‘Pravljice za mravljice’ v Izoli

V ponedeljek, 19. oktobra 2026, je v Mestni knjižnici Izola potekala predstavitev slikanice Pravljice za mravljice. Zgodba se je začela leta 2021 z literarnim natečajem Čez potok skače, kjer je most, ki ga je razpisala Knjižnica Josipa Vošnjaka iz Slovenske Bistrice. Prispelo je 95 del iz vse Slovenije, strokovna komisija pa je za najboljše izbrala pravljico Špele Svenšek.

Od natečaja do slikanice

V Esperantskem društvu Maribor, katerega članica je avtorica, smo v pravljici prepoznali toplino in sporočilo, ki ga razumejo vsi. Zato smo jo prevedli v esperanto, poiskali ilustratorko in izdali slikanico. Ker je izvirnik napisan v rimah, dobesedni prevod ni zadoščal. Peter Grbec, dolgoletni učitelj esperanta in profesor geografije in zgodovine na Osnovni šoli Antona Ukmarja v Kopru, je v dogovoru z avtorico pripravil prevod, ki ohranja duh izvirnika. Na njegov nasvet sta nastali dve ločeni knjižici, slovenska in esperantska. Mravljice tako odhajajo tudi v svet.

Ilustracije je ustvarila Nina Stanič, dijakinja Srednje šole za grafično oblikovanje in fotografijo v Ljubljani.

 

Izola in esperanto

Posebej nas je razveselilo, da smo slikanico lahko predstavili prav v Izoli, kjer pod Petrovim vodstvom deluje učna skupina esperanta v Medgeneracijskem centru. Predstavitev je bila lepa priložnost, da smo nekoliko pobliže spoznali njegovo delo in pomen učenja esperanta v tem okolju. Obiskovalcem smo na kratko predstavili še sam jezik, ki ga je leta 1887 zasnoval Ludwik Zamenhof kot preprosto in pravično orodje za sporazumevanje med ljudmi različnih narodov.

 

Gost večera: Tone Partljič

Večer je s svojo prisotnostjo obogatil Tone Partljič, eden najvidnejših slovenskih pisateljev, dramatikov in humoristov. Spregovoril je o svojem otroštvu kako je rad veliko bral in z njim njegova mati. Kot otrok se je rad vživljal v literarne junake, še posebej pa se je spomnil stavka »Ali veš, koga so danes pokopali?«, ki ga je Domen v Jurčičevi povesti osorno izrekel po materinem pogrebu. Ta stavek je Partljič po Domnu povzel tudi v naslovu svoje črtice.

Nato je spregovoril o nastanku svojega romana Voranc. Pripovedoval je, kako je še kot mlad učitelj z učenci obiskal Prežihovino in se nato sam vrnil še po dodatne informacije. Povedal je tudi, da je pred tem pisal predvsem komedije, nato pa so ga prepričali, da naj napiše Voranca. Roman je napisal v dveh delih.

Tudi njegovo ustvarjanje ima povezavo z esperantom. Zbirko spominskih črtic Hotel sem prijeti sonce je v esperanto prevedel Zlatko Tišljar, dolgoletni član Esperantskega društva Maribor. Iz esperanta je bila zbirka pozneje prevedena še v bengalščino, tako da je Partljič z esperantom kot bližnjico dosegel bralce v Bangladešu.

 

Zahvala

Vzdušje je bilo toplo in domače, z veliko prostora za pogovor. Iskrena hvala Mestni knjižnici Izola za gostoljubje, gospodu Partljiču za obisk, vsem ustvarjalcem slikanice ter vsem, ki ste si vzeli čas in prišli.