Roman Senca nad pokrajino duše avtorice Spomenke Štimec, esperantske pisateljice in prevajalke iz Zagreba, Hrvaška, je bil že pred mnogimi leti preveden v slovenščino, vendar je šele leta 2023 izšel v knjižni obliki. Prevedel ga je Vinko Ošlak, izdalo pa ga je Esperantsko društvo Maribor. V torek, 12. novembra 2024, so knjigo predstavili v znameniti srednjeveški stavbi “Sodni stolp” ob reki Dravi, ki se nahaja v zgodovinsko bogatem in lepo urejenem starem delu mesta. Dogodek je bil organiziran s strani Mariborske knjižnice v sklopu Knjižničnega cikla “Univerze za tretje življenjsko obdobje”, za katerega skrbi gospa Nataša Konec.

Predstavitev prevedene knjige je organiziral Mario Vetrih, predsednik Esperantskega društva Maribor ter urednik in skrbnik izdane knjige. Dogodka se je udeležilo približno 30 ljudi. Z avtorico se je pogovarjal prevajalec Vinko Ošlak, ki je hkrati prevajal njene odgovore iz esperanta v slovenščino.

Najprej je prevajalec povedal nekaj besed o tem, kaj ga je spodbudilo k prevajanju tega romana v slovenščino. Njegova teza je, da roman Spomenke Štimec vidi kot enega izmed treh vrhuncev izvirne prozne literature v mednarodnem jeziku, skupaj z romanoma Raymonda Schwarza Kiel akvo de l’rivero in Vladimirja Varankina Metropoliteno. To vidi najprej zaradi neverjetnega talenta avtorice, da tudi najmanjše podrobnosti zazna kot bistvene nosilce celotne zgodbe, nato zaradi izjemno subtilne igre z jezikom, in tretjič zaradi dveh iluzij – ene navidezne in druge resnične – ki sta še vedno pripisani Zamenhofovemu jeziku.

Prva “iluzija” je brez osnove pripisana delu Zamenhofa, saj trdi, da je esperanto psevdojezikovna kabinetna igra in ne pravi jezik. Vendar nihče, ki ustno ali pisno poda to trditev, zanjo ne ponudi dokaza. Ošlak je uporabil primerjavo. Če bi izvedli ulično anketo in vprašali mimoidoče, kaj menijo o jeziku bahasa, bi zagotovo vsak, razen tistih, ki so načrtno ustvarjeni jezik Indonezije dejansko sami preučevali in vsaj razumejo preprost časopisni članek v tem jeziku, pošteno odgovoril: “Oprostite, o tem jeziku nimam znanja ali pojma, niti ne vem, kateri narod ga govori…” In takšen odgovor bi bil resen in pošten. Tako vsakdo s svojo normalno razumnostjo in poštenostjo obravnava ter komentira vse, o čemer nima znanja in izkušenj. Toda ko gre za esperanto, to splošno pravilo preneha veljati. O esperantu lahko vsakdo, celo nepismen v svojem jeziku, postane “profesor”, ki povsem natančno ve, da esperanto ni pravi jezik, ki bi lahko uresničil idejo svojega snovalca…

Dejstva, ki jih je vedno mogoče enostavno predstaviti in dokazati, ovržejo očitek, da je esperanto iluzija. Vendar je res, da esperanto s svojo kulturno, znanstveno in literarno dediščino ne more tekmovati z bogastvom, ki se je skozi stoletja ali celo tisočletja kopičilo pri narodih z veliko kulturno tradicijo. Kljub temu literarni dosežki esperanta, zbrani v 138 letih njegovega obstoja, dokazujejo, da esperanto kot jezikovni sistem in kot uporabljen jezik ni iluzija, ampak dokazljiva, očitna resničnost – razen za nerazumne “strokovnjake” na tem področju, ki jim zadostuje, da nekje slišijo neumno predsodko, in že se počutijo kompetentni za obravnavo teme, ki za normalno razmišljujoče ljudi zahteva vsaj osnovno znanje jezika in branje vsaj ene osnovne leposlovne knjige, na primer La verda koro (Zeleno srce) Julia Baghya…

Če oseba A v esperantu reče: “Zapri vrata,” in oseba B pristopi ter zapre vrata, to dokazuje, da jezik deluje. Če oseba B osebi A v esperantu pove šalo in se ta od srca nasmeje, to za vsakega normalno razmišljujočega opazovalca dokazuje, da jezik deluje. In če oseba A osebi B izreče žaljive in močno žaljive besede, oseba B pa ji v odgovor prisoli klofuto, bi to za oba lahko imelo pravne posledice, predvsem pa to prav tako dokazuje, da jezik deluje.

Roman Spomenke Štimec je po mnenju Ošlaka odličen dokaz, da je jezik, v katerem je roman napisan, ne samo funkcionalen, temveč lahko v izkušenih rokah postane izjemno učinkovito sredstvo za literarne jezikovne subtilnosti, s kakršnimi roman Senca nad pokrajino duše Spomenke Štimec obilno prekipeva. Ni Zamenhofov jezik tisti, ki je jezikovna iluzija, temveč vera mnogih ljudi, da je z angleščino jezikovni problem človeštva dokončno rešen, predstavlja neodpustljivo iluzijo, ki izvira iz vse večjega konformizma sodobnega človeka, še posebej v tako imenovani »visoko razviti« zahodni hemisferi, ki na različne načine in ravni pravzaprav ugaša svojo lastno eksistenco.

