Kraški dnevi 2026

Prvi dan v Trstu in Miljah

Od 25. do 27. septembra 2026 je v Trstu in njegovi okolici potekalo srečanje Kraški dnevi (Karstaj tagoj), ki ga je pripravilo Esperantsko društvo iz Trsta – TEA (Triesta Esperanto-Asocio). Udeleženci smo (prvi dan nas je bilo 7 iz EDM) spoznavali Trst, Kras ter kraje in znamenitosti na obeh straneh današnje meje. Program je povezoval izlete, kulturne oglede, druženje in seveda uporabo esperanta.

Iz tržaškega središča po morju v Milje

Prvi dan smo se zbrali na Trgu enotnosti Italije (Piazza Unità d’Italia), osrednjem tržaškem trgu, ki se s svojo široko odprtostjo neposredno stika z morjem. Od tam smo se pod vodstvom Elde Doerfler (TEA) odpravili na obalo proti pristanišču in se vkrcali na ladjo Modri delfin, ki nas je po Tržaškem zalivu odpeljala v Milje (Muggia).

Pot po morju je bila prijeten uvod v srečanje, saj se je Trst med plovbo pokazal z nekoliko drugačne perspektive.

Milje so majhno obmorsko mesto na skrajnem severozahodnem delu Istre in danes predstavljajo najjužnejšo občino dežele Furlanije – Julijske krajine ter edini del Istre, ki je danes v Italiji. Njihova podoba je izrazito istrsko-beneška: ozke uličice, majhni trgi, pisane hiše in značilna beneška arhitektura dajejo mestu precej drugačen videz kot velikemu in urbanemu Trstu.

Milje in Trst – dve mesti z različnima zgodovinskima potema

Čeprav sta mesti danes oddaljeni le nekaj kilometrov in tesno povezani, je njuna zgodovina precej različna.

Na območju današnjih Milj so ljudje živeli že v prazgodovini. Na Muggia Vecchia so ohranjeni ostanki prazgodovinskih gradišč, poznejšega rimskega in srednjeveškega naselja. Sedanje mesto se je začelo razvijati ob morju, kjer je pred letom 1000 nastalo naselje Borgolauro, v 13. stoletju pa je bilo oblikovano tudi mestno območje.

Pomembna razlika v primerjavi s Trstom je, da so Milje od leta 1420 več stoletij pripadale Beneški republiki, medtem ko je bil Trst pod oblastjo Habsburžanov. Beneški vpliv je v mestu viden še danes – v arhitekturi, narečju, običajih in kulinariki.

Ko je leta 1797 Beneška republika prenehala obstajati, je mesto prišlo pod Avstrijo. Z nekajletno prekinitvijo v času Napoleonove oblasti je ostalo pod Avstrijo do leta 1918, nato pa je postalo del Kraljevine Italije.

Trst je imel drugačno razvojno pot. Zaradi svoje lege in pristanišča je postal pomembno habsburško trgovsko mesto. Poseben pomen je dobil leta 1719, ko ga je cesar Karel VI. razglasil za svobodno pristanišče¹, zato se je hitro razvijal in postal pomembno srednjeevropsko pristanišče.

Zato je zanimivo, da sta mesti, ki ju danes povezuje skoraj enotno urbano območje, nekoč pripadali dvema različnima političnima in kulturnima svetovoma – beneškemu in habsburškemu.

Sprehod po starih Miljah

V starem mestnem jedru smo se sprehodili po ozkih ulicah in trgih ter si ogledali značilno mestno arhitekturo. Osrednji Marconijev trg (Piazza Marconi) je srce starega mesta, ob njem pa stoji tudi mestna hiša. Poseben značaj ima majhno pristanišče Mandrač (Mandracchio)², kjer je mogoče še danes opazovati tradicionalno povezavo mesta z morjem.

Med pomembnejše zgodovinske stavbe spada tudi stolnica sv. Janeza in Pavla. Sedanja stavba je bila posvečena leta 1263, njeno pročelje pa je bilo pozneje dopolnjeno z belim kamnom iz kamnolomov pri Nabrežini.

Milje so znane tudi po gradu iz 14. stoletja in predvsem po tradicionalnem beneškem pustovanju (Carneval de Muja)³, v katerem se prepletajo beneški in istrski vplivi.

Po ogledu starega mestnega jedra smo se v Trst vrnili z lokalnim avtobusom. Dan smo zaključili v prostorih tržaškega esperantskega društva, kjer so nas gostitelji pričakali z večerjo.

Prvi dan je tako lepo pokazal eno od posebnosti celotnega srečanja: Kras in območje okoli Trsta nista le naravna pokrajina, temveč tudi prostor, kjer se prepletajo različne zgodovinske, kulturne in jezikovne tradicije.

