato estas tre fermita merkato, interesita nur por la libroj, kiujn la naciaj eldonejoj mem detektas, dum ne troviĝas granda intereso por la libroj, kiujn en la angla eldonas tiu aŭ alia eldonejo en Labako kaj provas ilin proponi en la angla aŭ usona libromerkato. En la kazo de la esperanta libro la afero estas tute alia. Kiam Prežihova ustanova la pli grandan parton de la eldonkvanto de Doberdo donacis al la slovenaj esperantoorganizaĵoj, ili la librojn disdonis al unuopaj esperantistoj kaj proponis al ili interkonsenton: Legu la libron kaj post tio sendu ĝin kiel donacon al via esperanta korespondanto aŭ amiko en la mondo! Tiel la pli granda parto de Doberdo de Prežih baldaŭ atingos la alcelatan publikon, sen ke por tio devus troviĝi aparta libromerkata reto. Dum la anglaj, francaj, germanaj kaj aliaj tradukoj pliparte troviĝas en magazenoj, la esperantaj libroj iras tra la mondo kaj tiel plenumas la bazan taskon, ke ili estas legataj. Tiel estus bone, se ankaŭ aliaj slovenaj komunumoj komencus imiti la modelon de Ravne na Koroškem. Ĉiu komunumo havas ĉu pli klasikan aŭ pli modernan aŭtoron, kiu estus inda esti sendita tra la mondo. Kaj ĉiu komunumo havas tiom da mono por subteni eldonon de unu en Esperanton tradukita libro por donaci ilin al la slovena esperantistaro – kaj ili tiujn librojn unue mem legos kaj poste ilin kiel donacojn dissendos al siaj amikoj en la mondo. Pli belan kaj simplan kolportadon de la slovena literaturo oni ne povas imagi.
La lasta motivo por traduki la romanon de Prežih en Esperanton estas la penso je estonto. Nuntempe Esperanto estas ankoraŭ juna lingvo, apenaŭ 130 jarojn aĝa. Kalkulante, ke la slovena lingvo bezonis pli ol mil jarojn por estiĝi oficiala lingvo en la ŝtato, do tiel Esperanto troviĝas ankoraŭ en bebovindoj kaj la tuta perspektivo ankoraŭ troviĝas antaŭ ĝi. La nacio, kiu nun, kiam ankoraŭ ne estas denseco, almenaŭ iomete investos en prezentadon de sia literaturo en la internacia lingvo, havos en la estonto, se tiu ĉi lingvo eble tamen estos akceptita kiel la dua lingvo por ĉiu terano, neimageblan avantaĝon antaŭ la nacioj, kiuj pri tio nuntempe ankoraŭ ne pensas. Jam nun estas en Esperanton tradukitaj kompare superaveraĝe multaj slovenaj literaturaj verkoj. Ni havas en Esperanto du plenajn verkojn de Cankar: Servisto Bartolomeo kaj lia rajto kaj La domo de Maria Helpantino. Ni havas eĉ du ekscelentajn tradukojn de la Sonetkrono de Prešeren kaj de pluraj sonetoj de la sama poeto; ni havas antologion de la moderna slovena prozo sub la titolo Sunflanke de Alpoj. Ni havas en esperanta traduko multajn unuopajn poemojn de unuopaj klasikaj kaj modernaj slovenaj poetoj, sed ni havas preskaŭ la kompletan poezian kolekton de Srečko Kosovel, kiu antaŭ kelkaj jaroj aperis dulingve sub la titolo El la ora boato. Ni havas tradukon de la romano de Boris Pahor Pilgrimantoj inter ombroj. En manuskripto troviĝas traduko de la romano Morgaŭ ek transjordanen de Rebula, same la rakonto de Josip Jurčič Georgo Kozjak, la slovena janiĉaro. En preparo estas la traduko de la romano La kroniko de Visoko de Ivan Tavčar. Same en manuskripto estas esperanta traduko de la unua slovena libro el la jaro 1550, la Katekismo de Primuso Trubero. En Esperanton estas tradukita, sed en tirkesto, la unua slovena filozofia libro de Francisko Lampe La Enkonduko en la Saĝsciencon. Jen nur kelkaj titoloj, kiuj venas en mian penson, sed troviĝas ankoraŭ pli da tio. La slovenoj tiel havas bonan ŝancon en la tempo, kiam Esperanto estos eble rigardata alie ol nuntempe, ektrovi sin ĉe la pinto de prezentiĝo de propra literaturo en la internacia lingvo. Kaj ankaŭ se tiu tempo ne venos, ni jam nun havas certecon, ke en Esperanton tradukataj slovenaj libroj iros tra la mondo kaj estos legataj kaj ne kuŝos en magazenoj.
Restas nur plu la demando: Ĉu Prežih mem, se li povus eliri el la tombo, pri sia romano en Esperanto ĝojus? Kompreneble tio estas spekulacia demando kaj ankaŭ respondo povas havi nur spekulacian karakteron. Kaj tamen kelkaj detaloj el lia vivo diras, ke li verŝajne Esperanton ne scipovis, kvankam eĉ tion oni ne povas tute ekskludi, kiel Jerneja Jezernik, la esploranto de la verkisto Alma Karlin el Celeo antaŭ nelonge konstatis, ke ŝi, cetere verkinta en la germana lingvo, estis ankaŭ esperantisto, kvankam ŝi en tiu lingvo ne verkis. Ĉiukaze la rilato de Prežih al aliaj nacioj, kulturoj, lingvoj estis plene kongrua kun la baza ideo de Esperanto. Li klopodis por la justeco en rilatoj inter la nacioj, li suferis pro la maljusteco, sub kia suferas la pli malgrandaj lingvoj, kiel li mem tion spertis sur propra haŭto. Oni bezonas nur legi lian rakonton Bonan tagon por tuj klare vidi, ke ni havas antaŭ ni aŭtoron, kies koro pulsas en la takto de la ideo de Zamenhof, eĉ se li al la lingvo mem ne havis kontakton aŭ ĝin ne povis havi. Kiel la slovena literatura historio – tiel ĝuste konstatas la latinisto prof-o Primož Simoniti – prave prenas por la parto de sia trezoro ankaŭ ĉion, kion la slovenoj verkis en la lingvoj latina, germana aŭ itala, nuntempe do ankaŭ en Esperanto aŭ en la angla, tiel povas ankaŭ la historio de la internacia lingvo sur sia listo de meritaj kunlaborantoj teni aron da homoj, kiuj posedis la spiriton esperantan, kvankam ili la lingvon de Zamehof ne scipovis – kaj Prežih en tiu senco estas la esperantisto de la unua horo!
Vinko Ošlak, Klaŭdiforumo, kristnaske 2016