Prav zaradi tega Ošlak verjame, da je v drugem pomenu Esperanto dejansko iluzija. Namreč, da bi ga v svetu, kakršen je danes, sploh lahko sprejeli kot edino rešitev, ki je hkrati razumna, dostopna vsem in popolnoma pravična. Ta svet se ne usmerja ne po razumu ne po pravičnosti, temveč po trenutnem dobičku in konformizmu – in v takšnem svetu prevladujejo darvinistični zakoni nenehnega »boja za obstanek«, v katerem močnejše ribe požirajo šibkejše. Zakaj torej Ošlak sam vztraja pri uporabi Esperanta, če ne verjame, da bi svet kadarkoli sprejel ta ali podoben jezik, ker to resnično predstavlja družbeno iluzijo? Njegov odgovor se sklicuje na evangelijsko načelo, da je treba brezpogojno delati tisto, kar človek smatra za pravilno, ne glede na možnosti uspeha pri drugih. Jezus v svojem govoru na gori pravi: »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti Božji sinovi bodo imenovani« (Mt 5,9). A hkrati poučuje o realnosti tega sveta: »Mislite, da sem prišel prinesti mir na zemljo? Povem vam: Ne, ampak razdor« (Lk 12,51). Zakaj razdor, ali ni celo Božji Sin delivec miru? Ne, ampak zato, ker med resnico in lažjo, med pravičnostjo in nepravičnostjo ni prostora za pravi mir! In na koncu obljublja, da bo on prinesel pravi mir, ki ga človeštvo samo ne more doseči; lahko doseže le začasna premirja: »Mir vam zapuščam; svoj mir vam dajem; ne, kakor svet daje, vam ga dajem« (Jn 14,27). In enako velja za jezik, za ekologijo, za družbeno pravičnost itd. Edino možnost za jezik, ki ga je ustvaril Jud Zamenhof, Ošlak vidi v Judu Jezusu Kristusu: če bi Esperanta najprej uporabili za širjenje Jezusovega nauka, bi tako Jezus sam postal »esperantist« in bi jezik v njegovem kraljestvu lahko izbral prav on sam kot skupni jezik vseh narodov…

Tista druga iluzija igra osrednjo vlogo v romanu Spomenke Štimec. Konkretno gre za iluzijo, zelo pogosto med esperantisti, da ima mednarčna zakonska zveza s pomočjo esperanta, ki ga govorita oba partnerja v taki zvezi, večje možnosti za uspeh in trajanje »do smrti, ki vaju loči«, kot je zapisano v cerkvenem zakonskem obredu. Življenje in prav tako tukaj obravnavani roman kažeta, da gre za iluzijo. Skupni jezik ne pomeni avtomatično tudi skupnega prepričanja, skupnega načina razmišljanja ali skupnega pojmovanja zakonskega življenja. Podobno kot velike vojne, ki so se odvijale kljub temu, da so bile vpletene vojske na obeh straneh (ali celo več straneh) govorniki istega jezika. Trezen primer tega je vojna med severnimi in južnimi zveznimi državami ZDA, kjer so vse strani govorile isti angleški jezik. Podobno tudi tridesetletna vojna med severnimi protestantskimi in južnimi rimokatoliškimi pokrajinami Svetega rimskega cesarstva, kjer se je večinoma govoril isti nemški jezik. Tudi srbske, hrvaške in bošnjaške (islamske) vojske ter zasebne milice, ki so se spopadale po razpadu Jugoslavije, so govorile skoraj isti jezik – vsaj toliko, da so se lahko razumele – in vendar je bila to ena najbolj krutih vojn. Zakaj bi se v manjšem okviru zakonske zveze stvari odvijale drugače? Tako iluzija, povezana z esperantom, v romanu Senca nad pokrajino duše igra osrednjo vsebinsko vlogo in odlično ponazarja naivnost plitve esperantske ideologije. Protagonisti takšne naivnosti se ne zavedajo, da ravno njihove iluzije mečejo na jezik, od katerega pričakujejo več, kot jim lahko nudi, senco slabega slovesa pri tistih, ki ne poznajo ideje in zgodovine esperanta.

Po kratkem pogovoru z avtorico je sledilo poročilo Spomenke Štimec o njenih družinskih in osebnih povezavah s Slovenijo. Še vedno neguje stike z nekaterimi slovenskimi literarnimi avtorji in občasno posreduje njihove knjige s pomočjo esperanta celo do Indije in drugih daljnih držav. Tako je omogočila, da je bila knjiga Toneta Partljiča, zelo priljubljenega slovenskega pisatelja in dramatika, Hotel sem prijeti sonce, prevedena v bengalski jezik s pomočjo esperantskega prevoda.

Prav tako je govorila o žal že pozabljenem, vendar zelo pomembnem esperantistu v Mariboru (Mariburgu), Leu Novaku, ki ga je med nemško okupacijo Slovenije Gestapo (nacistična tajna policija) aretiral, mučil in nazadnje ubil. Želi prispevati k temu, da njegovo ime ne bi utonilo v popoln pozab. Leo Novak je bil tudi glasbeni skladatelj in prevajalec. Tako je v esperanto prevedel pesmi drugega najpomembnejšega slovenskega pesnika, Otona Župančiča (1878–1949).

Vinko Ošlak

Za revijo ‘Belera Almanako’, New York