 

Drugi dan – Carsiana in Repentabor

Naslednje dopoldne smo se udeleženci dobili pred Botaničnim vrtom Carsiana, ki leži pri Zgoniku (Sgonico), približno 18 kilometrov od Trsta. Po botaničnem vrtu nas je vodil Roberto Della Loggia (TEA), ki nam je predstavil njegove rastline, ureditev in posebnosti kraškega okolja. Vrt je nastal leta 1964 na pobudo farmacevta in ljubiteljskega botanika Gianfranca Gioittija, pri njegovem nastanku pa sta sodelovala tudi botanika Livio Poldini in Stanislavo Budin. Leta 1978 je bil odprt za javnost.

Carsiana ni običajen botanični vrt, v katerem bi bile rastline razporejene predvsem po sistematičnih skupinah. Rastline so predstavljene v okolju, v katerem na Krasu naravno uspevajo. Vrt je urejen v kraški vrtači ⁴, na približno 5000 kvadratnih metrih pa prikazuje značilne kraške življenjske prostore in geomorfološke pojave. V njem je mogoče spoznati okoli 600 različnih vrst rastlin ter druge značilnosti kraške narave.

Posebnost Carsiane je tudi njena izobraževalna vloga: od začetka je namenjena spoznavanju in varovanju kraške flore in vegetacije. Ustanovitelji so želeli vzpostaviti povezave tudi prek državnih meja; ime Carsiana naj bi namigovalo na povezavo z alpskim botaničnim vrtom Juliana v Trenti.

Za obiskovalce je dobrodošel podatek, da je vstop v Carsiano prost.

Po ogledu Carsiane smo se odpravili na kosilo v bližnji kmečki turizem Api-Wine v Gabrovici.

Repentabrske stene in Repentabor

Popoldne nas je pod svoje vodstvo prevzel Peter Grbec. Najprej smo si ogledali Repentabrske stene (Torrioni di Monrupino), eno od zanimivejših kraških geoloških posebnosti tega območja.

To so nenavadne skalne tvorbe iz apnenca zgornje krede. Posamezne skalne stene segajo več kot deset metrov visoko in so ostanki nekdanjega kraškega površja. Oblikovala jih je dolgotrajna erozija in raztapljanje apnenca, zaradi česar so danes videti kot mogočni kamniti stolpi. Kamnine so nastale pred približno 95 do 90 milijoni let, zato stene pričajo o zelo stari geološki zgodovini Krasa.

Od tod smo nadaljevali pot proti svetišču na Repentaboru (Monrupino). Kraj je bil zaradi svoje strateške lege poseljen in utrjevan že v preteklosti: najprej je bil tam prazgodovinski kaštelir⁵, pozneje rimska utrdba, v srednjem veku pa je imel ponovno obrambni pomen.

Po prenehanju turških vpadov v 16. stoletju je obrambni pomen kraja začel upadati, večji pomen pa je dobil verski značaj, povezan predvsem z marijanskim čaščenjem. Današnji kompleks vključuje cerkev Blažene Device Marije Vnebovzete, nekdanjo srednjeveško občinsko stavbo in skupino kamnitih hiš.

V cerkvi nas je sprejel domači župnik Anton Bedenčič in nam na kratko predstavil zgodovino cerkve in kraja. Današnja cerkev je bila posvečena leta 1512, župnija pa je bila ustanovljena leta 1857.

Bedenčič nam je povedal, da je bilo naselje po drugi svetovni vojni zaradi nove državne meje razdeljeno na dva dela – en del je ostal v Italiji, drugi pa je pripadel Jugoslaviji. Meja je posegla v prostor, ki je bil zgodovinsko in jezikovno povezan, zato je razdelitev močno zaznamovala življenje domačega slovenskega prebivalstva.

Zanimiv je bil tudi podatek o sedanjem verskem življenju Slovencev v tržaškem zaledju. Kot nam je povedal župnik Bedenčič, tam deluje 14 slovenskih župnij, v katerih bogoslužje poteka v slovenščini, v slovenščini pojejo, otroci pa se v slovenskem jeziku učijo verouk.

Dve članici naše skupine nista bili prisotni na Kraških dnevih leta 2025, ko smo si ogledali svetišče na Vejni (Monte Grisa)⁶. Zato smo si po Repentaboru to veličastno zgradbo ogledali skupaj še letos in uživali v pogledu na Trst in Tržaški zaliv.

 

Nedelja – Štanjel

V nedeljo so gostitelji pripravili ogled Briškovske jame (Grotta Gigante), vendar se naša skupina tega izleta ni udeležila. Odločili smo se za obisk Štanjela, enega najbolj slikovitih kraških naselij.

Po ozkih uličicah starega Štanjela smo se povzpeli na vrh naselja, od koder se odpira lep razgled na kraško pokrajino. Štanjel je eno najstarejših naselij na Krasu. Njegova lega na griču Turn je že od nekdaj določala njegovo podobo in obrambni značaj. Naselje je obdano z obzidjem, znotraj katerega so se skozi stoletja razvijale kamnite hiše in manjši trgi.

