Izjava generalne konference UNESCO, Montevideo, 10. 12. 1954
Generalna skupščina, ki je razpravljala o poročilu Generalnega direktorja o mednarodni peticiji v prid esperantu,
- je seznanjena z rezultati doseženimi s pomočjo esperanta na področju mednarodnih intelektualnih odnosov in zbliževanju ljudstev sveta;
- priznava, da so ti rezultati v skladu s cilji in ideali organizacije UNESCO;
- ugotavlja, da je več držav članic izrazilo svojo pripravljenost uvesti ali razširiti poučevanje esperanta v svojih šolah ali visokošolskih izobraževalnih institucijah in prosi te države članice, da obveščajo generalnega direktorja o rezultatih, doseženih na tem področju;
- pooblašča Generalnega direktorja, da zasleduje nadaljnji razvoj uporabe esperanta v znanosti, izobraževanju in kulturi, in da v tem smislu sodeluje s svetovnim esperantskim združenjem v zadevah, ki zadevajo obe organizaciji.
Vsi pomembni dosežki esperantskega gibanja, ki so sledili Montevideu, so posledica tega mejnika. Esperantsko gibanje se lahko zahvali za svoj uspeh izjemni osebnosti z večstranskim talentom, Hrvatu rojenemu v Splitu, Ivu Lapenni (5 november 1909, Split – 15 December 1987, Copenhagen). Bil je svetovno znani znanstvenik, profesor mednarodnega prava na Univerzi v Zagrebu. Strokovnjak na Mirovni konferenci v Parizu, 1946. Bil je član več pomembnih odvetniških inštitutov na svetu. Profesor primerjalnega sovjetskega in vzhodno-evropskega prava na svetovno znani in prestižni The London School of Economics and Political Science, University of London. Vabljen je bil kot gostujoči profesor na številnih univerzah in pravno-znanstvenih institucijah v vseh delih sveta, vključno s Harvardom in Yale-om. Ugledni violončelist. Eden izmed največjih humanistov sveta. Od 1952 do 1975 je bil pobudnik in soustanovitelj Centra za raziskave in dokumentacijo (CED), s častnim mandatom direktorja. Od 1952 do 1954 je vodil kampanjo v zvezi s peticijo UN/UNESCO, ki je bila okronana s sodelovanjem med UEA in UNESCO ter z znamenito Resolucijo Unesca 10. decembra 1954 v Montevideu. Posledica tega dogodka je na tisoče člankov objavljenih v svetovnem tisku. Od 1955 do 1974 je bil generalni sekretar UEA in 10 let njegov predsednik. Do zadnjega diha je Ivo Lapenna svoje delo posvetil mednarodnemu jeziku esperantu, enako dinamično in zavzeto in vedno v duhu dr. L. L. Zamenhofa.
Resolucio de la 4-a Ĝenerala Konferenco en Montevideo 1954
La Ĝenerala Konferenco, diskutinte la Raporton de la Ĝenerala Direktoro pri la Internacia Peticio favore al Esperanto:
- notas la rezultojn atingitajn per Esperanto sur la kampo de la internaciaj intelektaj interŝanĝoj kaj por la proksimigo de la popoloj de la mondo;
- rekonas, ke tiuj rezultoj respondas al la celoj kaj idealoj de Unesko;
- notas, ke pluraj Ŝtatoj-Membroj informis pri sia preteco enkonduki aŭ ampleksigi la instruadon de Esperanto en siaj lernejoj aŭ superaj edukaj institucioj, kaj petas tiujn Ŝtatojn-Membrojn informadi la Ĝ eneralan Direktoron pri la rezultoj atingitaj sur tiu kampo;
- komisias la Ĝeneralan Direktoron sekvi la kurantan evoluon en la uzado de Esperanto en scienco, edukado kaj kulturo, kaj tiucele kunlabori kun Universala Esperanto-Asocio en aferoj koncernantaj ambaŭ organizajojn.
Prof. D-ro Ivo Lapenna (1909-1987)
Mondfama sciencisto. Profesoro de Internacia Juro ĉe la Universitato de Zagreb, Jugoslavio. Eksperto ĉe la Packonferenco en Parizo, 1946. En 1947/48 advokato-konsilisto, Albanio kontraŭ Britio, antaŭ la Internacia Kortumo en Hago. Membro de pluraj gravaj jursciencaj institutoj de la mondo. “Profesoro de Kompara Sovetia kaj Orienteŭropa Juro” ĉe la mondfama kaj prestiĝa The London School of Economics and Political Science, Universitato de Londono. Invitita kiel gastprofesoro en multnombraj universitatoj kaj jursciencaj institutoj en ĉiuj mondopartoj, i.a. Harvard kaj Yale. Granda verkisto en pluraj lingvoj. Eminenta violonĉelisto. Unu el la plej grandaj humanistoj de la mondo. Konata kiel “la arkitekto kaj la konstruinto de la moderna Esperanto-Movado”. ”Dum preskaŭ 60 jaroj la plej grava kaj meritplena akcelanto de la Internacia Lingvo kaj ties kulturo depost D-ro L. L. Zamenhof”. 1952-1975: La iniciatinto kaj kunfondinto de “Centro de Esploro kaj Dokumentado” (CED), ĝia Honorofica Direktoro. 1952-1954: Grandaj kampanjoj lige kun la Peticio al UN/Unesko, kronitaj per la gravaj konsultaj rilatoj inter UEA kaj Unesko kaj per la fama Rezolucio de Unesko de la 10-a de decembro 1954 en Montevideo. Lige al tiu unika sensacio ĉe Unesko – la plej granda mejloŝtono de la Esperanto-Movado – miloj da artikoloj estis publikigitaj en la monda gazetaro. Post Montevideo ĉiuj gravaj atingoj de la Esperanto-Movado estas sekvo de tiu mejloŝtono. La Esperanto-Movado povas danki al la elstara personeco kaj la multflankaj talentoj de Ivo Lapenna, ke ĝi tiel mirinde sukcesis. I.a. li estis – kaj daŭre estas – la plej elokventa kaj karisma oratoro de la Esperanto-Movado. Ankaŭ en pluraj aliaj lingvoj li estis unu el la plej grandaj oratoroj. 1955-1974: Dum 9 jaroj Ivo Lapenna estis ĝenerala sekretario de UEA kaj dum 10 jaroj ĝia prezidanto. Ĝis sia lasta spiro Ivo Lapenna daŭrigis sian laboron por la Internacia Lingvo, Esperanto, same dinamisme kaj same energie kiel ĉiam en la spirito de D-ro L.L. Zamenhof.