Poseben pečat je Štanjelu v 20. stoletju dal arhitekt Maks Fabiani. Po prvi svetovni vojni je sodeloval pri obnovi naselja in skušal sodobno arhitekturo povezati s tradicionalnim kraškim okoljem.

Med ogledom smo obiskali tudi Natalijino hišo, ki je danes vstopna točka v Ferrarijev vrt. Hiša je dobila ime po Nataliji Ščurk, ženi Fabianijevega nečaka, ki je v njej živela v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja. Takrat je bila hiša del večje Ferrarijeve vile, ki jo je Fabiani oblikoval tako, da je več stavb ob vzhodnem delu štanjelskega obzidja povezal v enoten kompleks.

V njej smo si ogledali tudi stalno razstavo „Drevo, arhitekt in vrt“, ki predstavlja zgodovino Ferrarijeve vile in vrta ter delo Maksa Fabianija.

Nato smo si ogledali Ferrarijev vrt, eno najbolj prepoznavnih znamenitosti Štanjela. Ime je dobil po tržaškem zdravniku Enricu Ferrariju, ki je bil sorodstveno povezan z Maksom Fabianijem. Ferrari se je zaljubil v Štanjel in je v njem preživljal precejšen del prostega časa. Fabiani ga je spodbudil, da je začel odkupovati stare hiše in razdrobljene parcele ob južnem delu naselja, iz katerih je postopoma nastala večja posest z vilo, vrtom, sadovnjakom, gozdom, travniki in obdelovalnimi površinami.

Vrt je nastajal od 20. let 20. stoletja dalje. Fabiani ga je med letoma 1920 in 1930 zasnoval kot del samooskrbnega posestva, v katerem so se povezali bivanje, pridelava hrane, voda in družabno življenje. Posebno pozornost je namenil vodi, ki je na kraškem svetu zaradi prepustnega apnenca še posebej dragocena: uredil je sistem cistern, kanalov in cevovodov za zbiranje in uporabo deževnice, ki je omogočal oskrbo vile in vrta ter namakanje. V središču vrta je značilen bazen, ki je bil del tega premišljenega vodnega sistema.

Posestvo ni živelo samo od svojih lastnikov: Ferrari je bil v času med obema svetovnima vojnama eden pomembnejših zaposlovalcev Štanjelcev, domačini pa so sodelovali pri delu na posestvu in vzdrževanju vrta. Pri gradnji in urejanju parka je bilo občasno zaposlenih tudi po dvajset ali več delavcev. Ferrarijev vrt tako ni bil samo zasebni vrt tržaške družine, ampak je bil povezan tudi z vsakdanjim življenjem domačinov.

Obisk Štanjela je bil tako nekoliko drugačen od programa, ki so ga za ta dan pripravili naši gostitelji, vendar nam je omogočil spoznati še en pomemben del kraške kulturne dediščine – staro kraško naselje in izjemno povezavo tradicionalne kraške arhitekture z modernističnimi zamislimi Maksa Fabianija.

Kraški dnevi 2026 so pokazali, da Trst in Kras nista le zanimiva pokrajina, temveč tudi prostor srečevanja različnih zgodovinskih, kulturnih in jezikovnih svetov – beneškega in habsburškega, italijanskega in slovenskega. Od istrsko-beneških Milj prek kraške narave v Zgoniku in Repentaboru do Štanjela s Ferrarijevim vrtom smo spoznali kraje, v katerih se prepletata dediščina in vsakdanje življenje, druženje z gostitelji in v esperantu pa nas je povezalo v celoto.

---

¹ Pristanišče, v katerem so bile za trgovce ukinjene ali močno zmanjšane carine, kar je Trstu v 18. stoletju prineslo hiter razvoj. ↩

² Majhno zaščiteno pristanišče za ribiške in manjše čolne. Izraz se uporablja ob vsej jadranski obali. ↩

³ Tako se v miljskem narečju imenuje tamkajšnje pustovanje, ki ohranja beneške in istrske običaje. ↩

⁴ Kraška udorina v obliki sklede, nastala z raztapljanjem apnenca. Zaradi zavetrja in bolj vlažne mikroklime v njej uspevajo tudi rastline, ki na okoliških planotah ne bi. ↩

⁵ Kaštelir (it. castelliere) je prazgodovinsko utrjeno naselje na vzpetini, obdano z obzidjem iz nasutega kamenja in zemlje. Značilno je za Kras in Istro, nastalo pa je v bronasti in železni dobi. V drugih delih Slovenije mu pravijo tudi gradišče. ↩

⁶ Marijino svetišče na Vejni (Monte Grisa) je nacionalno svetišče Marije Matere in Kraljice nad Trstom. Zgrajeno je bilo v letih 1963–1965 in posvečeno 22. maja 1966 kot izpolnitev zaobljube škofa Antonia Santina iz leta 1945, da bo zgradil cerkev, če bo Trst rešen uničenja. Trikotna oblika stavbe naj bi spominjala na črko M kot znak Marije. ↩